Mednarodni dan maternega jezika ali »lajkam« slovenščino

Foto: Canva

Danes obeležujemo mednarodni dan maternega jezika. Združeni narodi so ta dan izbrali kot spomin na ubite študente, ki so 21. februarja 1952 v Bangladešu protestno zahtevali uradno rabo njihovega maternega jezika, bengalščine.

Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije iz leta 2011 je blizu 88% prebivalcev Slovenije izjavilo, da je njihova materinščina slovenski jezik. Z 8% sledijo prebivalci Slovenije, ki so kot materinščino navedli enega od jezikov narodov nekdanje Jugoslavije. Ostali materni jeziki med prebivalci Slovenije so še Italijanščina, madžarščina, romščina in nemščina. Kar 3% prebivalcev pa se o maternem jeziku ni izreklo.

Do slovenske besede zaščitniška kot mati medvedka

Sicer priznam, da nisem ravno zgled zavedne državljanke. Kadarkoli grem v tujino, sicer s ponosom povem, da sem iz Slovenije, hkrati pa mi v zadnjih desetih letih še ni uspelo izobesiti zastave ob praznikih. Ko ob vseh naših fantih navijam za slovenske športnike (včasih sicer precej odsotno, a se trudim), tudi meni priteče solza, ko se ob podelitvi zasliši himna. In hkrati včasih še vedno na hitro ne ločim, kateri praznik je junija in kateri decembra. Tudi pri pravopisu se mi pogosto zatakne, po mojih žilah se pač pretaka matematika.

Pa vendar sem do moje materne, slovenske besede, zaščitniška kot mati medvedka.

Zgodnje učenje tujega jezika naj bi imelo neštete prednosti. Verjamem in tudi spodbujam svoje otroke, da se s tujim jezikom srečajo čimprej. Želim, da si v tujini sami naročijo čaj in tudi vključujem jih v dejavnosti, kjer preko igre spoznavajo angleščino in italijanščino. Po poletnem tednu na hrvaški obali pa tako že obvladajo vse, s čimer bi si zagotovili osnovno preživetje. Ponosna sem nanje, ker so se sposobni v družbi otrok, ki govorijo drug jezik, vse dogovoriti.

Želim, da se zavedajo, da slovenski jezik ne zveni nič manj pomembno od drugih.A ko pride do nepotrebne uporabe tujih jezikov pri nas doma, se moja toleranca do zgodnje uporabe le-teh zniža. Nič nimam proti prepevanju v drugem jeziku, a ko otroka nekaj vprašam, in mi ta odgovori z »Yes, please«, »No, thank you« ali »Non lo so«, se mi naježi koža. Ne glede na to, kako vljuden in pravilen je odgovor, težim k temu, da v pogovoru z menoj uporabljajo slovenski jezik.

Starši, branilci maternega jezika

Želim, da so na svoj materni jezik ponosni. Želim, da vedo, da v slovenskemu jeziku ne manjka prav noben izraz, ki bi ga bilo nujno potrebno nadomestiti s tujim. Želim, da se zavedajo, da slovenski jezik ne zveni nič manj pomembno od drugih.

Spomnim se anekdote iz osnovne šole, ko je bila vprašana moja dobra prijateljica in ji je pri tem utekla beseda »Shit!«. Učitelj pa je mirno dejal: »Prosim, reci ‘sranje’. Beseda je enako neprimerna, a vsaj slovenska je.«

Zdi se mi pomembno, da se ob današnjem dnevu vprašamo, kakšno ljubezen do maternega jezika prenašamo na svoje otroke. Jih z zgledom učimo spoštovati jezik, za katerega sta se še dve generaciji pred nami krvavo borili, danes pa nam postaja praktično vseeno, če nas otrok zjutraj pozdravi »Good morning« ali »Dobro jutro«?

Prisluhnite danes besedam vaših družinskih članov in štejte, koliko zares je v njihovih stavkih še besed maternega jezika. Če se prepogosto uporabljajo fraze, kot so ‘lajkati’, ‘lajf’, ‘šerati’ in podobne, jih morda prijazno popravite. Kajti mi, mame in očetje smo tisti, ki smo zadolženi za to, da se do maternega jezika ohranjata spoštovanje in ljubezen.