Mati vseh političnih nekorektnosti

Po podatkih Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije smo v letu 2012 za opravljanje splavov iz zdravstvene blagajne namenili več kot 1,7 milijona evrov.

Pred tedni je bil na spletnem portalu rtvslo.si objavljen cenik najpogostejših zdravstvenih posegov v slovenskem javnem zdravstvu v letu 2012. Med njimi se je na 11. mestu znašel tudi splav. V enem letu smo splavili 3.458 otrok.

Slovenski davkoplačevalci za neodgovorno spolnost nekaterih in odločitev za “prekinitev nosečnosti” v enem letu plačamo 1.717.092 EUR.

Vsak splav stane 622 oz. 428 EUR in prav vsak evro zanj pride iz zdravstvene blagajne. Preračunano smo slovenski davkoplačevalci za neodgovorno spolnost in odločitev za “prekinitev nosečnosti” v enem letu plačali 1.717.092 EUR.

Število “prekinjenih nosečnosti” (in njihov strošek) pa je žal še veliko višji. K tej številki bi morali namreč prišteti še vsaj dve postavki:

1. Zadnjih nekaj let je zdravniška stroka splav v najzgodnejšem obdobju nosečnosti preimenovala v “manjši operativni poseg”. Teh splavov zato v uradni statistiki ni. Predvidevamo lahko, da se štejejo med “ostale posege na maternici, jajčnikih in jajcevodih zaradi nemalignih tvorb” (5.123 posegov) ali med “ostale posege v operacijski dvorani na ženskem reprodukcijskem sistemu brez malignih obolenj in brez spremljajočih bolezenskih stanj in zapletov” (3.486 posegov). S tem vprašanjem sem pisal na Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, vendar odgovora še po nekaj tednih nisem prejel.
2. Druga dodatna postavka so kontracepcijska sredstva. Za hormonsko kontracepcijo naša zdravstvena blagajna vsako leto nameni 7,3 milijona evrov. Kar nekaj tabletk je sicer predpisanih na recept zaradi resničnih zdravstvenih razlogov, za vse ostale pa velja, da so namenjene izključno za omogočanje “svobodne” spolnosti. Poleg tega se je potrebno zavedati, da večina hormonske kontracepcije lahko pripelje do smrti zarodka (če zataji njena primarna funkcija preprečevanja oploditve). Davkoplačevalci torej na svojih plečih ne nosimo le luksuza nekaterih, da so “zaščiteni” pred neželeno nosečnostjo, temveč tudi strošek uničenja človeških življenj – vse pa v korist farmacevtskih gigantov, ki si pridno polnijo žepe. 

Zid politične nekorektnosti

Moram reči, da mi nikoli ni bilo jasno, po kateri logiki splav uvrščamo med “zdravstvene” storitve. Splav dokazano škoduje duševnemu zdravju staršev, z duševnimi posledicami se sooča tudi zdravstveno osebje, da njegovega vpliva na “zdravje” splavljenega otroka raje ne omenjam.

Toda pri nas je govoriti o splavu politično in ideološko skrajno nekorektno. To je tabu tema, o kateri se ne sme govoriti niti v medijih – čeprav je v tujini debata o splavu nekaj povsem normalnega. Mimogrede: v Španiji ravno v teh dneh razmišljajo o omejitvi zakonodaje o splavu na način, da bi bil dovoljen le v primeru posilstva ali resne materine zdravstvene ogroženosti.

Če v to, da je splav največja civilizacijska pridobitev 20. stoletja, kakorkoli podvomiš v Sloveniji, pa si v trenutku diskreditiran in stigmatiziran. To se je lepo pokazalo ob predlogu Strategije za dvig rodnosti v Republiki Sloveniji, ki jo je leta 2005 predstavil takratni minister za družino Janez Drobnič. Dokument je med mnogimi drugimi ukrepi, opisanimi na 30 straneh, v 4 vrsticah predlagal tudi plačljivost splava. In glej ga zlomka, ravno v to so se ob Strategiji zapičili mediji, politiki in komentatorji. Le omemba – ne prepovedi, ampak – plačljivosti splava je bila dovolj, da se je zavrnilo celotni predlog (in se o čem podobnem še danes ne drzne govoriti noben politik ali medij). Čeprav bi bil to lahko prvi korak k okolju, spodbudnejšemu za odločitev za otroka.

Če v to, da je splav največja civilizacijska pridobitev 20. stoletja, kakorkoli podvomiš, si v Sloveniji v trenutku diskreditiran in stigmatiziran.

Na zid politične nekorektnosti smo naleteli tudi na iskreni.net, ko smo pred dvema letoma na vlado podali predlog o uvedbi plačljivosti kontracepcijskih tablet in umetnega splava. Po naših informacijah je takratna vlada našemu predlogu nekaj besed na svoji seji sicer namenila, a ga je hitro zavrnila, češ da gre za preveč »ideološko temo«.  

