S soprogom sva bila čisto evforična, ko sva ugotovila, da nama je po dobrem letu in nekaj mesecih uspelo ponovno zanositi.
Lahko bi rekla, da je bil to za naju čudež, saj sva bila ob izgubi najinega prvega otroka v zgodnji nosečnosti potrta in sva se morala ob pogledu na dojenčke in mlade družinice prav zavestno otepati zagrenjenosti in tistega tihega kljuvanja v mislih: “Kaj pa, če nama sploh ni namenjeno?”
In ker sem sama imela za seboj že eno zelo neprijetno izkušnjo s porodnišnico in njenim osebjem (ki me je zaradi »premladega« videza obsodilo, da sem še ena izmed najstnic, ki je prišla splavit), me je v zadnjih mesecih nosečnosti začelo pošteno preganjati vprašanje, kakšen bo moj porod in ali lahko kako vplivam na njegov potek. Z možem sva zagovornika vsega, kar je naravno, in zato je bila najina želja, da bi šel tudi porod čim bolj po naravni poti. V tistem času sem odkrila odlično knjigo Ine May Gaskin: Modrost rojevanja, ki mi je dala misliti. V sebi sem močno čutila, da je vse to, kar sem prebrala, pisano meni na kožo in bi svojemu telesu res privoščila »uživanje« pri porodu namesto tistega rutinskega »mučenja« z umetnimi popadki, s slabimi položaji, rutinskim prerezom presredka in po možnosti še s carskim rezom.
Glede na to, da živiva v neposredni bližini porodnišnice, sva se odločila, da bova popadke preživljala doma (in to čim dlje), da bova poskušala odkloniti vse možne oblike lajšanja bolečine ter babico prosila, da bi rojevala bolj pokonci – po možnosti na posebni pručki. In kako je potem dejansko bilo?
Najprej sva se dogovorila za ogled porodnišnice, kjer so naju presenetili s prijaznostjo in nenehnim zatrjevanjem, da bodo ugodili vsaki moji želji glede položaja rojevanja, le da naj svojo željo povem že na samem začetku. Pri tem si nisva niti predstavljala, da se bo porod začel že čez slabe tri dni, to je pet dni pred rokom poroda.
Bila je velika sobota, polna gospodinjskih opravil in priprav na zelo velik praznik. Opoldan sem na hlačah opazila majhen rjav madež. Ker mi je bilo vse skupaj sumljivo, sem zajadrala med knjige o nosečnosti in izvedela, da se je porod začel in naj počakam na popadke. Tam okrog 15. ure me je vsake toliko časa »stisnilo«, imela sem nekaj neprijetnih občutkov v ledvenem predelu. Vendar sva z možem vse skupaj zavila v neke vrste hec, saj nihče od naju ni vedel, kako popadki dejansko izgledajo. Ko se je postopek nekajkrat ponovil, sva se odločila, da jih začneva meriti, saj drugo kot popadki res ne more biti. Ker sem v zgoraj omenjeni knjigi prebrala, da morata položaj mojega telesa in hkrati otrokova teža pomagati pri odpiranju, sem se držala položajev, ki so jih porodnice uporabljale že v davnih časih (med Indijanci, v nerazvitih delih sveta …). Torej sem med vsakim popadkom pokleknila ob stol ali klubsko mizico in dihala, soprog pa mi je med tem masiral hrbet v predelu križa. Ko se je popadek iztekel, sem nadaljevala z gospodinjenjem, prehranjevanjem, skratka z normalnim življenjem. Seveda mi radovednost ni dala miru, zato sem se v času dveh popadkov ulegla na kavč in ugotovila, da je v tem položaju bolečina popadka skoraj nevzdržna. Sedaj razumem, zakaj ženske posegajo po ne vem kakšnih epiduralnih, ultivah in drugih blažilcih bolečin – ker stroka enostavno dovoljuje samo ležanje in rojevanje na hrbtu in boku, pri čemer telo pri porodu enostavno ne more dovolj intenzivno sodelovati. Ti popadki leže so me prepričali, da sem med popadki vztrajala pokonci, saj ta bolečina ni nič hujša od navadnih menstrualnih krčev, ki pri meni nikoli niso bili pretirano močni.
