Ljube “moje” šolske torbe …

Vir: Canva

Drage povsod ležeče šolske torbe,

večkrat sem se že zasačila, da vam občasno namenim nekaj besed (pogovarjanje s predmeti je zgolj posledica stresa zadnjih tednov šolskega leta, v katerih je nakopičeno vse, kar je sploh mogoče nakopičiti; v normalnih okoliščinah načeloma tega ne počnem).

Potrudila se bom, da bom to, kar vam imam povedati, povedala čimbolj spoštljivo in obzirno. Čeprav je v trenutkih, ko se mi motate pod nogami, obzirne besede izredno težko uporabiti.

Pravijo, da je pred kritiko potrebno začeti s pohvalo. In zahvalo. Zato, da ne bo pomote, iz srca sem vam hvaležna, da obstajate. Ker to pomeni, da so pri hiši zdravi otroci, ki so deležni izobrazbe.

AMPAK!

Ta vaš občutek pomembnosti vam je stopil preveč v glavo! Mislite, da se lahko parkirate kjerkoli vam srce poželi in se ne ozirate na to, da ste morda komu na poti. Zasedete vso dovozno pot od hodnika, preko kuhinje in jedilnice, do stopnišča. Z vašimi lastniki je nemogoče skleniti kakršenkoli dogovor o tem, kam v resnici sodite.

Saj tja do zime še nekako gre. Nekako se držite protokolarnega mesta, ki vam pripada in vaša vsebina je kar podobna tisti, ki vam je bila zaupana v začetku šolskega leta.

A čim se malo otopli in se dnevi začnejo daljšati, vaše manire postanejo okrnjene. Zgolj priletite skozi vrata in obtičite – tam. Iz vseh vaših odprtin prilezejo zvezki (ki so še komaj podobni zvezkom), svinčniki in barvice (vse neošiljeno, kakopak) in steklenica vode, iz katere navadno kaplja. In včasih čisto ponižno pokuka ven tudi kakšen list, ki bi moral biti podpisan vrnjen v šolo že tedne nazaj.

Povsem kraljevsko tam ležite, dajete vedeti, da se je za vas delovni dan zaključil in da v sebi ne nosite ničesar, kar bi zahtevalo domačo nalogo. Vaša koncentracija z vsakim dnem vidno popušča.

Ni videti, da bi vas pretirano ganilo, da se vsi zadevamo ob vas. Pravzaprav niti ni videti, da bi to posebej vznemirjalo še koga poleg mene.

Iskreno vam priznam, da nimam moči, da bi se ob koncu šolskega leta spopadla z vzgojnimi ukrepi, katerih posledica bi bilo vaše izginotje iz mojega hodečega polja. Zato sem se vdala, da boste ta čas pač del inventarja naših najbolj obljudenih prostorov. Potrudila sem se , da bi bilo, sobivanje z vami in vašo vsebino čimbolj prijazno do mojega zdravja.

Iskreno vam tudi priznam, da se veselim, da postajate za dva meseca potisnjene na podstrešje. In poskrbite, da si res dobro napolnite baterije. Kajti naslednje leto vam bo v naši hiši odrejen zgolj en parkirni prostor in na tem bom vztrajala do samega konca. (In ne mečite mi pod nos, da sem s tem grozila že lani. Kajti letos mislim skrajno resno!)

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.