»Krompirjeve« počitnice smo pri nas preoblikovali v »oljčne počitnice«

Najini otroci se kot večina otrok zelo veselijo počitnic. Znajo pa kak dan prej potožiti, da pri nas izvor »krompirjeve počitnice« vzamemo zelo resno, kar pomeni sicer dneve brez šole, a z obilico dela.

V slovenski Istri se pridelava kropirja ne obnese, se pa zato toliko bolj pridelava oljk. Konec oktobra oz. začetek novembra je kot nalašč za obiranje oljk. A ko rečem besedo »obnese«, si morda kdo, ki se s tem ne ukvarja resno, predstavlja: veliko sonca, malo dela ter veliko dobička. A od tega drži samo to, da si pri delu v oljčniku deležen res veliko sonca in posledično vitamina D.

Z ženo sva imela skupno željo živeti in delati v naravi. A iz ekonomsko-časovnega vidika se to v bistvu ne izplača. Imava tri različne izkušnje: pred 6 leti najem zemlje Kmetijskega sklada ter zasaditev 53 oljk, nakup zapuščenega oljčnika s 55 starejšimi oljkami in najem oljčnika z 10 oljkami. Začela sva izključno ročno, danes pa ne gre brez traktorja, električnih grabelj, škarij, žag …

Starejši sosed mi je pred 6 leti dejal: »A super, vidim, da sadiš oljke. To bo za tvoje otroke.« Jaz vztrajam: »Ne, to bo že za naju z ženo.« On mirno: »Mi boš povedal čez 10 let.«

Delo z zemljo te prizemlji in te uči vztrajnosti, darovanja ter prepuščanja »letini«. Delo z zemljo je stik s stvarstvom in, če si to dovoliš, tudi konkretna molitev.

Danes razumem njegove besede bistveno bolj kot takrat. Obdelava zemlje, rezanje, čiščenje terja namreč več časa, kot sem si predstavljal. Ko dodam še vso finančno investicijo od zemlje, sadik, najem bagra, nakup traktorja, priključkov, mrež, sodov, pa vse do gnojila, vab za oljčne muhe, mi postane jasno, da je to ekonomsko gledano vsaj prvih 15 let predvsem minus. Zelo drugače je za tiste, ki podedujejo zemljo oz. oljčnik in opremo.

Vzgoja nima cene

A v resnici naju ni gnal ekonomski vidik, temveč želja po sobivanju z naravo. Na eni strani službeno ustvarjava v tem vse bolj digitalnem svetu, na drugi strani želiva to uravnotežiti s »prostim časom«, ki je tudi rodoviten. Ne vidim smisla v neskončnih pohajkovanjih. Čeprav si jih sem pa tja tudi privoščimo.

Delo z zemljo te prizemlji in te uči vztrajnosti, darovanja ter prepuščanja »letini«. Delo z zemljo je stik s stvarstvom in, če si to dovoliš, tudi konkretna molitev. Če naravo zastrupljaš, zastrupljaš tudi sebe in soljudi. Zato se zgledujeva po tistih, ki živijo sonaravno. Tako tudi spoznaš, koliko balasta in nesmisla prodajajo v trgovinah. Kako zelo zdravju škodi industrijsko predelana prehrana. V črnem hecu si kdaj rečem: »Ma mora priti ena resnejša ekonomska kriza, da bo kmet bolj spoštovan.«

To želiva posredovati najinim otrokom – torej gre tudi za vzgojo. In dobra vzgoja nima cene. Najučinkovitejša, če ne celo edina vzgoja, pa je zgled. To sem lahko opazoval pri letošnjem obiranju oljk, ko nam je priskočila na pomoč družina iz skupnosti Iskreni in so lahko med delom tudi manj obremenjeno vrednotili.

Prisegam na vzgojo brez fizičnega in psihičnega nasilja (pretepanja in kričanja), a hkrati sem prepričan, da je dolžnost staršev, da otroke naučimo različnih del. Naučiti jih moramo trdega dela, vztrajnosti in premagovanja samega sebe in svojih meja.

Vstali smo s soncem in takoj po zajtrku odšli v oljčnik, kjer smo vztrajali do večera in obrali okrog 500 kg oljk. Delo se je tudi otrokom sprva zdelo preprosto, a je v nekaj urah postajalo vse težje. Mlajši so vmes obupali, pa spet dobili voljo, spet obupali. Starejši otroci so neprekinjeno vztrajali, pomagali tudi z električnimi grabljami in predvsem premagovali sami sebe. Seveda je vmes tudi lepo, ko vidiš, da si na svežem zraku, v naravi in obsijan s soncem ter da se počasi polnijo zaboji z oljkami.

Otroci so želeli biti tako močni kot starši. Še močnejši. V meni so se prebudili spomini na moje otroštvo, ko sem v vinogradih ali pri zidavi zidov premagoval samega sebe in na tiho tudi očeta. Kakšen ponos, da sem premagal lenobo v sebi, ki mi je govorila: pretežko je, ni ti potrebno, saj se tvoji vrstniki potepajo okrog, ne izplača se. A danes sem tak, kot sem, predvsem zaradi vseh teh izkustev vztrajanja v delu. Prisegam na vzgojo brez fizičnega in psihičnega nasilja (pretepanja in kričanja), a hkrati sem prepričan, da je dolžnost staršev, da otroke naučimo različnih del. Naučiti jih moramo trdega dela, vztrajnosti in premagovanja samega sebe in svojih meja.

Preizkušnje nas krepijo

Ko je padel mrak, je postalo najtežje – v rokah sem tudi sam že mukoma držal tresoče se grablje, energija je pojenjala. Občutek sem imel, da mi bodo roke odpadle. Vsi smo postajali napeti in na trenutke sem se moral močno samoregulirati, ker sem bil tik pred tem, da bi začele padati neprimerne besede. Zavedal sem se, da sem tudi v tem zgled – ali znam v izrednih razmerah delovati motivacijsko in pomirjevalno. Potrebno je bilo namreč še zlaganje mrež in gajbic ter odhod v torkljo.

Danes sem tak, kot sem, predvsem zaradi vseh teh izkustev vztrajanja v delu.

A tu je na praznični zadnji dan oktobra sledila največja preizkušnja moje vztrajnosti in potrpežljivosti. Zadnjih 6 let nisem nikoli čakal več kot 15 minut na oddajo oljk v torkljo. A tokrat je nepregledna vrsta ljudi pripeljala oljke. Baje, da se čaka 4 ure, da prideš na vrsto, so mi govorili čakajoči. Priznam, da se mi je zameglilo. Rekel sem si, samo še to se mi danes manjka. Preverjal sem, kako je drugje – povsod je kaos. Odločili smo se, da gremo iz vrste domov. Bomo pripeljali kasneje in si s prijatelji raje v miru privoščili večerjo. Z ženo sva se, utrujena od težkega dne, ob devetih in pol zvečer ponovno odpeljala do torklje in se postavila v vrsto. Nisva bila zadnja, a so vsi tisti, ki so prišli za nama po uri in pol čakanja obupali in odšli. Midva sva vztrajala in čakala do enih ponoči, ko sva končno lahko oddala naše oljke. Starejši sin mi naslednji dan ni pozabil reči: »Vidiš, saj ti pravim, da se ne splača toliko matrati.« Odgovoril sem mu: »Morda se res ne izplača, je pa modro. Hkrati pa moram priznati, da si me zelo presenetil s tvojo vnemo in delom. Bravo!« Nič mi ni odgovoril, a v očeh sem mu bral hvaležnost in ponos.