Vir: ShutterstockImamo prijateljsko družino, s katero se res dobro ujemamo. Otroci so podobne starosti, odrasli imamo ogromno tem za pogovor, delimo vrednote in hobije. Vedno, ko pridemo skupaj, smo se veseli in si imamo veliko povedati. Se pa zadnje čas med nas vriva nek problem. Namreč, mama te družine je doma in otroke šola doma. To pomeni, da si čas lahko krojijo zelo po svoje. Pri nas pa je drugače, ker sva z možem v zahtevnih službah, otroci pa zjutraj odhajajo v šolo in vrtec. Problem nastane, ko pridejo oni na obisk in se jim zvečer nikamor ne mudi, mi pa bi morali iti spat. Ura je enajst zvečer, naši otroci so zaspani in tečni, vznemirjeni, ker še ne bi spali, ko pa je pri nas obisk, prijatelji pa veselo naglas klepetajo v dnevni sobi. Opažam, da sem se že vnaprej začela bati njihovega obiska, namesto da bi se jih veselila.
Skušali smo se prijazno pogovoriti, pa so malo zamerljivi. Ne bi se želeli spreti, ker smo sicer res sorodne duše in jih imamo radi. Res pa je, da nam zmanjkuje idej, kako rešiti ta naš problem.
Opisujete dilemo, kako omejiti prijatelje glede večernih obiskov, ne da bi vam zamerili. V resnici je to situacija, s katero se pogosto srečamo: kako bližnjemu (npr. mami, sozakoncu, prijateljici) postaviti mejo, ne da bi ga prizadeli. To je težko – še posebej, če je drugi zamerljiv oz. razburljiv po naravi. In še posebej, če ste sami zelo tenkočutni in uglašeni na potrebe drugega ter hitro prevzamete odgovornost za počutje drugega.
Ko prideš do situacije, v kateri je preveč tvegano, da ne bi tvegal konflikta
Iz pisanja razumem, da ste že na več načinov poskusili skomunicirati, pa nimate več idej, kako sporočiti, ne da bi tvegali konflikt. Tega nočete, saj ste prijatelji. A kot razumem, ste prišli do situacije, ko je preveč tvegano, da ne bi tvegali konflikta. Naj pojasnim.
Sedaj ste na razpotju, ali boste spregledali sebe in sledili njihovim potrebam ali boste ohranili sebe (in potrebe svoje družine) in postavili mejo. Mimogrede, vaše želje oz. potrebe so popolnoma legitimne. Vsaka družina z malimi otroki rabi zvečer, ko je čas za spanje, svoj čas in mir, da lahko starši speljejo večerno rutino in dajo oz. pospremijo otroke spat.
Če boste spregledali sebe, se boste sicer na začetku izognili konfliktu, a se bo v vas nabirala zamera in jeza do te družine. Vedno bolj boste morali ograjevati svoja čustva v srečevanjih z njim, a tlačenje ima svojo ceno oz. deluje le nekaj časa. Tako bo ta jeza dobila druge poti in boste ali tej mami vrnili nekaj jeze npr. s pikrimi pripombami ali pa vas bo telo opozorilo na jezo preko vaše šibke točke (npr. glavobol, težave s prebavo ipd.).
Jasna komunikacija, po možnosti zabeljena s humorjem
Na drugi strani, če ohranite sebe in izpostavite svojo potrebo, boste tvegali konflikt. Temu tveganju se v resnici ne morete izogniti, lahko pa ga zmanjšate, če ste pri komunikaciji jasni, a vseeno občutljivi na potrebe in vidike drugega. Dobro je, če poveste, koliko vam druženje pomeni, kakšno bogastvo prinaša v vašo družino, a na drugi strani kakšne posledice imajo pozna srečevanja za vašo družinsko dinamiko in za funkcioniranje otrok in vas naslednji dan.
Pri tem je pomembno, da ste spoštljivi, a jasni in konkretni. Morda lahko olajša stvar, če izpostavite problem tistemu v paru, ki je manj zamerljiv. Včasih je najbolj učinkovit humor (nekoč me je prijatelj odpravil z besedami: »Žena, pojdiva spat, ker bi radi šli gostje domov,« kar je postala naša interna šala). Konkretni način in besede verjamem, da bosta našla z možem. Vsekakor je ključno zavedanje, da je v odnosu s prijatelji vaših le 50 % odgovornosti: to je, na kak način komunicirate svojo potrebo oz. videnje problema. In tu se vaša odgovornost konča. Kako bodo prijatelji to slišali in kako se bodo odzvali, je potem njihova odgovornost in svoboda.
Odziv ni več vaša odgovornost
V najslabšem primeru bodo zelo intenzivno odreagirali (ali čustveno ali s tiho zamero). V tem primeru se je dobro spomniti na pravilo 90 : 10, ki govori o tem, da vsak moj intenziven čustven odziv na neko vedenje drugega, govori 90 % o meni in le 10 % o drugem (oz. v vašem konkretnem primeru: 90 % o prijateljici in 10 % o vas). Intenziven čustven odziv pomeni, da bi drugi ljudje v podobni situaciji odreagirali bistveno manj intenzivno. Do intenzivnega odziva pride, ker se ob pričakovani reakciji na vedenje drugega (v tem primeru občutek prezrtosti ali jeze, ko mi nekdo postavi mejo) prebudijo še pretekle (boleče) izkušnje (ko sem bil prezrt, neslišan, omejevan).
