Kako raste otrokova vera

Kako se skozi otroštvo in mladost razvija otrokova vera in njegov odnos do Boga? Kaj mu pomaga ta odnos oblikovati in kakšna je pri tem vloga staršev in drugih bližnjih? Je morda vaš osebni odnos do Boga “obtičal” na kateri od naštetih razvojnih faz?

Otrok je odprt za človeka in Boga

Že ob rojstvu je otrok opremljen s sposobnostjo neposredne komunikacije z materjo in očetom, ki mu v odnosu nudita varnost in zavetje. Biti v odnosu ali opazovati druge v odnosu, je za otroka življenjskega pomena.

• Opazovati očeta pri njegovem delu, njegovem odnosu do mame in do njega,
• biti prisoten pri materinem odnosu do očeta
• ali aktivno sodelovati v družinskih odnosih

je tisti temelj, na katerem gradi otrok svoje osnovno doživljanje, ki ga lahko pozneje v najvišji in najgloblji možni meri prenese tudi v odnos do Boga.

Odnos matere do otroka – »rojstvo živega Boga«

Če je mati groba in kaznujoča, bo otrok po vsej verjetnosti podobno doživljal Boga ter se ga posledično izogibal in napadal.Vloga matere in njen odnos do otroka sta v najzgodnejši dobi še posebej pomembna, saj vplivata na nastanek otrokove prve notranje podobe Boga, ki ga nekateri psihologi poimenujemo »rojstvo živega Boga« (A. M. Rizutto).

• Če je mati varujoča in ljubeča, je Bog tisti, ki je varujoč in ljubeč,
• če je mati groba in kaznujoča, bo otrok po vsej verjetnosti podobno doživljal Boga ter se ga posledično izogibal in napadal.

Iz tega sledi, da je za otroka ključnega pomena pozitivno doživetje matere, ki naj krepi njegovo temeljno zaupanje, kajti s tem je večja verjetnost, da bo v podobnem ozračju doživljal tudi religiozna izkustva.

Vstop tretjega

Podoba staršev je prav tako kot podoba Boga superiorna, le da je Bog od njih še večji in močnejši.V dobi otroštva se prične otrok zavedati, da njegov svet ne sestoji samo iz njega in mame, temveč da je prisotna še tretja oseba, ki je navadno oče, oz. več oseb (bratje, sestre, sorodniki). Tako prične v svoj svet odnosov postopoma vključevati še svoja čutenja do teh oseb, ki se posledično odražajo tudi v njegovi podobi Boga.

• V tem obdobju postane otrok kot mistik odprt za neposredno komunikacijo s Presežnim.
• Njegova radovednost ga žene do izvora stvari, tudi do Boga, o katerem razmišlja v superlativih.
• Takšno razmišljanje se ujema z njegovo podobo staršev, ki je prav tako superiorna, le da je Bog od njih še večji in močnejši.
• Gre za intuitivno-projekcijsko vero (J. W. Fowler), ki na podlagi zgodb, simbolov in gest otroku omogoča prvi vpogled v nadnaravne in izrazito človeku podobne sile.
• Pri tem prevladujejo otrokova čustva, domišljija in zaznave, ne pa kognitivno mišljenje.

Podoba Boga z »očetovskimi« značilnostmi

V obdobju prvih šolskih let njegova vedno večja sposobnost logičnega mišljenja otroku omogoča, da razvršča lastne izkušnje s svetom v miselne kategorije, kot so vzročnost, prostor in čas.

• Otrok postopoma oblikuje bolj realističen pogled na starše kot celostne osebe z dobrimi in slabimi lastnostmi.
• Podoba Boga dobiva postopoma dominantnejše »očetovske« karakteristike. Je zelo popolna, vsemogočna in idealizirana. Bog postane pravičen in strog sodnik, ki nagrajuje in kaznuje.
• V tem obdobju govorimo o mitični veri (J. W. Fowler), saj je otrokovo religiozno dojemanje Boga in izvor stvari dobesedno mitičen, antropomorfen in se nagiba k literarni, konkretni in enodimenzionalni naravi.