Nikoli ne bom pozabila intimnega vzdušja v najini dnevni sobi s prijetno svetlobo, občutkov varnosti ob ljubečem možu ter neke močne zavesti, da delam prav. Popadki so bili na 10 minut do 21. ure, potem pa so se zgostili in ob 22. uri prišli na 3 minute. Kar naenkrat sem začutila močno željo po pritiskanju in zato sva se odločila, da je čas za odhod v porodnišnico. Med vrati stanovanja se mi je izločil čep, kar je pomenilo, da bo zdaj zdaj konec. Da ne omenjam, da je bilo treba očistiti še zasneženi avto in prevoziti dve križišči, kjer je bila kot nalašč na semaforju rdeča luč.
Ko sva bila sprejeta v porodnišnico, je babica videla, kako pogoste popadke imam, zato je glavni babici rekla, da nima dovolj časa za celotno rutino. In tako sem se izognila klistirju in britju (mimogrede: vso nosečnost sem razmišljala, kako bi se temu lahko izognila), žal pa nikakor nisem mogla uiti vsej birokraciji in CTG-ju v ležečem položaju. Bolj ko sem prosila, ali lahko stoje opraviva te formalnosti (ker sem vedela, kako boleči so popadki leže), bolj so moje prošnje naletele na gluha ušesa. Da ne omenjam, da je babica spraševala vse tisto, kar že tako ali tako piše v materinski knjižici.
V porodnišnico sem prišla že čisto odprta in bi morala otročka le še iztisniti na svet, pa sem morala še malo počakati. Zakaj? Ker nihče ni imel posluha za to, kar jaz čutim in kar jaz želim. Ko sem milo prosila, ali lahko pritiskam pokonci in ne leže, sem vedno dobila enak odgovor: »Gospa, vi kar ležite, ker rojevate prvič.« Usmilili so se me le toliko, da so mi rahlo dvignili hrbtišče postelje, kar pomeni, da sem imela rahlo dvignjeno glavo. Takoj ko je babica odšla iz sobe, sem začutila močno potrebo po tem, da bi vstala, in tudi sem – kar počepnila sem na posteljo, se oprla na moža in ko me je »zagrabilo pritiskanje«, sem kar sama od sebe začela pritiskati, kar je bilo občutiti kot hudo olajšanje. Naj dodam še to, da si nikoli nisem mislila, da imam tako močno intuicijo – najbrž telo dobro ve, kako bi moral potekati porod, če ga seveda ne »utišamo« z vsemi medicinskimi prijemi. Ko me je babica videla čepeti, me je zopet polegla nazaj na posteljo z izjavo, da ona v takem položaju pač ničesar ne vidi. Mislila sem si – čemu vse te moderne postelje, če se osebju ne da niti pritisniti na gumb, da bi si prilagodili višino in tako tudi kaj videli!!! In potem je po babičinem mnenju prišel čas za pritiskanje. Ker pa v ležečem položaju nikakor nisem mogla pritiskati, je kar rutinsko prerezala presredek. Najin sinček je kar zdrsnil ven in takoj močno zajokal.
