Danes prevladuje prepričanje, da je tekmovalnost dobra za vse in da je nekdo brez močne tekmovalne narave le navadna reva. Verjamemo, da je tekmovalnost del človeške narave. Pa je to res ali je le naučeno obnašanje?
Raziskave kažejo, da ima večina predšolskih otrok raje dejavnosti, ki zahtevajo sodelovanje kot tekmovanje. Verjetno lahko vsi prikličete spomine iz mladosti, kjer ste se kot izločeni iz igre počutili ušivo, tako kot bi bili poraženci. Kaj pa ostali otroci, s katerimi ste se prej igrali? Med igro niso bili vaši prijatelji: bili so vaši konkurenti. Vedeli ste, da če ne želite biti stigmatizirani kot poraženci, morate za zmago storiti vse. In to je pomenilo: udariti, suvati, brcati, praskati, kričati in porivati. Torej niso čudni izsledki raziskav, ki kažejo, da tekmovalnost spodbuja asocialno vedenje.
Če starši stalno potiskajo otroke v situacije, kjer je zmaga končni cilj, potem je zmaga edino, kar šteje. Otroci se naučijo, da šteje samo končni rezultat, ne pa proces, ki jih popelje do tja. Poleg tega dejanja staršev govorijo glasneje kot pa vse pridige o dobrem športnem duhu ter vrednosti timskega dela in sodelovanja.
Medtem ko je cilj mnogih staršev svojim otrokom zagotoviti dober začetek pri razvoju športnih veščin, pa raziskave kažejo, da je tekmovalnost dejansko škodljiva za razvoj teh veščin. Eden od razlogov je strah pred neuspehom in posledično stres, ki ne vodi ne do učenja ne do izvedbe. Na to so še posebej občutljivi majhni otroci, ki jim zelo veliko pomeni, če lahko ustrežejo staršem. In ko se starši osredotočijo na zmago – bodisi z dejanji (kričanje na tribuni) ali z besedami (vprašanje “Kdo je zmagal?” namesto “Si se zabaval?”) – zmaga postane cilj tudi za otroke.
Seveda si lahko mislite, da je zmagati za otroka dovolj velik cilj, da ga spodbudi, da naredi po svojih najboljših močeh. Vendar pa majhni otroci še niso sposobni takšnega razmišljanja, saj sami pripisujejo zmago ali poraz svojim sposobnostim, ne pa trudu. Prav tako niso čustveno pripravljeni prenesti pritiska niti niso fizično sposobni igrati brez napak.
Ko je izid (zmaga) pomembnejši od procesa (trud), je zunanja zmaga vredna več kot notranja. Rezultat tega je, da medalje in pokali postanejo bistvo udeležbe. In medtem ko se pri ciljno usmerjeni družbi to morda ne zdi tako slabo, pa smo spet pri vprašanju otrokove stopnje razvoja. Otrokom, mlajšim od osmih let, je motivacija zadovoljstvo. Seveda je lepo zmagati, ko se vsem okoli vas to zdi strašno pomembno. Pa bo ta občutek trajal? In kaj bo z otroki, ki ne zmagujejo?
Zmaga ni vse. In če želimo, da bodo naši otroci odrasli v samozavestne odrasle s pozitivnim pogledom na telesno aktivnost, potem zmaga res ne sme pomeniti vsega.
vir: www.movingandlearning.com
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
Članek govori samo o tekmovalnosti fizičnih sposobnosti.
MIslim, da je zelo pomembno kakšen je odziv staršev oz. vzgojitelja. Saj obstaja tudi veliko iger na izpadanje, kjer zmaga včasih najhitrejši včasih pa tisti, ki ima največ sreče – tudi družabne igre so na izpadanje, neke vrste tekmovanje. Najboljšemu je treba čestitati in otroci se morajo soočiti tudi s tem, da niso vedno najboljši – pomembno pa je, da jim mi pomagamo, da se takšni sprejmejo, nismo mi tisti ki jim povemo, da so slabši in da pač niso dovolj hitri. Dejstvo je, da smo si ljudje različni, eni so boljši na enem področju, drugi pa na drugem.
