Foto: ShutterstockBodimo realni, večina otrok je danes razvajenih. Se ne srečuje s težavami. Nima pravih naporov. Še posebno, če primerjamo njihova življenja z življenji vrstnikov pred nekaj desetletji. Ni se jim treba fizično naprezati, ne zebe jih, ni jim vroče, niso lačni niti žejni … razvedrilo in tudi tolažba sta vedno na dosegu roke.
Sploh ne gre za to, da bi si želeli nazaj “stare čase”. Imamo pa morda danes starši malce težjo nalogo, ko jim želimo priučiti vztrajnost in odpornost. Kaj lahko torej storimo starši, ki po eni strani želimo in hvala Bogu, da to možnost imamo, svojim otrokom umakniti s poti hude ovire in preizkušnje, po drugi strani pa želimo vzgojiti pokončne ljudi, ki znajo zagristi v življenje in se spopasti tudi z neuspehi?
Otroka lahko že zelo zgodaj začnemo ob ovirah spodbujati, da jih premaga. Ob tem skušajmo najti ravnotežje. Da ovira ni zanj prevelika, da mu ne vzame volje in tudi, da ni premajhna.
Ne gre za neuspeh, gre za proces
Najprej je otroku potrebno predstaviti, da pri tem, ko naletimo na oviro, pravzaprav ne gre za poraz ali neuspeh, ampak za zgolj oviro, ki jo je treba premagati, za stopnico, ki jo je treba prestopiti, za vrata, ki jih je treba odpreti, za veščino, ki jo je treba usvojiti … Otroka lahko že zelo zgodaj začnemo ob ovirah spodbujati, da jih premaga. Ob tem skušajmo najti ravnotežje. Da ovira ni zanj prevelika, da mu ne vzame volje in tudi, da ni premajhna. Nekakšno splošno pravilo je, da otrok zmore 3x toliko kot sam misli, da zmore in 10x toliko kot to misli mama 🙂
Pravijo, da je Thomasu Edisonu 1000-krat spodletelo, preden je uspešno izumil žarnico. Ko so ga vprašali, kako se je počutil ob tolikšnem neuspehu, je Edison preprosto rekel: »Ni mi spodletelo 1000-krat. Žarnica je bila pač izum, ki je zahteval 1000 korakov.”
Če bi Edison po prvem, desetem ali stotem neuspehu obupal, bi morda še kakšno desetletje več človeštvo živelo v bolj temnem svetu. Njegov spor z Nikolom Teslo na tem mestu pustimo pri miru, ker za nauk zgodbe ni bistven.
Da bi v naših otrocih zgradili zdravo jedro, ki bo ob neuspehu otroku zašepetalo,: “Nič hudega, gremo dalje! Bolj bova delala, naslednjič bo drugače! ” so potrebne tri stvari:
1.Cilj
Opredelitev cilja je bistveni del. Otrok si ne more prizadevati za nekaj, če nima cilja, ki ga privlači, ki ga izziva … Pomagajte mu najti in določiti privlačen, izvedljiv, dosegljiv in merljiv cilj, preko katerega bo krepil svojo voljo in spoznaval proces doseganja uspeha. Cilj je lahko s področja šole, športa, življenja nasploh … Letošnje poletje se bom naučil plavati. Namesto trojke, hočem imeti nemščino zaključeno pet. Hočem se naučiti skejtanja.
2. Sprejetje tveganja
Ko sta določila cilj in način, kako ga doseči, začne otrok delati na njem. Če je cilj postavljen dovolj visoko in če naj bi otrok ob njem napredoval in rastel, bodo gotovo prišli tudi neuspehi. Pri plavanju mu bo šla voda v nos in se bo ustrašil, padel bo z rolke, nemške sklanjatve mu bodo gledale iz ušes in ga zasitile, cilj se bo zdel daleč in nevreden truda, ki ga zahteva …
Kako mu lahko pri tem pomagate? Tako, da ga spremljate. Da ga spodbujate. Da se pogovarjate, mu opišete svoje dogodivščine na poteh do ciljev. Da del poti prehodite z njim, če je potrebno. Da ste mu vzgled in da vidi, kako se vi po neuspehih pobirate, greste dalje in dosežete zadano.