V meni so se prepletala materinska čustva z občutki jeze, saj je bil prerez presredka zame nekaj, čemur sem se želela za vsako ceno izogniti. In kje je sedaj tisti stavek v praksi, ki ga v porodnišnici povedo vsem nosečnicam: »Pri nas varujemo presredek!«?! Prepričana sem, da bi otročka sama brez težav izstisnila iz sebe, če bi le lahko bila pokonci in se obesila za moževa ramena ali kakšen viseči drog. Sedaj se tolažim s tem, da se osebje poskuša za vsako ceno zaščititi in se zato drži medicinske rutine kot pijanec plota, nikakor pa nima tiste empatije in poguma, ki bi lahko pripomogla k rojevanju po meri ženske. Ne razumite me napačno – ta porod je bil zame najčudovitejša izkušnja, ki se je pač končala drugače, kot sem si želela, saj sem imela občutek, da zaradi predihavanja popadkov doma res sodelujem pri rojevanju in na nek način obvladujem situacijo. V primerjavi s porodnimi zapleti prijateljic sem lahko presrečna, da sem v porodnišnici rodila v uri in 25 minutah. Naj zaključim tole pisanje z nekaj podatki, in sicer: najin sinček se je rodil v velikonočnem jutru ob 00:25, takoj dobil čisto 9 po Apgarju, s 2510 grami in 48 centimetri, zdrav kot dren. Mojo porodno pot so zašili, posledice poroda pa bom očitno čutila, dokler bom živa (beri: trganje ob vremenskih spremembah, neprijetno zategovanje kože in še kaj …). Upam si celo trditi, da bom naslednjič do konca poroda počakala doma in stvar rešila kar po intuiciji, saj sem na lastni koži občutila, da je telo narejeno tako, da je ženska zmožna roditi brez pretiranih medicinskih posegov.
Vsebina ne odraža uradnega stališča Zavoda iskreni.net, temveč osebno mnenje in izkušnjo piscev.
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
V naših porodnišnicah so naravnani izrazito storilnostno. Po drugi strani pa babce obvladajo retoriko. Predno ne gre zares govorijo, da nas bodo upoštevale tako glede presredka kot glede položaja. Ko pa gre zares zelo hitro zarežejo in tudi o svojih položajih lahko samo sanjamo.
To bo toliko časa kolikor se bomo pustili.
Kako ti lahko kar prerežejo presredek 👿 , to je tko kot če bi ti zobar čez lice prerezu, da bi lažje zob vn zruval?! Mislim, da se je pred porodom treba dogovoriti v katerem primeru je potrebno rezati presredek!!! Narava sigurno ve, zakaj presredek sploh je – da ga mi režemo sigurno ne. lp
presredek prerežejo takrat, ko predvidevajo, da bo prišlo do raztrganja tkiva. če tkivo ni dosti prožno, se rado raztrga in raztrganine je težje zdraviti in prenašati, kot pa čisti rez.
zato prerežejo presredek.
nikoli ne moreš zagotovo vedet, ali se bo presredek zagotovo raztrgal, vendar pa so verjetno nekakšni indici, ki to napovedujejo, čeprav zagotovo niso 100%.
In to naredijo med popadkom, tako da skorajda ne čutiš kakšne posebne bolečine zaradi tega.
res je, da morda včasih to naredijo prehitro, ker se jim preprosto ne da odločati ali je to smiselno ali ne.
strinjam se z avtorico članka, da je “obred” v porodniških sobah zelo tog in da je osebje velikokrat nefleksibilno, ker so preprosto prestrašeni ob vsakem odstopanju. sam vseeno posledice rezanja presredka pa se mi ne zdijo tako grozne in katastrofalne, kot je opisano v članku. bolečine po porodu zaradi presredka so kar močne, in tu osebje v bolnici dela tudi napako. če boli ti še pošpricajo s sprejem, ki kao hladi – v resnici pa še bolj zasuši in s tem še bolj zateguje. bolje je it pod tuš in si spirati – piti veliko tekočine in podobno.
verjamem pa v to, da če je človek že ob začetku zelo absolutistično naravnan: tega ne, to ni sprejemljivo, kako se ubraniti pred zaje*** osebjem, potem vse skupaj pokvari čar samega dogodka, kajti možno je tudi, da sploh ne boš prerezana, ali pa morda tudi boš, vendar pa bo vseeno osebje krasno, ti bodo pustili tudi druge poze med popadki in bodo zelo zelo prijazni s teboj. porod je nepredvidljiv dogodek in težko je predvideti vse natančno, kaj se sme in kaj se ne sme zgoditi. bolj predvidevaš, večja možnost je, da se bo zgodilo kaj, kar se ne sme.
Peter, saj pogovr nič ne pomaga. Jaz sem se lepo pogovorila, da nočem rezanja. S tem se je tudi sama babca strinjala in retorično tako spretno izvedla, da sem bila povsem pomirjena. Potem pa je kar naekrat potgenila škarje in opravila.