Otrokova vera kot »molčeč sistem«

V zadnji fazi otroštva govorimo o tako imenovani sintetično konvencionalni veri (J. W. Fowler). V tem obdobju si otrok z vključevanjem v zunanji socialni svet (šola, prijatelji …) pridobiva številne spretnosti, s katerimi postopoma oblikuje bolj kompleksen pogled na zunanji svet ter išče načine, kako se soočati z izzivi, ki mu jih ponuja.

• Gre za ponovno prekrojevanje njegovega notranjega sveta, ki mu s pomočjo empatije omogoča tudi zrelejši pogled na starše in postopno razumevanje njihovih vrednot in pomanjkljivosti.
• V tem času se prične otrok zavedati tudi razlike med notranjo podobo Boga in podobo staršev, ki ju prične postopoma razmejevati.
• Na tej stopnji je otrokova vera kot »molčeč sistem«, ki predstavlja vrednote in norme, na katere je otrok čustveno navezan in jih še ne reflektira oz. ne preverja.

Na tak način si pridobi občutek povezanosti z drugimi in je v veliki meri odvisen od avtoritete staršev ali verske skupnosti.

Revizija notranje podobe Boga

Če na prejšnji stopnji starševska podoba ni bila razmejena od podobe Boga, lahko mladostnik v svojem uporništvu zavrže tudi Boga, saj želi vzpostaviti distanco do staršev in njihovih vrednot.Puberteta in adolescenca predstavlja za mladostnika nov mejnik, ki vodi v ponovno revizijo notranje podobe Boga.

• Mladostnikovo odkrivanje pomena in iskanje smisla življenja sta tesno povezana z močnim dvomom in intenzivnim preizkušanjem lastnih staršev.
• Če na prejšnji stopnji starševska podoba ni bila razmejena od podobe Boga, lahko mladostnik v svojem uporništvu zavrže tudi Boga, saj želi vzpostaviti distanco do staršev in njihovih vrednot.
• Po drugi strani pa je to način, s katerim poglobljeno išče smisel življenja in vlogo Boga tako na religiozni kot filozofski ravni.
• Obstaja pa tudi upanje, da je na tej stopnji mladostnikova notranja podoba Boga, ki se je oblikovala v odnosu med njim in njegovimi starši, že dokaj kompleksna ter prične s pomočjo abstraktnega razmišljanja in s širjenjem njegovih intelektualnih zmožnosti prehajati na vedno bolj duhovno raven.

Drugo »rojstvo« Boga 

Otrok ne ustvarja podobe o Bogu sam, ampak na podlagi verskega življenja in prakticiranja v družini.Iz povedanega lahko zaključimo, da otrok ne ustvarja podobe o Bogu sam, ampak na podlagi verskega življenja in prakticiranja v družini.

• Številni psihologi zagovarjajo tezo, da noben otrok, ki je vzgojen v normalnih okoliščinah, ne preide ojdipove faze (obdobje od 3. do 6. leta starosti), ne da bi v sebi oblikoval vsaj osnovno notranjo podobo Boga. Ta podoba lahko ostane del otrokovega aktivnega religioznega življenja ali pa enostavno ostane prekrita ter neaktivno biva v njegovi podzavesti.
• Otrokova osnovna podoba Boga je torej skupek njegovih podob, čutenj, spominov iz zgodnjega otroštva in ni podoba Boga uradne religije.

Če hočemo razumeti proces otrokove nove »definicije« Boga, potem moramo nekaj vedeti tudi o njegovem »privatnem« Bogu, ki ga vsak otrok prinese s seboj v cerkev.

Šele takrat, ko ima otrok izgrajeno svojo podobo Boga, lahko s postopnim prekrojevanjem in razmišljanjem obe podobi združi v eno. Ta proces imenujemo »drugo rojstvo Boga« in velja za enega najpomembnejših trenutkov v verski vzgoji.

Če hočemo torej razumeti proces otrokove nove »definicije« Boga, potem moramo nekaj vedeti tudi o njegovem »privatnem« Bogu, ki ga vsak otrok prinese s seboj v cerkev. 

mag. Iva Nežič Glavica