Soočanje oz. srečevanje z vsemi izkušnjami, zaradi katerih je vaša prijateljica hitro zamerljiva, je zahtevno in v resnici ne morete prijateljice pripraviti do tega, da se bo zazrla vase. Kar pa lahko naredite, je to, da ne jemljete nase odgovornosti za njene odzive (in se počutite krivo oz. slabo, ker ste »pokvarili prijateljstvo«), ampak sprejmete njen odziv v svobodi (v smislu: Razumem, da te je moja prošnja spravila v stisko, ampak ne bi bila iskrena, če bi se delala, da mi je vse v redu. In neiskrenosti v najinem prijateljstvu nočem.). Pravo prijateljstvo v resnici pomeni pripravljenost, da se odpreš drugemu in deliš svoje potrebe, želje, frustracije, ne da bi vedel, kako jih bo drugi sprejel. In seveda, da si tudi sam pripravljen slišati frustracije, želje in potrebe drugega. Če take iskrenosti odnos ne zmore, potem je vprašanje, kako trdno prijateljstvo je to. Če je, bo »preživelo« tudi tak konflikt oz. ga lahko takšni konflikti še poglobijo, saj dajo občutek, da me drugi sliši in sprejema, takšnega oz. takšno, kot sem (tečno, zmatrano, zamerljivo …). In prav to je tisto, kar je najbolj dragoceno v pravih prijateljstvih. Odpovedati se temu, bi res bilo preveč tvegano.
Veliko poguma vam želim!
Dr. Miha Rutar, psiholog ter zakonski in družinski terapevt
Vprašanje za naše strokovnjake lahko pošljete na [email protected].
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
Nekateri ljudje žal ne poznajo nobene olike in tudi ne znajo biti obzirni. Povabiš jih recimo, naj pridejo ob šesti zvečer, vendar se “prikotalijo” ob desetih zvečer, nato pa ni in ni konca. Ura je že čez polnoči, oni pa še vedno veselo klepetajo. Dobro poznano.
Se pa večkrat spomnim na Šifrerjevo pesem Za prijatelje.
Za prijatelje si je treba čas vzet’,
se poveselit’ in kdaj znat’ potrpet’.
Take prijatelje je najboljše povabiti na obisk v petek ali v soboto zvečer.
MIha Rutar je čudovito odgovoril. Ljudje smo večinoma tako narejeni in vzgojeni, da naša čutenja, hotenja, naše potrebe in želje nič ne veljajo, ves čas se je treba prilagajati drugim. To pa nikakor ni dobro, ker tako pozabimo nase in drugim damo vedeti, da se ne cenimo, da nimamo samospoštovanja, da ne znamo postaviti meje, da se nimamo radi ampak da samo ugajamo drugim itd.
“Problem nastane, ko pridejo oni na obisk in se jim zvečer nikamor ne mudi, mi pa bi morali spat. Ura je enajst zvečer, naši otroci so zaspani in tečni, vznemirjeni, ker še ne bi spali, ko pa je pri nas obisk, prijatelji pa veselo naglas klepetajo v dnevni sobi. Opažam, da sem se že vnaprej začela bati njihovega obiska, namesto da bi se jih veselila”. – če dva odrasla človeka ne moreta povedati svojim prijateljem, zakaj imajo drugačna pravila, zakaj gredo prej spat, zakaj je potrebno vzdrževati določeno rutino pri otrocih itd, potem res ne vem. Tema dvema staršema so očitno bolj pomembni prijatelji, večerni obisk, to da bosta ugajala prijateljem, kot osebna sreča, spanec, njuno zadovoljstvo in zadovoljstvo svojih otrok. Seveda se boji obiskov, ker ne zna izraziti svojih čustev, oziroma se jih boji. Očitno je bila tako vzgojena, da nekatera čustva pri njej niso bila dovoljena – jeza, odločnost, itd. Zato se je v njej začela nabirati jeza, zamera, skoraj sovraštvo, ker sebe ne posluša, ves čas se sprašuje, zakaj je tako utrujena, zakaj so otroci tečni in zaspani. Seveda ker ne posluša sebe. To je slabo, upam da se bo premaknilo v pravo smer. Vsaka družina ima svoja pravila in svoj red v hiši. Druga družina ima spet svoja pravila. Vsaka družina je drugačna.
Ko bosta ta dva starša pojasnila, zakaj so drugačni, zakaj živijo drugače, in to morata storiti odločno, tudi če nekoga to prizadane. Zakaj pa je to problem, če nekoga prizadaneš? To ves čas počnemo? Ne moremo sebe teptati, da bi druge zadovoljili. Prej ali slej človek zboli od zadovoljevanja potreb drugih.
“Skušali smo se prijazno pogovoriti, pa so malo zamerljivi. Ne bi se želeli spreti, ker smo sicer res sorodne duše in jih imamo radi” – v tej družini je očitno problem kregati se, imeti konflikt, povedati svoje, postaviti jasne meje. Škoda, ker tudi otroci pri tem trpijo, ker ne vedo, kje je meja. Včasih se ne moreš prijazno pogovoriti, včasih je treba stvari jasno skomunicirati, tudi glasno, seveda spoštljivo brez žalitev vendar če spet lepo govorimo z nekom, ker se bojimo, da nam bo zameril, da potem ne bo več naš prijatelj, ali smo kaj dobrega naredili? Samo sebi škodimo.
Škoda ker ljudje večinoma prej drugim ugodijo kot samim sebi.
Nekateri ne znajo biti obzirni in nimajo olike,ker jih to nihče ni naučil,ker jim nihče ni postavil meje,zato si mislijo,da lahko počnejo vse.
Prijateljstvo ni brezpogojno in se kako je treba postaviti mejo,če nam nekaj ni všeč.
Ker pa mnogi postavijo prijateljstvo pred sebe,so potem jezni,razočarani,češ nihče me ne upošteva itd.