Zdi se mi, da jim je to neke vrste rutina.
Tvoja izkusnji poroda zelo zavidam, sama sem tudi sanjala o necem podobnem, samo da mi je voda oddtekla in so se stvari obrnile na glavo.
Glede presredka pa zal to zelo pogosto delajo, drugod po svetu ga celo zascitijo ne, pri nas pa ocitno nimamo dovolj izkusenj da bi vedeli kdaj je za prerezati in kdaj ne. Tolazim se z mislijo da to delajo da ne pride do dozivljenske inkontinence blata, ker v kolikor se zenska strga sama je velika nevernost da se poskoduje misica ki zadrzuje blato (sfinkter) in ima dozivljenske tezave. Sicer je pa epiziotopija- prerez presredka zelo nadlezna stvar ko se po porodu zelis cim bolj posvetiti otroku.
lp
Ne pretiravajte, ker se mi zdi, da sploh ne veste, o čem govorite. Epiziotomija NI nekaj, kar delamo rutinsko kar vsem po vrsti, niti ni stvar, o kateri se da kaj dosti pogovarjat in pregovarjat. Pa ne zato, ker je osebju lažje ali ne vem kaj. Menda je prav vsakomur logično, da to ni prijetna stvar in da se ji izognemo, če se le da. Verjemite, da velika večina babic to ve in da tega ni treba posebej poudarjati. Vendar, če ne gre drugače, je pač treba prerezat. Oziroma, lahko gre drugače, ampak se lahko strga vse do anusa, imamo rupturo presredka III. ali IV. stopnje, ki je hud zaplet.Kdaj se začenja trgat, babica točno vidi – tkivo postane belo, tik preden se strga, včasih pa se že začenja trgat; takrat se odloči, ali bo tvegala še naprej ali ne, odvisno od otrokove glave, tkiva (vneto tkivo se včasih strga, ko ga samo pogledaš) in tudi od tega, kako ženska sodeluje. Če ne posluša in kar tišči, ko ji govori naj malo preneha, babica ne more kaj dosti drugega, kot da naredi epiziotomijo. Včasih pa je treba iztis v zadnji dobi tudi pospešiti zaradi slabih plodovih utripov, otroku takrat pač ni več dobro in treba ga je roditi. No, tu se pa po moje res ni za pritoževat, kar se mene osebno tiče, me lahko celo razrežejo, samo da je otrok zdrav, jaz se bom že sestavila nazaj. Torej, ali bo epiziotomija potrebna ali ne, se lahko in se mora odločiti samo babica, ki vodi porod, in to samo in izključno v tistem trenutku, ko se poraja glava. Pa še nekaj- zelo je pomembno, kakšno je tkivo nožnice in presredka. Vnetje je živa katastrofa, včasih se vse skupaj scefra tako grdo, da komaj nazaj sestavimo (pa ne samo presredek, tudi nožnica, pri tem pa babica ne more kaj dosti pomagat). Zato je zelo pomembna preventiva oz. terapija vnetja že v nosečnosti.
podatki o prerezih presredka
Ups,
saj kar težko verjamem, da lahko nekdo iz stroke ženskam reče, da pretiravajo, ko govorijo o svojih izkušnjah – kajti če pogledamo podatke, kje naša porodna skrb, bi človek pričakoval, da bo zardel in kaj storil na svojem področju.
Tole pa ne bo držalo – da o prerezu presredka odloča babica – če bi jaz rojevala, ne bi hotela, da pri mojem porodu pomaga! (ne pa ga vodi!) babica, ki misli, da o mojem telesu odloča ona. To lahko stori le, če ji to dovoljenje dam jaz. In dala ji ga bi, če bi bila prepičana v sodobost njenega znanja i spretnosti.
Se mi zdi, da je treba spremeniti optiko: o svojem telesu odloča ženska.
