“Moja družina je najboljša na svetu!”

Eden izmed najinih sinov pogosto pove, da „je doma v najboljši družini na svetu“. Ko bi ga slišali, bi verjeli, da to misli pristno in resno iz dna svojega srca. Kar je pa seveda daleč od tega, da bi bilo res.

Naša družina je namreč res daleč od tega, da bi sploh lahko prišla v nominacijo najboljših. Smo glasni, kričimo, se prizadenemo. Otroci se kar naprej prepirajo okoli popolnoma nebistvenih stvari. Nimamo veliko potrpljenja. Se včasih ne poslušamo in ne slišimo ravno najbolje. Skratka – po tej strani popolnoma zadostujemo kriteriju, da si nihče ne bi ravno želel biti „doma v takšni družini“.

Mi morda vidimo, kaj vse smo tekom dneva počeli narobe, otroci pa vidijo starša, ki jih imata rada in čutijo toplino, ki jo oddaja večerni mir.

Pred časom mi je prijateljica dejala: „V naši družini je vse intenzivno.“ In ne bi se mogla bolj strinjati z njo – na drugi strani je namreč intenzivno tudi vse ostalo. Veliko je glasnega smeha in močnih objemov. Veliko je skupnih izletov in raziskovanj. Pod našo streho se kar naprej nekaj kuha, ustvarja, bere, riše in na dolgo in široko govori. Veliko si pomagamo, si zaupamo, drug drugega spodbujamo. Veliko je glasbe, veliko plesa.

Vsako družino pač sestavlja koktejl karakterjev, odnosov in načinov življenja. Čudovit koktejl, ki je včasih premočan in traja nekaj dni, da popusti glavobol. Včasih je ravno pravi, takšen, ki ga srkamo počasi in uživamo v trenutkih popolnosti. Včasih je celo preblag, brez pravega vonja in okusa, a tudi takšen odžeja potrebo po pripadnosti in ljubezni.

Vsaka družina ima svoje „fore“, ima svoje navade in svoje stvari, na katere morda ni ravno najbolj ponosna. In ima svojo moč objemov in svoje zabavne zadeve, ki jih razume le ona. Vsaka družina ima nekaj, v čemer želi postati boljša in ima nekaj, v čemer je edinstvena. V vsaki družini so temni in svetli dnevi.

Navadno pa v vsaki družini ob večerih glasovi postanejo tišji, strasti se umirijo, prepiri se pogasijo v objemih, kup posode je pospravljen in drug drugega celo poslušamo in slišimo. Mi morda vidimo, kaj vse smo tekom dneva počeli narobe, otroci pa vidijo starša, ki jih imata rada in čutijo toplino, ki jo oddaja večerni mir. In medtem ko mi morda premišljujemo o tem, v čem vse so druge družine gotovo boljše od naše, so otroci v svojem srcu prepričani le o nečem – da je njihova družina najboljša na svetu! (In naj se zdi še tako neverjetno, garantiram, da se s tem pod vsemi zavijajočimi očmi strinjajo tudi najstniki. ;))