Kako sem prenehala biti Pinterest in Instagram mama

Vir: Shutterstock

Kmalu bo sedem let, odkar sem mama. Vem, ni veliko, pa vseeno lahko rečem, da sem v teh sedmih letih postala drugačna oseba, tudi drugačna mama, kot sem bila na začetku.

Kot morda marsikatero novodobno mamo, je tudi mene sprva o starševstvu učila “Youtube univerza” in me izobraževala o tem, kaj je za otroka dobro, ko je star 0-3 mesece, katere mejnike naj bi dosegal pri šestih mesecih, kaj mu ponuditi pri 9 mesecih, česa naj bi bil zmožen pri enem letu itd. Zagotovo je bilo med ogledanim veliko koristnega, toda kar nekajkrat me je tudi pripeljalo do absurdov.

Danes se ob ogledu fotografij sama sebi smejim, kaj neki mi je padlo na pamet, da sem tako zavarovano verjela nekim nasvetom iz tujine, sama pa nisem dovolj odprla oči za tisto, kar sem imela dobesedno pred nosom. Najbrž vas zanima, kaj tako neumnega sem počela …

“Da moj otrok slučajno ne bo česa zamudil”

Ko je najstarejši sin dopolnil eno leto, sem si zadala, kako ga bom sedaj “zares podprla pri njegovem razvoju”. Ogledovala sem si sličice na Pinterestu in Instagramu in sanjala, kako “dobra mama” bom, ko bom otroku omogočila, da izkusi to in ono. Zelo živo se spomnim nekega videa, v katerem je neka mama-strokovnjakinja kazala veliko prozorno škatlo, v kateri je bilo precej riža. Med riževimi zrnci so bile skrite igračke (živali), ki naj bi jih otrok med igro odkopal, jih ponovno zakopal, pri tem pa naj bi se uril v senzomotoriki, koordinaciji oko-roka in koncentraciji. Ni slabo, kajne?!

Tako je bilo prikazano v videu, realnost pa je bila čisto drugačna. Sin je res izkopal prvo živalco, nato pa mu je riž postal tako zanimiv, da ga je začel metati po dnevni sobi. Riž je pristal vsepovsod: pod kavčem, med košaro z igračami, na poličkah, za omaro … Ok, konec igre. Naslednji dan sem škatlo prestavila na balkon, kjer so se z rižem igrali tudi njegovi bratranci. Scena je bila (kot lahko predvidevate) podobna kot dan prej: riž vsepovsod, zanimanje za igro pa je trajalo ravno en dan.

Vejice so pokale pod nogami, jaz pa sem otroka dajala v zaprt prostor z rižem, ki sem ga še pometala teden dni za tem.

Ne vem, kje so bile moje oči, toda na našem dvorišču je v tistem obdobju stal kup peska, nedaleč stran so iz buč pobirali semena, listje je padalo z dreves, vejice so pokale pod nogami, jaz pa sem otroka dajala v zaprt prostor z rižem, ki sem ga še pometala teden dni za tem. Še sreča, da me je ta izkušnja malce prizemljila in sem ugotovila, da je naše dvorišče čisto dovolj stimulativno za vse otrokove čute.

Otroci imajo radi red, ali ne?!

Preden se nam je pridružil tretji otrok, sem začutila, da stvari v hiši kmalu ne bom več obvladala in da bom mogla nujno narediti red. Ponovno sem zašla na svoje najubše aplikacije in iskala ideje, kako se znebiti vse krame, hkrati pa narediti vsaj en prostor v hiši, ki bo “otroku prijazen”. Nič vizualnega nereda, malo igrač, pa še to večinoma tiste, preko katerih bi se otrok uril v kakšni spretnosti. Da bi bila ponovno “dobra mama”, sem si ogledala, kaj naj bi pri določeni starosti otroka zanimalo. Med drugim sem se navdušila tudi nad neko igračo, ki so jo imeli “vsi”, saj je imela neskončno igralnih možnosti. Edini problen je bil, da so jo imeli na voljo le v zelo bledih barvnih različicah. Ampak jaz sem jo vseeno kupila.

Večino igrač sem torej pospravila in ustvarila “perfektno” omarico, kjer so bile vse igrače postavljene v najlepšem redu, vidne in na dosegu otroških rok. Kot je bilo prikazano v videu. Sicer še vedno verjamem v to metodo, toda mojim otrokom ta očem lična omarica sploh ni bila zanimiva. Igrače so ostale nedotaknjene in nepremaknjene. Pa kako to? Tisti dinozavri v džungli s pravimi vejicami pa bi jih res morali pritegniti, mar ne?! Ne, niti za milimeter. Še danes me boli srce, ko vidim tisto igračo, ki naj bi jo imeli “vsi”, in na denar, ki sem ga vrgla stran. (In ne samo takrat.)

“Sledi otroku”, sem zamenjala z nečin povsem drugim … S sledenjem podobam, ki niso odražale ne karakterjev mojih otrok ne našega življenja.

Zlato pravilo Marie Montessori, ki pravi “Sledi otroku”, sem zamenjala z nečin povsem drugim … S sledenjem podobam, ki niso odražale ne karakterjev mojih otrok ne našega življenja. Bo otrok narave “užival” na tepihu in listal kartonke? Ne. Hodil bo po gredicah, nabiral maline, iskal borovnice, kopal krompir in bo večino časa umazan. Prav tako ne bomo “športniku” ponujali čopiča in vodenih barvic, ampak mu bomo zunaj postavili dva gola. Ali “praktiku” lego kocke, ko pa komaj čaka, da v roke dobi pravi žebelj, kladivo ali žago. Otrokove iskrice v očeh in njegovo telo, ki je v celoti potopljeno v neko dejavnost, bodo vedno odličen pokazatelj, kdaj smo otroku ponudili tisto, kar je zares “njegovo”. In v tistem trenutku bodo podobe popolnih omaric s popolnimi igračami povsem zbledele.

Sem za svoje otroke storila dovolj?

Če me to vprašanje še kdaj pa kdaj pride “kljuvat”, se spomnim besed svetovno znane ameriške klinične psihologinje dr. Shefali Tsabary, ki pravi: “Veliko staršev me sprašuje, kako naj ne zavozijo pri svojem otroku, toda jaz jim rečem: ‘Ne skrbite. Ste že.’ Da, smo že in še bomo.

Toda danes se vsaj ne ukvarjam več s tem, kaj otroku še kupiti in s čim ga zaposliti, ampak bolj s tem, kdo ob njem sem. Sem pomirjena, si znam vzeti čas zase ali kot bosta v naslednjih tednih v video oddajah spregovorili mojstrici globinskih odnosov dr. Alenka Rebula in dr. Katarina Kompan Erzar: “Otroka sploh čutim? Vem, kaj potrebuje? Koliko sebe zares dam v odnos z njim?” In Rebula, ki gre še korak dalje: “Če v meni ni globokega občutenja sebe, potem svojega otroka ne morem spremljati.”

Če sem iskrena, me tukaj čaka še veliko dela. Toda nekaj vem: pri učenju tega vsaj ne bom zgrešila.