Ko bodo babice dosegle s strani Svetovne zdravstvene organizacije (pa ne le nje) priporočeno stopnjo prerezov presredka (pod dvajset odstotki, idealno nekje deset odstotkov), takrat bomo verjele, da delajo strokovno. In pri navodilih SZO in NICE itd so temeljili na skrbnih raziskavah in niso ignorirali možnosti raztrganin, zdravja in življenja otroka itd.
Dokler bodo odstotki prerezov presredka tako visoki, pa je več kot nujno, da se ženske oglasijo in povedo, kako so doživele ta postopek in kakšne posledice imajo. Res je težko tistemu, ki ni bil navzoč, reči, ali je bil v posameznem primeru prerez potreben ali ne. Zato pa imamo raziskave, znanost, stroko, statistiko in potem priporočila, napotke, dobre prakse, da vidimo, kam je dobro usmerjati spremembe.
Ali veste, kakšen je odstotek prerezov presredka v slovenskih bolnišnicah?
Tole je citat z med.over.net
Porod po meri ženske
“Za leto 2004 so podatki Perinatalnega informacijskega sistema (to je uradna zbirka podatkov, ki so jih dolžne pošiljati na IVZ porodnišnice) naslednji:
Brežice: 51,9 %
Celje: 42,5 %
Jesenice: 49,3 %
Koper: 46,3 %
Kranj: 32,7 %
Ljubljana: 40,0 %
Maribor: 48,3 %
Murska Sobota: 37,7 %
Nova Gorica: 53,1 %
Novo Mesto: 37,5 %
Postojna: 49,9 %
Ptuj: 55,1 %
Slovenj Gradec: 54,5 %
Trbovlje: 55,2 %
Povprečen odstotek epiziotomij v Sloveniji je bil za leto 2004 44,1 %.
Po podatkih raziskave Porodnišnice za današnji čas (za leto 2005) je povprečen odstotek epiziotomij (pri čemer smo upoštevali samo vaginalne porode, izključili pa smo carske reze) v Sloveniji 54 %.
Morda še ilustracija, da dobimo občutek glede trendov:
Povprečen odstotek epiziotomij v Sloveniji (Perinatalni informacijski sistem):
Leto 1996 odstotek epiziotomij 47,1 % (od 31,98 do 65,91 %, glede na pos. porodnišnico)
Leto 1995 47,24 %
Leto 1994 46,92 %
Leto 1993 45,14 %
Leto 1992 45,32 %
Leto 1991 43,98 %
Leto 1990 44,89 %
Leto 1989 46,82 %
Leto 1988 48,01 %
Leto 1987 49,39 %
Po priporočilih WHO bi morali število znižati na 20 %, še bolje na 10 %, dokazano pa po svetu obstajajo babiški porodni centri še bistveno manjšimi odstotki epiziotomij.
Kaj se je spremenilo do danes? Upam, da bomo pri Združenju Naravni začetki kmalu lahko dobivali aktualne podatke porodnišnic in vas tako sproti obveščali, kje so posamezne porodnišnice glede posameznih postopkov.
Kot najbrž lahko predpostavljate, pa je precej odvisno tudi od osebnega pristopa posamezne babice, zdravnika/zdravnice – prepričana sem, da bi med osebjem v isti porodnišnici našli precej različne pristope. O tem nimamo objektivnih podatkov.”
Mislim, da imajo ženske pravico poznati te podatke, še bolje bi bilo, da bi imele na voljo čim bolj sodobne podatke, na primer od lani. Morda pa se je vseeno kaj izboljšalo?
Huda Zofka
nadaljevanje o epiziotomijah
no, za vsak slučaj ponavljam podatke z med.over.net, Porod po meri ženske,
če jih vi v prejšnjem sporočilu vidite tako kot jaz, ne morete prebrat do konca:
Za leto 2004 so podatki Perinatalnega informacijskega sistema (to je uradna zbirka podatkov, ki so jih dolžne pošiljati na IVZ porodnišnice) naslednji:
Brežice: 51,9 %
Celje: 42,5 %
Jesenice: 49,3 %
Koper: 46,3 %
Kranj: 32,7 %
Ljubljana: 40,0 %
Maribor: 48,3 %
Murska Sobota: 37,7 %
Nova Gorica: 53,1 %
Novo Mesto: 37,5 %
Postojna: 49,9 %
Ptuj: 55,1 %
Slovenj Gradec: 54,5 %
Trbovlje: 55,2 %
Povprečen odstotek epiziotomij v Sloveniji je bil za leto 2004 44,1 %.
