Kako se je skušnjavec trudil, da bi ostala »stara« zakonca

Tudi vas bo presenetila neverjetna notranja bitka zakoncev, ki sta se odločila, da si bosta po dolgih letih privoščila vikend zase. Zgodba, polna presenečenj in preobratov.

Z možem Tomažem sva bila lani skupaj še z dvema zakonskima paroma in br. Andražem Arkom v voditeljski ekipi vikenda za zakonce »Zazrita si v oči«.

Bil je ponedeljek, štiri dni pred začetkom vikenda. Napetost v nas, voditeljskih parih, je naraščala. Dvomi … Ali še zeleni zakonci (7, 8 let zakona) sploh lahko karkoli damo zrelim zakoncem? Tudi bolj izkušeni par (22 let zakona) je omahoval … Bodo pari z našo pomočjo sploh prejeli to, kar iščejo?

No, in v teh dvomih je tisti ponedeljek priletel e-mail, ki nas je zadel v srce. V njem nam je nekdo izmed prijavljenih sporočil, da odpoveduje udeležbo. »Včeraj je bil dan D. Žena me je pustila.«

Kepa v prsih. Žalost. Zakaj se to dogaja?! Ali res ni drugačnih poti?!

Čez nekaj ur me je spreletelo: torej na »Zazrita si v oči« ne prihajajo le zakonci, ki že leta delajo na svojem odnosu in so vajeni vseh oblik tovrstnih vikendov? Prihajajo zakonci, ki so tudi zelo ranjeni, ki iščejo podporo, ki iščejo rešitev? Uau! Kako odgovorna naloga. Sveti Duh, bodi resnično z nami, sami ne bomo zmogli.

Torek. Še en e-mail enega izmed prijavljenih parov: »Najini otroci so zboleli, zato ne bova mogla na vikend Zazrita si v oči«.

Nič … če so bolni otroci, ne moreš veliko pomagati, sem si mislila. A pozneje smo izvedeli, da so bili otroci zdravi. Zbolel pa je zakon.

Bogu hvala sta se zakonca vikenda Zazrita si v oči potem udeležila. Voditelji pa smo šele po vikendu izvedeli za zgodbo para, polno presenečenj in preobratov. V pismu, ki se nas je vseh dotaknilo, nam jo je razodel mož …

*****     *****     *****

Dogajanje pred vikendom

Žena je zagledala reklamo za vikend Zazrita si v oči na otoku Košljunu takoj, ko je bila objavljena. Pokazala mi jo je in me vprašala, ali bi me zanimalo kaj takega …

Ker mi je bil naslov Zazrita si v oči kot moškemu nesramno romantičen, sam pa sem bil sredi tedenskih delovnih obveznosti in hlastanja za časom romantičen kot kamen (povrh vsega niti nisem vedel, kje naj bi ta Košljun – slišati bil predaleč), je bil moj odgovor kratek in jasen: »Ne, take stvari me v tem trenutku ne zanimajo.«

Povedano je bilo seveda spoštljivo in z ljubeznijo. Žena me je razumela in začela pozabljati na vikend Zazrita si v oči na samotnem otoku.

I. Prvi preobrat

Ker dokaj redno prebiram članke na portalu Iskreni.net, sem tudi sam večkrat opazil reklamo za Zazrita si v oči na Košljunu. Pa sem pobrskal po internetu, kje ta Košljun sploh je. In: zgodilo se je …

1. Zagledam  morje. Očitno sem bil v prejšnjem življenju riba ali mornar ali nekaj morskega, saj me morje čarobno privlači in sem pripravljen iti tudi samo na kavo v Piran, pa četudi bi mi žena to omenila v največji šali. Torej morje. Zgodil se je prvi »DA, to je dobro«.

2. Zagledam otok. Kaj je lepšega na morju, če ne otoček, na katerega počasi plove ladjica? Otok te odklopi s celine, ki je kriva za toliko stresov, obveznosti in skrbi. Drugi »DA, to je dobro«.

3. Na otočku Košljun zagledam kot edino stvar samostan. Samostan sodi k duhovnemu življenju, k duhovnemu poglabljanju. Je nekaj značilno Božjega v svetu. In kar je Božjega, mi je všeč. To je bil tretji »DA, to je zelo dobro«.

Pa sem vprašal ženo, ali je še kaj razmišljala o Košljunu in ali bi še šla – sam sem si premislil in bi šel! A žena se je medtem ohladila in nehala razmišljati o tem.

Jasno je torej bilo, da bova odmislila Košljun, ker ne bi rada drug drugega v nič silila.

II. Drugi preobrat

Tu se začne resni del zgodbe.

28. februarja 2015 je naša družina romala na Vejno pri Trstu, kjer je upokojeni nadškof Uran ob zaključku devetdnevnice za ohranitev vrednote družine daroval sveto mašo. Zbralo se nas je kar precej Slovencev (trije avtobusi in še nekaj avtomobilov).

Ko smo se vrnili domov, mi je zazvonil telefon. Klicala me je ena od organizatork romanja: »Ali vam lahko povem, kakšen navdih mi je dal Sveti Duh za vas in vašo ženo?«

Ker je ta gospa prava misijonarka Svetega Duha, me je res zanimalo, kaj nama ima povedati. »Sveti Duh mi je naročil, naj vama povem, da pojdita potem, ko bo konec te gneče za en vikend nekam zase – sama, brez otrok. In naročil mi je, naj vama za to dam 200 EUR.«

Vklopil se je moj miselni sistem in hitro sem dešifriral »gnečo«: prihajajoča velika noč, obveznosti v domači župniji in doma, delo v službi. Prav tako sem razvozlal, kam naju Sveti Duh pošilja – na duhovne vaje za zakonce. A kaj bi naj stalo 200,00 EUR? … Košljun!!! Ok, je sicer malo dražji, ampak to je zagotovo Košljun in Zazrita si v oči.

Gospe sem se lepo zahvalil za pogum, da me je poklicala, saj smo se poznali bolj bežno. Denarja seveda niti pod razno nisem sprejel, ker za to ni bilo nobene potrebe.

Še isti dan sem ženi povedal za telefonski klic. Od takrat dalje sva začela pripravljati teren za odhod na Košljun. Zaslutil sem, da naju na Košljunu čaka nekaj velikega in pomembnega za najino skupno življenje. A slutil nisem ničesar konkretnega. Moja pričakovanja pa so bila od takrat dalje izredno velika.

Uspela sva se dogovoriti za varstvo za otroke, urediti mojo odsotnost pri pevskem zboru in na koru tisti vikend. Nato sva se prijavila in plačala kotizacijo. A …

III. Tretji preobrat

A nisem bil miren. Ker sem verjel, da naju na Košljun vabi sam Bog in ker sem slutil, da naju tam čaka nekaj velikega in pomembnega za najin zakon, sem slutil tudi, da bo hudič naredil vse, da bi naju odvrnil od te, tedaj že dokončne odločitve.

Najprej je začel izzivati z malenkostmi, na katere sva bila že dokaj navajena. Kako se bodo počutili otroci? Ali so že dovolj stari, da bi jih kar pustila? Ali bodo zamerili, ker greva kar sama na morje?

Pet dni pred odhodom pa je udaril zares. Tako zelo, da je v trenutku na kocko postavil vso najino skupno prihodnost.

Štiri dni pred odhodom sva svojo udeležbo odpovedala z izgovorom, da so nama zboleli otroci.

Hkrati pa se je začel velik duhovni boj. Z ženo sva dva dni živela kot neznanca, kar je bil dober hudičev podvig – ločevati. Najina osebna molitev pa je takrat postala en sam obupen klic: »Gospod, pridi mi na pomoč! Gospod, hiti mi pomagat!«

V župniji imamo srečo, da lahko vedno pridemo pred izpostavljeno Najsvetejše in tam sem debelo uro brez rožnega venca in drugega gradiva pred Jezusa polagal svojo zvezanost v jezi, želji po maščevanju, zakrknjenost …

In Gospod je slišal najine molitve.

Ker pozna mojo naravo in ve, da počasi predelujem spore, zato se za Košljun brez konkretne spodbude ne bo izšlo, je začel en dan pred odhodom preko moje angelske žene pošiljati maile. Najprej enega nedolžnega, potem še enega in še enega …

Počasi sem odgovarjal in hkrati čutil, kako se tisto »hudo« v meni počasi manjša in izginja. Samo prosil sem, da bi bila žena vztrajna z maili, ker če bi glede na moje obotavljajoče si odgovore prehitro obupala, bi Košljun ostal odpovedan.

Ko sem prebral na mailu, da si žena zares želi iti na Košljun, da bo na Iskreni.net vse uredila (kar bi od nje zahtevalo, da »stopi iz sebe«), poklicala mojo mamo oziroma svojo taščo, da se znova dogovori za varstvo (s čimer bi spet stopila iz sebe), je vse to dokončno razbilo verige, v katere me je zvezal hudič.

Mesto na ladjici za otok Košljun naju je še čakalo. Varstvo otrok sva brez problema uredila. Le za pakiranje prtljage za naju in otroke je skoraj zmanjkalo časa. A se je tudi to uspešno izteklo.

Bog je zmagal in znašla sva se na ladjici za Košljun.

Na vikendu “Zazrita si v oči”

Bog je deloval. Pripravil nama je milostne trenutke. V pogovoru z br. Andražem nama je odkril najino trenutno realno stanje in Njegova pričakovanja za naju v prihodnosti.

Pri spovedi sem odkril lep, bel in skrbno zaprt globok grob in spoznal, da sploh ne vem, koliko okostnjakov se v njem nahaja. Štetje in prepoznavanje je ostalo za domačo nalogo ne le zame, ampak tudi za ženo, ki mi je očitno poslana na mojo življenjsko pot tudi zato, da mi bo pomagala ta grob izprazniti in narediti vstajenjskega.

Edino, kar na vikendu ni bilo fenomenalno, je bilo sobotno vreme. A tudi to po Božji previdnosti!

Po vikendu

Vikend Zazrita si v oči je bil zagotovo velik dogodek v najinem življenju. Po njem sva kot na novo poročena. Z ženo sva v novem obdobju, vrnila sva se k najinemu izviru – k poroki.

Upava, da bodo vsa spoznanja, vsi nasmehi, pogovori, pričevanja, skupna molitev in petje, svoboda in neverjetna usposobljenost br. Andraža, skrb celotne ekipe za nas zakonce … še dolgo odmevali v najinem zakonskem življenju.

Kako vesel sem, da sem se odločil, da bom delal zapiske (tega že dolgo nisem počel). Zdaj bo hudič posejano seme težje kradel.

In ko gledam nazaj, vidim pravi duhovni boj. Vidim, kako močno se je skušnjavec vpletal v zgodbo vikenda Zazrita si v oči – še nekaj dni pred Košljunom se je zelo boril za najini duši, si močno želel, da bi ostala »stara zakonca«. A Bog je bil močnejši.

Dragi voditelji,

sam organiziram veliko stvari in vem, da se porabi veliko energije, da so žrtve in odpovedovanja, zaradi katerih lahko trpi tudi zakonsko in družinsko življenje.

Če se za takšne (na videz preproste in nedolžne) dogodke/srečanja/vikende v naših življenjih vnema tako velik duhovni boj, pomeni, da gre za pomembne stvari. In pri teh pomembnih stvareh sodelujete tudi vi, zato noben vaš trud ni zaman. Bog povrni za vsako minuto vašega dela. Hvala za vas in za Iskreni.net!

*****     *****     *****

Pred nekaj dnevi sem z avtorjem tega pisma spet vzpostavila stik. In veste kaj? Vikend Zazrita si v oči po skoraj letu dni še vedno prinaša sadove za njun zakon!

Zazrita si v oči bo letos v Strunjanu, od 12. do 14. februarja, prav v valentinovem vikendu! Vabljena, da se čimprej prijavita!  Za vas bo skrbela ista ekipa: br. Andraž ter zakonci Škoberne, Rupar in Sokol. Zaupamo, da bo tudi za vaju čudovita izkušnja!

Lahko si še preberete, kako prihajajoči vikend doživlja Mica Škoberne, ki bo skupaj z možem Nejcem tudi v voditeljski ekipi.