Kako naj sina spodbudimo, da bi našel nekaj, kar bi ga zanimalo, in naredil nekaj iz sebe?

Vir: Storyblocks

Ta teden so informativni dnevi, moj sin pa ne le, da ne ve, kam bi se vpisal po gimnaziji, ampak niti ne ve, kam bi šel na informativni dan. Pravi, da ga nič ne zanima. Najraje bi bil doma, pred računalnikom, pravi da bo vlagal v kriptovalute, da danes ne rabiš več diplome, da bi dobro živel. Mene pa skrbi, ali bo sploh resno delal maturo, ali se misli sploh kam vpisati, ali bo sploh kaj iz njega … Kot otrok je bil živahen in ga je veliko stvari zanimalo, sedaj je pa čisto drugačen. Kako naj ga spodbudimo, da bi našel nekaj, kar bi ga zanimalo in veselilo, da bi šel na informativne dneve in bi naredil nekaj iz sebe?


Hvala za vprašanje, ki je zelo aktualno, saj ima veliko mladostnikov težave, kam iti po srednji šoli.

Naj že takoj odgovorim na vaše zadnje vprašanje: ne morete »narediti« oz. izsiliti, da bo sin našel zanimanje in veselje ter naredil nekaj iz sebe, saj te stvari pridejo od znotraj, iz človeka. Je pa zelo pomembno, da odstranite vse ovire pri tem, da bi to poiskal, in to bi lahko predstavljalo »spodbudo«, o kateri sprašujete.

Iz vašega pisanja se zdita možni dve oviri.

Prva je depresija. Opisujete, da pri njem opažate brezvoljnost, nehale so ga zanimati stvari, ni več živahen. Ali je sin izgubil motivacijo na različnih področjih življenja (šola, prijatelji, hobiji), ali je zadnje čase umaknjen (ne le pred vami, ampak tudi pred prijatelji), razdražljiv, ali je izgubil veselje tudi do stvari ali aktivnosti, ki so ga prej veselile. Ali opažate kakšne spremembe glede apetita, spanja, siceršnjega vedenja (npr. alkohol, droge, samopoškodovalno vedenje, izrazito umikanje v računalniške igre)? Koliko časa že to traja? Velikokrat starši opazimo težave šele, ko začne škripati na šolskem področju, čeprav se lahko začnejo dosti prej na drugih področjih.

Druga možna ovira pa je lahko izguba veselja do šolanja, ki je lahko povezana s krizo identitete oz. tega, kaj mi je pomembno, kaj si želim v življenju, kaj so moja močna in šibka področja itd. Vedno več je mladih, ki v življenju niso imeli priložnosti razmišljati o sebi ter svojih potrebah in željah, saj jih starši »servisiramo« z aktivnostmi in krožki ter jim uresničujemo želje in preprečujemo probleme, še preden se pojavijo. Posledično v otrocih raste praznina, ki jo razrešujejo preko nejasnih fantazij o lepšem življenju, ki se bo kar samo od sebe zgodilo.

O vseh teh možnostih in vprašanjih je smiselno, da najprej sami razmislite. Nato se boste pogovorili z možem, da boste lahko dobili drug vpogled v funkcioniranje sina ter da se boste lahko pomirili in razmislili, kako pristopiti k sinu.

Nato pa je smiselno iti do sina in ga povabiti k pogovoru, ki naj bo predvsem zanimanje zanj in njegov svet. Kaj se z njim dogaja trenutno, ne le glede šole, ampak širše, glede prijateljev, hobijev, partnerstva, počutja v družini? Kako vidi svoje življenje v prihodnosti, čez eno leto, pet, deset let?

Pomembno je, da pustite svoje predstave o tem, kakšen mislite, da je, in kakšen bi moral biti. Še posebej na področju šole, ki jo starši na lestvici prioritet pogosto zelo visoko postavljamo. Umiriti boste morali tudi vse vaše strahove glede prihodnosti, saj se bo sicer pogovor hitro prelevil v pridiganje in na koncu prepir, po katerem se bo sin še bolj zaprl. Ključno je, da potrpežljivo prisluhnete njemu in mu date občutek, da ste na njegovi strani.

Kaj če dobite občutek, da je depresiven? Vsekakor je pomembno, da se oba z možem vključita in mu ponudita pomoč, stopita tudi v kontakt s šolsko svetovalno službo oz. osebno zdravnico, saj je za začetek pomembno, da niste v tem sami.

Če pa je predvsem izgubljen v nejasnih fantazijah o boljšem jutri brez lastnega vložka, pa je smiselno biti zelo konkreten. Kar pove vaš sin glede »nepotrebnosti diplome« danes, je gotovo do neke mere res. Res pa je tudi, da so vsi poslovneži in geniji, ki so uspeli brez diplome (npr. Steve Jobs), za svoj uspeh trdo delali in bili zelo proaktivni v svojem življenju. Niso zgolj »zadeli srečke na loteriji«.

Vendar bolj kot pogovarjanje bo na koncu učinkovala vključenost sina v realno vsakdanje življenje. To pomeni, da boste morali pri sebi in nato skupaj z možem razmisliti, kaj se bo zgodilo, če bo sin pustil šolanje. Kje bo živel, kako si bo financiral življenje? Če bo živel pri vas, v katera opravila bo vključen in koliko bo moral plačati mesečno ter kaj se bo zgodilo, če ne bo plačal svojega prispevka za bivanje in hrano?

Vse te njegove nove obveznosti naj bodo postavljene v luči krepitve samostojnosti in občutka, da zmore vedno bolj skrbeti zase, in naj ne bodo kot kazen, »ker ni hotel iti v šolo«.

Koliko »zategniti« pogoje, je odvisno od vaju z možem (največ toliko, da bosta v primeru neupoštevanja zmogla tudi ukrepati) in od sinovih kapacitet (ali je uspel do sedaj razviti veščine za preživetje v svetu in ali ima trenutno dovolj energije, da bi jih uporabil).

Verjamem, da, ko boste ta temeljna vprašanja razdelali, bo lažje razmišljati o tem, kako konkretno speljati informativne dneve (ki letos v veliki meri potekajo preko spleta) in zaključek srednje šole.

Dr. Miha Rutar, psiholog ter zakonski in družinski terapevt

Svoje vprašanje za naše strokovnjake lahko pošljete na [email protected]

svetovalnica

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.