Moški pogled na dojenje v javnosti

Thumbnail

Danes ni nič nenavadnega, če nas iz velikanskih plakatov pozdravljajo suhljate manekenke, ki v spodnjem perilu oglašujejo različne izdelke od dišav do kopalk. Zato preseneča, da v javnosti nemalokrat sproža neodobravanje – dojenje.

Družba ima do dojenja dvoličen odnos

Mami, ki ne doji, družba pogosto vsiljuje občutek, da ni prava mama. Mami, ki doji več kot pol leta, daje občutek, da je obsedena mama, ki se preveč oklepa svojega otroka. V času emancipacije za vsako ceno mama vendar ne sme biti z dojenjem in zaradi dojenja priklenjena na svojega otroka!

Odzivi mam – od umika v zasebnost do aktivizma

Nekatere mame ne prenesejo teh mešanih občutkov in pritiskov. Sramežljivo se umaknejo v zasebnost. Druge, pogumne mame, na takšno negativno ozračje odgovarjajo z aktivizmom. Otroka ponosno dojijo povsod in ob vsakem času. Ne glede na morebitno publiko, osvobodijo dojko in mirno počakajo, da jo zakrije otrokova glavica.

Spoštujem njihov odnos, njihov boj – toliko bolj, ker razgalja vso sprevrženost družbe, v kateri sprejemamo domala pornografsko oglaševanje in problematiziramo nekaj tako naravnega, spontanega in lepega, kot je dojenje. In vendar mi je ob njihovi odprtosti nekoliko neprijetno. Kot bi sebe in svojega otroka izpostavljale za to, da bi uveljavile svoj pogled na dojenje in izrazile svoj gnev (dasiravno povsem upravičen) nad puritanskim prsimerstvom. Je nekaj tako naravnega, spontanega in lepega lahko sredstvo za doseganje ciljev, pa čeprav so ti cilji pomembni in plemeniti?

Hvaležnost, da ženske sprejmejo moško navzočnost

Ne spominjam se, da bi kot najstnik kdaj opazil doječo mamo. Sprašujem se, če bi mi bilo ob tem nerodno. Danes mi – razen ob doječih aktivistkah – ni.

Ne spominjam se, da bi kot najstnik kdaj opazil doječo mamo. Sprašujem se, če bi mi bilo ob tem nerodno. Danes mi – razen ob doječih aktivistkah – ni.

V zakonski skupini ali na gibalnih uricah za dojenčke mame svoje otroke brez zadržkov podojijo, ko začutijo otrokovo željo po hrani ali potrebo po bližini. In jaz sem brez zadržkov navzoč. Hvaležen, da sprejemajo mojo navzočnost in na ta način z mano delijo trenutke svoje tesne povezanosti z otrokom. Hvaležen sem jim za to odločitev in zato ne umikam pogleda. Seveda pa tudi ne buljim. V kolikor opazim, da se pripravlja začetek ali konec dojenja, ko lahko nenaden gib odkrije več, kot bi želel videti, ta trenutek tudi diskretno upoštevam.

Všeč pa mi je tudi, če moj pogled na dojenje spoštuje doječa mama. Mama, ki me opozori, da bo dojila. Mama, ki se na dojenje v javnosti pripravi s tem, da je primerno oblečena in opremljena. Resda pri majicah za dojenje ni največje izbire, vendar obstajajo. In z malo iznajdljivosti se da tudi te kose lepo vključiti v mamino garderobo.

Zadrega ob doječi materi, ki se spusti v pogovor

Poleg aktivistke me v zadrego lahko spravi le mama, ki se z mano pogovarja – in med tem doji. Tak pogovor mi je neprijeten iz dveh razlogov. Prvič, ker med pogovorom, ko iščem besede ali izraz, moj pogled občasno zatava od sogovorničinega obraza. V primeru, da sogovornica doji, bi bilo to lahko narobe razumljeno – nepremično stremljenje sogovornici v oči pa je prisiljeno in obenem problematično.

Drugič, ker nočem, da zaradi pogovora z mano mama žrtvuje čas, ki je namenjen njej in njenemu otroku. Otrok intuitivno čuti, da je dojenje veliko več kot le pretakanje goriva za njegove celice. Sreča, ki se izriše na njegovem obrazu, ne more biti le od pričakovanja hrane in sitosti. To je sreča zaradi sprejetosti, zaradi ljubezni in naklonjenosti. Kdo sem jaz, da bi mama zaradi mene zanemarjala ta odnos? Ti trenutki so sveti!

Dojenje mora ostati tudi tabu, saj je sveto

Morda bo kdo pripomnil, da sem si ustvaril idealizirano podobo dojenja. Vendar mislim, da nisem edini. Mislim celo, da je to razlog, zakaj dojenje ostaja tabu – predvsem pa je to razlog, zakaj dojenje mora ostati tabu. Človek ima v svoje bistvo položen občutek za sveto. Za tisto, kar je tako vredno, da ni za vsaka ušesa ali vsak pogled, za vsak trenutek ali kraj ali priložnost.

V zadnjih letih smo razbili mnogo predsodkov in zavrgli mnogo tabujev. Tistih okostenelih, praznih tabujev, ki omejujejo človekovo svobodo in ponižujejo njegovo dostojanstvo, tistih tabujev, ki jih ni škoda. Iz različnih gibanj za enakost in enakopravnost se je razvilo veliko pozitivnega za družbo, za družino, za ženske in za pare.

Lepo je, da se danes lahko jaz, moški, in ti, ženska, sprehajava po cesti z roko v roki, se ustaviva in poljubiva. Lepo je, da lahko v cerkvi sediva v isti klopi, obiskujeva isto šolo in v nekaterih manjših lokalih uporabljava celo isto stranišče. Lepo je, da najino srečo in ljubezen na ta način lahko deliva z drugimi. In vendar so besede in so trenutki, ki jih deliva le drug z drugim. Podobno velja za odnos med mamo in otrokom, ki se posebej intenzivno vzpostavlja prav med dojenjem.

Če torej povprečna mama ne čuti, da bi povsem brez zadržkov dojila v javnosti in če na drugi strani povprečna javnost ne odobrava, da bi mama dojila kar vedno in povsod – to dejstvo samo po sebi morda ni tako negativno. Morda pomeni, da še obstajajo stvari, ki so nam svete.

Foto: bloximages.newyork1.vip.townnews.com

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja