Moja porodna zgodba

Za mano je kalvarija odločanja, kje naj rodim svojega drugega otroka. Ob branju vseh mogočih knjig o naravnem porodu, sem se zelo razveselila, da imam možnost izvedeti tako veliko, hkrati pa me je zagrenilo dejstvo, da je v Sloveniji zelo težko ali pa celo nemogoče uresničiti porod, kot si ga želim – v domačem, prijaznem okolju, po čim bolj naravni poti, z ljudmi, ki me podpirajo in mi govorijo resnico.

Čakala me je težka odločitev, kje roditi? Nisem se mogla takoj sprijazniti s tem, da enostavno napišem porodni načrt in vse prepustim sreči, kar je v Sloveniji praktično treba narediti – namesto na porod greš na loterijo. Zdelo se mi je neodgovorno.

Ker po poklicni poti nimam težav s tujimi jeziki, sem začela iskati možnosti v Avstriji v porodnih hišah. Bolj ko pa se je bližal rok poroda, več razlogov se je nabiralo, da mogoče ne bom prišla do Avstrije – moji “lažni” popadki so se že drugič zelo čudno obnašali – porod se je ob večerih začenjal in ponehaval ob vsakem najmanjšem stresu, mož ni bil čisto prepričan, imam še enega otroka, za katerega sem si blazno želela, da bi bil zraven pri porodu, ampak ponoči ga pa ne bi metala iz postelje in ga spravljala v avto.

Ko se je začelo zares, sem se odločila za pokornost možu in sva šla v Ljubljano. V resnici so mi uresničili skoraj vse želje v mojem porodnem načrtu, vendar je bila moja porodna zgodba trd boj. Kljub namenu, da doma ostanem čim dlje in pridem kar se da odprta v porodnišnico, sem prišla tja z rednimi popadki, a odprta (šele) 4 cm. Spodbudno je bilo to, da je bil maternični vrat sicer precej mehek, torej ne bo težav z nadaljnjim odpiranjem. Potem mi pa niti slučajno ni bilo všeč, da so naju ločili in naju vsakega posebej peljali v zgodnje nadstropje, kjer naj bi mene “pripravili” na porod, njega pa “primerno oblekli”. Do najinega naslednjega srečanja sem bila precej vznemirjena in popadki so oslabeli. Ko sem prišla v porodno sobo, ki so mi jo dodelili, se je babica sicer predstavila, vendar s hrbtom obrnjena proti meni in ni se me še dobro ogledala, ko mi je ukazala, naj se uležem za ctg. Nič mi ni bilo jasno, saj sem bila na ctg priklopljena 10 min nazaj in popadkov v ležečem položaju ne bi spodbujalo prav nič, da bi se vrnili. Strašno me je skrbelo, počutila sem se ogroženo in prav nič nisem bila prijazna. Takrat je na srečo babici potegnilo, da sem ena od »tatečnih« in me je vprašala, ali imam morda kakšen porodni načrt. Izročila sva ji ga, jaz pa sem si izprosila odhod na wc, da sem se malo pomirila.

Ko sem se vrnila v porodno, sta bili tam dve zdravnici, ki sta brali načrt, in s katerima smo se dogovorili, da lahko hodim, da mi ctg posnamejo samo informativno, da vidijo, kako je plod, potem pa mu bodo srčni utrip merili samo se občasno z dopplerjem. Lahko se prosto gibljem tudi do wcja in tuša. Pustili naju bodo sama. In najpomembneje, niso mi predrli mehurja. Soočenje je bilo uspešno za nama.

Naslednjih nekaj ur (od dveh do osmih zjutraj) sva bila bolj kot ne prepuščena sama sebi, jaz sem delala vse, da bi spodbudila popadke – hodila, se sproščala, molila, se tuširala z vročo vodo, pila, hodila na wc………. Groza, popadki so vedno znova oslabeli in izginili. Odprla sem se 5 cm. Mož je imel zjutraj že kar dosti tega naravnega poroda, hotel je akcije, zamenjala se je babica, ki jo je tudi zanimalo, kaj bo zdaj, jaz sem bila utrujena od vsega truda in cele noči. Po še enem vročem tušu, ki ni dal želenih rezultatov, smo se zmenili, da mi babica predre ovoje. To je bil ključni preobrat v moji porodni zgodbi, ne samo zato, ker je amniotomija verjetno biološko pospešila porod, ampak tudi zato, ker sva se takrat z babico pogovorili: ko sem po zasebnem pogovoru z možem omenila, da bi mi predrla ovoje, je izkoristila trenutek in se očitno odločila, da mi bo povedala pomisleke v zvezi z vsem, kar jo je motilo v mojem porodnem načrtu, saj se je istočasno lotila se epiziotomije z besedami: “Imate pa precejšnjo brazgotino od prvič, ne vem, kako bo to, ne bi rada, da se me do konca življenja vsakič, ko vam bo ušlo blato, spomnite name in na to, da nisem ukrepala, ko bi morala.”

To me je čisto dotolklo, nisem mogla verjeti, kar slišim. V najbolj ranljivi točki (ko nisem imela popadkov in sem se že stežka odločala za en poseg v moje telo) me je hotela pridobiti z docela neprimernim argumentom. Polile so me solze, nakar me je začela spodbujati in mi govoriti, naj ne jokam. To me je se dodatno ujezilo – ali res ne smem pokazati svojih čustev?!! In takrat sem se odločila in se zbrala. Šla sem po sobi in povedala vse, kar mi je ležalo na duši. Zakaj mi ni bilo všeč, kar mi je rekla, zakaj si želim tak porod, kot sem ga opisala v načrtu, kako veliko bolj so me popadki v ležečem položaju potem, ko mi je voda odtekla, boleli, kako je šivano rano resnično obupno težko prenašati po porodu in kako še danes po spolnih odnosih čutim bolečino. Odprla sem se in spregovorila o svojih strahovih. Prav zanima me, ali bi se porod takrat odvil, tudi če mi ne bi predrla plodovih ovojev, saj Gaskinova v knjigi Modrost rojevanja velikokrat omenja, kako so ženske obtičale pri določeni odprtosti in jim je za napredovanje poroda pomagalo, da so ubesedile nek svoj strah. Vsekakor se je takrat začelo zares – popadki so bili konkretni, mož mi je masiral križ oz. pritiskal nanj, saj mi je edino to resnično pomagalo premagovati bolečino in pa končno sem RES morala dihati.

Babica je odtlej vzorno skrbela zame, redno je prihajala v porodno sobo, prinašala različne pripomočke, mi predlagala položaje, mi pomagala lulat, saj nisem več zmogla poti do wcja… Po več preizkušenih položajih je dokazala, da obvlada porodno posteljo, saj jo je v minuti prestavila v položaj, kjer sem lahko klečala in se z rokami opirala na blazino, ki je bila malo dvignjena. Tako sem tudi rodila, čeprav je do konca vztrajala, da naj rodim v sedečem položaju, da bo lahko varovala presredek. Postalo mi je vseeno, popolnoma sem se osredotočila na svoje telo. Hitro, plitvo dihanje sem samodejno spremenila v nizko rjovenje. Vendar še nisem takoj začutila potrebe po pritiskanju. Pustila sem, da se je ta občutek sam od sebe prebudil. Naenkrat mi je tudi postalo vroče, tako da sem vrgla s sebe haljo in sem rodila gola. Vseeno mi je bilo, v kakšnem položaju sem, kako me drugi vidijo, da sem čisto naga, da se oglašam z živalskimi glasovi. Resnično sem se prepustila in to mi je bil najboljši del. Vem, da me je mož vmes nekaj spraševal, ni bil prepričan, ali mi pomaga s pritiskanjem ali mi povzroča še dodatno bolečino, a moji odgovori so bili kratki in osorni. Spomnim se tudi, da sem začela jokati, ker me je tako bolelo in sem spoznala, da mi resnično ne preostane drugega, kot da rodim in da me tega ne odreši nihče in to je bilo bridko spoznanje. Sama moram skozi to. Takrat se spomnim spodbudnih besed babice, da mi gre zelo dobro in da sem herojka. To mi zelo prijetno odzvanja v ušesih. Med popadki sem tudi skušala začutiti otroka. Resnično je bil vedno nižje in prigovarjala sem mu, naj pride, kako težko ga čakam, kako si ga želim videti.

Pritiskanja ni bilo takoj konec. To me je presenetilo, saj vem, da sem pri prvem otroku kar debelo pogledala, ko sem enkrat med popadki odprla oči in sem zagledala njegovo glavico. Temu je verjetno botroval prerez presredka, saj takrat ni počasnega raztezanja nožnice in kronanja glavice in otrok bolj ali manj kar “pade ven”. Vsekakor sem se morala pošteno potruditi, da je sinček tokrat pokukal na svet. Zelo lepo mi je bilo, ko mi je babica povedala, da je glavica že zunaj in sem ga lahko pobožala po laseh. Kmalu je bil ves zunaj in nekako so me spravili v sedeč položaj, da sem ga prijela v naročje. Kar precej je jokal in vsa srečna sem ga tolažila.

Bila sem popolnoma izčrpana in vse popoldne se mi je še vrtelo. Kljub temu pa sem bila neskončno vesela in ponosna nase. Začutila veliko Božjo ljubezen do mene. Na kako čudovit način je uresničil vse moje najgloblje želje, pa se mi prej niti sanjalo ni, kako se bo to zgodilo. Imela sem možnost začutiti svojo moč, svoje telo, uspela sem se prepustiti vrtincu, ki me je preplavil in me pregnetel, da sem porodila otroka. Bogu hvala, ker smo tako čudovito ustvarjeni!

Vsebina ne odraža uradnega stališča Zavoda iskreni.net, temveč osebno mnenje in izkušnjo piscev.