Marsikatera mama se kdaj znajde v obdobju, ko postane zgolj upraviteljica svojega doma in otrok, namesto da bi bila preprosto – mama.
Pridejo dnevi, ko smo v časovni stiski, utrujene ali nezmožne poskrbeti še za potrebe lastne duše, kaj šele za duše otrok. In takrat začne delovati – mama managerka.
V takšnih trenutkih na svoje otroke ne zmoremo pogledati kot na osebe s srcem in enkratno osebnostjo, ampak nanje, seveda nehote, gledamo kot na »projekt«, ki ga je potrebno opraviti. Na projekt, ki ga je potrebno vzgojiti in izobraziti.
Včasih na svoje otroke ne zmoremo pogledati kot na osebe s srcem in enkratno osebnostjo, ampak kot na »projekt«, ki ga je potrebno vzgojiti in izobraziti.
Včasih se začne že zjutraj. Otroke je potrebno nahraniti, jih obleči ali jih preganjati k temu, jim dati nekaj napotkov za čez dan in jih razvoziti v vrtce in šole. Toliko organizacijskega dela je v enem samem jutru, da mama izpod plašča managerke sploh ne pride do izraza – ni časa za objem, poljub, besedo spodbude.
Tekom dneva lahko takšnih zgodb naštejemo še mnogo – razvažanje po dejavnostih, načrtovanje zdrave večerje, stalno pogledovanje na uro, da bomo ujeli čas za spanje.
In nekje med vsem tem se mame rade izgubimo. In pozabimo, da ne gre toliko za to, KAJ naredimo, kot za to, za KOGA nekaj delamo.
Res je, da smo mame odlične in sposobne managerke naših domov – v glavah imamo vse urnike, zdrave obroke in najljubše igrače, brez katerih ne smemo zapustiti doma.
Brez teh sposobnosti bi pogorele na celi črti.
Otroci si predvsem želijo in potrebujejo mamo, ki jim prisluhne in ki jih vidi kot posameznike.
Ampak!
Je to vse, kar otroci potrebujejo?
Poleg vsega tega in predvsem si želijo in potrebujejo mamo, ki jim prisluhne in ki jih vidi kot posameznike. Želijo si mame, ki se bo skupaj z njimi borila proti strahovom, se spopadala z vprašanji in skupaj z njimi slavila drobne in velike zmage.
Vse to seveda znamo in zmoremo. Le takrat, ko nas preveč zanese v zgolj managerske vode, se opomnimo – otrok potrebuje MENE in ne zgolj upravljavca dneva od jutra do jutra.
Bolj kot obroka ob uri si želijo pet minut objemanja na kavču. Bolj kot točnosti na dejavnost atletike si želijo kolesarjenja z nami v naravi.
Kot sposobne upravljavke s časom in talenti jih raje vpišemo na ustvarjalne delavnice, namesto da bi ustvarjale z njimi. Raje jih vpišemo v planinsko društvo, namesto da bi kot družina odšli v hribe.
Kar ne pomeni, da vse ostalo ni pomembno, le včasih postane preveč pomembno. In prepričana sem, da znamo tekom vsakega dneva ob dobri spodbudi same sebe vse vklopiti zdrav razum in srce.
Foto: myparistexas.com