Se pa strinjam, da ne sme biti poudarek samo na tekmovanjih, kjer odločajo fizične spretnosti.
V večini prispevka ste se osredotočili na tekmovalnost na športnem področju. Res so predšolski otroci v grobi motoriki zelo različno razviti in je tu tekmovalnost lahko za otroka zaznamujoča (lahko pozitivno ali negativno). Starši, ki nudijo otrokom okolje, kjer se gibalno razvijajo(tekajo po različnih terenih, igra z žogo, prnašanje tovorov, valjenje, kotalkenje, hoja čez ovire…), taki otroci si želijo tekmovanja. Otroci, ki nimajo teh možnosti in spodbud so vedno reveži – sovražijo vse športne aktivnosti.
Zdi se mi pa tudi zdrava tekmovalnost v drugih situacijah:Kdo bo prej pospravil igrače, kdo bo prej stal pri vratih, kdo bo prej na vrhu hriba, kdo bo prej na vrhu stopnic. Lahko tekmuje tudi z nami in dopustimo da zmaga otrok.
Zdi se mi da mora vsak otrok s pomočjo staršev odkriti močno področje(glasba, likovno področje matematika, govor…), kjer lahko “zmaguje”.
Kaj pa družabne igre – tu vedno dobimo zmagovalca.
Življenje brez tekme ni. Zmagajo najbolj “utrjeni”. Zmagovalce postavimo mi – starši. Kdor verjame v svojega otroka da bo zmagovalec tudi bo zmagovalec.
Ob prebiranju komentarjev, sem se spomnila na knjigo Imenovali so jo dvoje src (toplo priporočam – lahko navdihujoče branje). V zgodbi avtorica knjige povabi aboriginske otroke, naj tečejo z njo na vrh hriba in kdor bo prvi bo zmagovalec. Otroci jo začudeno gledajo, nato pa rečejo, da jim ta igra ni všeč. Na vprašanje “zakaj” ji povedo, da če je en zmagovalec, so vsi drugi poraženci. Potem so ji pokazali veliko iger, v katerih se zabavajo vsi, pa ni zmagovalcev in poražencev.
Sicer mi je pa članek všeč. V življenju pač ne gre brez tekmovalnosti, je pa prav, da o tem razmišljamo in ne potenciramo učinkov sodobnega rivalskega sveta…
Hm? Zanimiva tema je lahko tudi ta, o tekmovalnosti. Pri tem zagovarjam, da si sami odgovorimo, kaj razumem pod besedo tekmovalnost, ima ta beseda zaradi mojih preteklih izkušenj negativni ali pozitivni prizvok.
Zame pojem tekmivalnosti sedaj predstavlja nekaj, kot tekmovanje sam s seboj. Kako je to videti v praksi? Sam v sebi tekmujem, da bom v danem trenutku (igra, sprehod,delo…)z nekom drugim ali s samim sabo v sozvočju. Katero vrednoto sem danes uspel živeti do sebe in sočloveka- uspeh me napolni, obogati, osvobaja, dela vrednega da sem. Kadar sem v odnosu z drugim, s sočlolvekom me napolnjuje, kadar ga zmorem poslušati in slišati, kadar mu posredujem kar potrebuje…Uspeh doživljam kot zmagovalec, da sem zmogel BITI in ob sebi dopustil sočloveku v vsem kar je, v vsej svoji dragocenosti, enkratnosti…
Je ta drža možna v igri? Gotovo, da je. V igri razvijava tekmovalca vsak svoje sposobnosti in odkrivava nove. Pri tem se vspodbujava in veseliva svojih in eden drugega uspehov… Ne glede na končni rezultat, sva zmagovalca oba, kjer rezultat igre ni pomemben v tekmovalnosti ampak le smernica do kje je naša kondicija… Glavni rezultat je, koliko sem si dovolil biti sočloveku v posebno darilo, v koliko sem sočloveka sprejemal kot posebno darilo.
Vsem lep pozdrav.D.