Moški si še bolj zaslužimo svoj praznik kot ženske

Foto: Freepik

Prosim, drage dame, da ob prebiranju naslova tega članka ne skočite takoj v zrak. Dajte mi vsaj priložnost, da pojasnim. 🙂

Tako začetek kot celoten mesec marec je v znamenju žensk. Dva večja in medijsko odmevna praznika naših ljubih žena, mam, partnerk, pa tudi hčera, babic, tet itd. medije preplavita z zgodbami o položaju žensk v sodobni družbi, o njihovi neenakopravnosti, diskriminacijah …

In prav je tako. Opozoriti je treba na vse anomalije, ki ženske v sodobni družbi postavljajo v položaj kakor koli manj vreden od moškega. Toda dva dni po dnevu žena praznujemo tudi moški. Naš praznik ima še bolj zlovešče ime, saj nimamo dneva moških, ampak imamo dan (40) mučenikov. Povsem natančno na ta dan praznujemo godovni dan 40. mučencev iz Armenije, ki so mučeniško smrt pretrpeli zaradi vere v Kristusa.

Ko v istem stavku omeniš besedi »moški« in »mučenik,« se verjetno marsikomu na obraz prikrade ciničen nasmeh v smislu – kakšni mučeniki pa so današnji moški? Kaj pa jim manjka? Kaj bi si oni sploh še lahko želeli?

Vsaka zlorabe ženske je nesprejemljiva in zavržna in nima nikakršnega opravičila

Moški smo danes bolj pod povečevalnim steklom kot kadarkoli. Sodobni mediji in družabna omrežja so postavili temelje za obračun z moškimi na vseh mogočih platformah. Gibanja za pravice žensk so iz svojega osnovnega plemenitega poslanstva bitke za pravice in dostojanstva žensk prišla do obračuna z moškimi na vseh mogočih nivojih. Vsaka zlorabe ženske je nesprejemljiva in zavržna in nima nikakršnega opravičila. Toda to še ne pomeni, da s(m)o lahko vsi moški vrženi v isti koš.

V luči nekaterih gibanj so moški največje zlo, ki se lahko zgodi ženski. In verjamem, da v nekaterih primerih je res tako in to terja takojšnje ukrepanje in zaščito ženske. Toda dajmo si priznati, da ve drage ženske, brez moških enostavno ne morete in ne znate. 🙂

Je trud žensk res spregledan?

Mogoče v tem trenutku malo provociram s tem zapisom in se bo proti meni sprožil kakšen plaz (negativnih) komentarjev, a vseeno. Moški smo že iz pradavnine oskrbniki naših družin in to smo tudi danes, ko smo globoko zakorakali v 21. stoletje. Mi skrbimo za gmotni položaj naših družin, za materialne dobrine in za blagostanje v družini.

To je naše delo in naše poslanstvo. Pustite nam, da to delamo še naprej. Moški je moški in kot takšen ima svoje zakonitosti. Mi smo varuh in obramba. Mi smo skrbniki in tisti, ki zagotavljamo kruh na mizi. Zato ne prevzemajte naših mest. Nehajmo širiti zavest, da je ženska nujno sama sebi dovolj. Da moškega ne potrebuje. Ker ga potrebuje. Čeprav se včasih ne izide, verjamem, da si vsaka ženska zasluži ob sebi moškega, ki bo varoval njo in družino, jo spoštoval, cenil in skrbel zanjo. Mi smo glave naših družin – še vedno in tega nam nihče ne more in ne sme vzeti.

Prepričan sem, da še vedno prevladujejo/prevladujemo moški, ki nam je odnos do naših boljših polovic nekaj najbolj svetega, kar nam je lahko to življenje dalo.

A to pomeni, da dela in truda ter prispevka naših žena ne spoštujemo? Da je v naših očeh njihovo delo nepomembno? Da njihova plača, ki jo prinesejo k družinski mizi ne pomeni nič? Da sta njihov trud in skrb spregledana? Ne, ravno nasprotno.

Žal vsem ni dano, iz različnih razlogov, da bi živeli v takšnem partnerskem odnosu mož – žena, kjer sta oba enako spoštovana in cenjena. Ne glede na vse zgodbe o nasilju in poročila nad ženskami, ki ga je absolutno preveč pa sem prepričan, da še vedno prevladujejo/prevladujemo moški, ki nam je odnos do naših boljših polovic nekaj najbolj svetega, kar nam je lahko to življenje dalo.

Danes nam moškim (spet malo posplošujem, a vseeno) ni nikakršna težava poprijeti za »žensko« delo. Kuhanje, pospravljanja, ločevanje perila po barvah za pranje v pralnem stroju, pa tudi likanje itd., vse to moški znamo in zmoremo. Ne bom rekel, da je zlaganje perila enak užitek, kot z motorno žago skrbeti za drva za zimo, a vseeno.

In pogosto je naš trud spregledan. Ne s strani žena. One (vsaj moja 🙂 ) znajo vsaj občasno pokazati, kako cenijo naš trud in delo pri družinskih opravilih. Toda v javnosti smo občasno prikazani kot najhujši sovražniki naše družbe.

Ko preprosto dejstvo postane seksistična izjava leta

Še posebej, ko se kateri moški javno oglasi in nalije čistega vina o stanju v sodobni družbi je (pre)hitro okarakteriziran kot nekdo, ki nima razumevanja in spoštovanja do žensk in njihovega dela. Lep primer je tudi izjava zgodovinarja in predavatelja na pedagoških fakultetah v Ljubljani in Kopru Igorja Sakside, ki je lani dejal, da je naš šolski sistem narejen preveč dekliško in se od fantov pričakuje, da se bodo kot marljive deklice usedli za mizo, reševali naloge in bodo ubogljivi kot dekleta. Za to izjavo je prejel »nagrado« bodeča neža za najbolj seksistično izjavo lanskega leta.

Ne moreš in ne smeš od sinov pričakovati enako kot od hčere. Fantje so fantje in punce so punce. Pika. Terjajo različen pristop. In sedaj dejstvo, ki ga nekdo javno izpostavi prejme nečastni naziv za seksistično izjavo leta.

Kaj točno je v tej izjavi seksističnega? Profesor Saksida je dejal le to, kar lahko starši vsak dan znova opazujemo v naših družinah, pri naših otrocih. Ne moreš in ne smeš od sinov pričakovati enako kot od hčere. Fantje so fantje in punce so punce. Pika. Terjajo različen pristop. In sedaj dejstvo, ki ga nekdo javno izpostavi prejme nečastni naziv za seksistično izjavo leta.

Zato vam, dragi moški, čestitam za današnji praznik. Vem, da nas je še vedno velika večina takšnih, ki bomo naredili vse, kar je v naši moči, da se bodo ženske, ki nas obkrožajo ob nas počutile varno in sprejeto. Polena, ki jih prepogosto, tudi neupravičeno, dobivamo pod noge bomo prestopili in še naprej počeli to, kar najbolje znamo – skrbeli za dobrobit naše družine. Tudi če bomo zato občasno razglašeni za seksiste.