Otrok si vztrajnosti ne pridobi tako, da mu vse uspe. Vztrajnost izvira iz premaganih neuspehov, neprijetnosti, tudi bolečine.
3. Vztrajnost
Otrok si vztrajnosti ne pridobi tako, da mu vse uspe. Vztrajnost izvira iz premaganih neuspehov, neprijetnosti, tudi bolečine … Zato so “otroški” neuspehi pravzaprav odličen teren za učenje odpornosti in vztrajnosti, ki bosta otrokovo življenje naredila veliko zanimivejše in po njuni zaslugi bo spoznal in doživel neprimerljivo več kot bi v svoji coni udobja. Tukaj moramo starši popustiti svoj nadzor in otroku dovoliti, da doživi tudi neuspeh in da pade.
Pravzaprav jim moramo podariti dar neuspeha. Kako naj sicer spoznajo občutek, ko po porazu držiš dvignjeno glavo in veš, da bo naslednjič drugače. Kje naj sicer sobi občutek vrednosti in samozavesti, ki ga da prigaran uspeh. Ne da se ga kupiti, ponarediti … samo ena pot vodi do njega. In ta je preko neuspehov.
Brezplačen za vse, ki ga potrebujejo. Z vašo podporo.
Ne zmorejo vsi plačati za kakovostne in poučne vsebine, zato so naši članki brezplačni za vse obiskovalce portala iskreni.net. Če ste med njimi, vabljeni, da nas še naprej berete brezplačno.
Če pa ste med tistimi, ki si na srečo lahko privoščite tudi nekaj več, vabljeni, da naše delo finančno podprete in prispevate k večji kakovosti življenja posameznikov in boljšim odnosom v slovenskih družinah.
Odločite se za enkratno ali mesečno donacijo v poljubnem znesku. Vsak prispevek šteje!
Lahko pa postanete tudi naš naročnik in z enim paketom dostopate do zaklenjenih vsebin in izobraževalnih oddaj s področja medsebojnih odnosov, vzgoje, osebne rasti in financ.
Res je, ob ugodju in samim lepim stvarem in če ti je vse ponujeno, ljudje ne zrastejo. Navadno je tako, da te preizkušnja povzdigne iz dna, da se začneš spraševati o smislu življenja, o tveganju, svobodi, empatiji, o tem koliko zdržiš in se potem zaveš, kaj je res pomembno v življenju in čemu dajati prednost.
Zato so padci potrebni in pomembni, iz njih se veliko naučimo, samo če si to dovolimo. In s tem ne bo konec sveta, če se nam nekaj ponesreči, poruši. Na napakah se tudi učimo.
Res je, danes otroke večinoma vzgajamo v vati. Toda življenje ni potica. Tudi padci in neuspehi so sestavni del življenja. To moramo sprejeti. Tudi otroci morajo sprejeti, da ne bodo vedno “ta glavni”, najboljši, najbolj uspešni, najbolj priljubljeni.
Življenje sestavljajo vzponi in padci, uspehi in razočaranja, smeh in solze…
Če nam bi šlo vedno vse gladko, če bi nam vedno vse uspelo, če bi vedno doživljali samo veselje, bi sploh še znali ceniti življenje?
“padci SO potrebni in pomembni, iz njih se veliko naučimo”. Vloga starševstva je, da otrokom DOVOLIMO pasti in smo jim TAKRAT pri roki, ko nas SAM prosi za pomoč. 3-letnik ne bo prosil, ampak bo jokal. Moramo znati videti prošnjo za pomoč in ločiti med “stisko in manipulacijo”.
Ampak slovenci raje zatolčemo otroka sami, kot da bi mu privoščili iskrene padce in mu potem pomagali. S tem ga ne “pripravimo” na življenje ampak mu polomimo krila.