Še zanimivejši je bil odziv na naše rezultate ankete na temo posveta pred splavom, ko smo jo predstavili medijem. Večina medijev jo je ignorirala, nekaj pa jih je v stilu navijaštva dejala, da je področje svetovanja pred splavom v Sloveniji idealno urejeno, kar je seveda čista neresnica. V državah, kjer je urejeno strokovno neodvisno svetovanje pred splavom, se po posvetu premisli 80 odstotkov kandidatinj za splav. V Sloveniji ta delež znaša okrog 10 odstotkov.*

Dva predloga

Kljub politični nekorektnosti si bom vseeno drznil prekršiti molk o splavu z dvema preprostima predlogoma, ki nikakor ne bi posegla v »pravico« do splava, a bi zagotovo zmanjšala njihovo število. To naj bi bila navsezadnje želja vseh, tudi najbolj gorečih zagovornikov splava …

1. Za vsako odgovorno odločitev je pomembno, da imamo o njenih posledicah in vseh možnostih na voljo čim več informacij. Žal se zdi, kot da to pravilo ne velja za odločitev za spolnost in za splav. Tako se dogaja, da se mladi spuščajo v spolnost, ne da bi imeli celostne informacije o delovanju ženskega in moškega telesa, o naravi spolnega odnosa in o vseh njegovih posledicah. Mnoge matere pa se odločajo za splav brez temeljnega znanja, kako splav sploh poteka, kakšne posledice lahko pusti na njihovem duševnem in fizičnem zdravju ter kakšne so druge možnosti (posvojitev itd.).

Ali niso s tem kršene človekove pravice, zlasti žensk? Ženske (in moški) imajo pravico poznati vse te informacije, zato bi morale biti vključene v izobraževalni sistem na področju spolne vzgoje, ki ga izvajajo šole in zdravstveni domovi, ter v svetovanje pred splavom. V nasprotnem primeru mladi (in stari) ne morejo sprejeti svobodne in odgovorne odločitve za spolnost in za splav ter obstaja veliko več verjetnosti, da svojo odločitev kasneje – ko je prepozno – obžalujejo.

Kako to, da se v Sloveniji vsako leto posvoji le 20 otrok, nanje čaka 400 parov, hkrati pa jih splavimo več kot 3.000?

2. Kako to, da se v Sloveniji vsako leto posvoji le 20 otrok, nanje čaka 400 parov, hkrati pa jih splavimo več kot 3.000? Prepričan sem, da bi se ob ustrezni zakonodaji in spodbudi mnogo mater, ki sicer naredijo splav, odločilo, da otroka donosijo in ga dajo v posvojitev. Namesto tega imamo skrajno zapleteno posvojitveno zakonodajo oz. postopek (kot toliko drugih stvari v naši zbirokratizirani domovini) ter nikakršnih spodbud za izbiro splavu logične alternative. Zgledov in dobrih praks je v tujini dovolj, je pa zato očitno toliko manj naše (politične) volje …

Ne gre za majhen znesek …

In če se ob koncu vrnem še k stroškom splava … V zadnjih letih veliko govorimo o varčevanju države in o obubožani zdravstveni blagajni. Vedno več resnično potrebnih zdravil in zdravstvenih storitev postaja plačljivih. Zakaj je ravno splav, ki pravzaprav ni zdravstvena storitev, saj nosečnost ni bolezensko stanje, in ki je mnogi državljani zaradi etične spornosti ne želimo plačevati (ustavno zagotovljena svoboda vesti!), zaščiten kot kočevski medved? Zakaj lahko nekdo brezplačno splavi tudi 20-krat, oploditev z biomedicinsko pomočjo pa je brezplačna samo v treh poskusih? Sploh glede na to, da strošek posameznega splava ni tako velik, da si ga posameznik ne bi mogel privoščiti …

Navsezadnje 1,7 milijona evrov ni majhen znesek. Je na primer 4,6-krat toliko, kolikor ministrstvo za družino letno podeli programom v podporo družini in celo pol več sredstev, kot jih ministrstvo za zdravje predvidi za vse programe varovanja in krepitve zdravja za dve leti!**

* Podatek svetovalne delavke, ki svetuje pred splavom v sklopu ljubljanske porodnišnice.

** Skupna vrednost javnega razpisa ministrstva za družino za sofinanciranje programov v podporo družini v letu 2014 znaša 368.557,46 €. Skupna vrednost javnega razpisa ministrstva za zdravje za sofinanciranje programov varovanja in krepitve zdravja za leti 2013 in 2014 znaša 1.280.000 €.

Preberite več: Zakaj bi morale biti kontracepcijske tabletke brezplačne?