Po podatkih raziskave Porodnišnice za današnji čas (za leto 2005) je povprečen odstotek epiziotomij (pri čemer smo upoštevali samo vaginalne porode, izključili pa smo carske reze) v Sloveniji 54 %.
Morda še ilustracija, da dobimo občutek glede trendov:
Povprečen odstotek epiziotomij v Sloveniji (Perinatalni informacijski sistem):
Leto 1996 odstotek epiziotomij 47,1 % (od 31,98 do 65,91 %, glede na pos. porodnišnico)
Leto 1995 47,24 %
Leto 1994 46,92 %
Leto 1993 45,14 %
Leto 1992 45,32 %
Leto 1991 43,98 %
Leto 1990 44,89 %
Leto 1989 46,82 %
Leto 1988 48,01 %
Leto 1987 49,39 %
Po priporočilih WHO bi morali število znižati na 20 %, še bolje na 10 %, dokazano pa po svetu obstajajo babiški porodni centri še bistveno manjšimi odstotki epiziotomij.
Kaj se je spremenilo do danes? Upam, da bomo pri Združenju Naravni začetki kmalu lahko dobivali aktualne podatke porodnišnic in vas tako sproti obveščali, kje so posamezne porodnišnice glede posameznih postopkov.
Kot najbrž lahko predpostavljate, pa je precej odvisno tudi od osebnega pristopa posamezne babice, zdravnika/zdravnice – prepričana sem, da bi med osebjem v isti porodnišnici našli precej različne pristope. O tem nimamo objektivnih podatkov.”
Spoštovana ga. Zalka (predvidevam),
lahko natrosite še toliko statistike, ampak o tem, kako vse skupaj zgleda v porodni, pa, oprostite, nimate pojma.
Strinjam se, da je stanje v naših porodnišnicah vse prej kot idealno, in niti ne mislim razpravljati o tem, kdo je kriv, ker smo to vsi – mi, ki tam delamo in smo resnično preobremenjeni, ženske, ki prihajajo z milijon muhami, za katere včasih še same ne vedo, in tudi vi, ki solite pamet. Zase lahko povsem mirno rečem, da še nobena porodnica ni šla od mene nezadovoljna, do mene jih je prišlo pa ogromno. Se vi sploh zavedate, kakšen vpliv ima takale statistika, ki jo objavljate na forumih, na nosečnice? Veste, kako prestrašene pridejo? In potem porabimo tudi eno uro ali več, da se ženska sprosti in lahko sploh vse skupaj normalno poteka, nazadnje so zadovoljne (pustimo tiste, ki tako ali tako niso nikoli). Res pa je, in tu se zelo strinjam z vami, da je problem v komunikaciji; vendar ne samo v porodnišnici, že prej in povsod drugje. Če ženska že pride vsa nastrojena, češ – itak me bojo zašuštral, je to težko spremenit, ker zanjo epiziotomija NIKOLI ni upravičena, pa čeprav bi “padla” celo v tistih vaših 10%. Ko ginekolog v 35. tednu reče, da bo verjetno carski rez, ker je medenična, skoraj ni druge opcije! Ampak, ko sem se s kar nekaj takimi ženskami pogovarjala o načinu poroda in jim vse lepo razložila, so se vse (brez pretiravanja) odločile, da bodo poskusile rodit! Kar pa ne pomeni, da nismo nikoli naredili carskega reza; ampak ženske mislijo, da to potem sploh ni več možnost! Ob pogledu na veselje in ponos npr teh žensk si rečem – ok, saj se splača! In to je zame problem. Namreč, da je malo morje informacij, v katerem se ženske izgubijo in ne vedo več, komu naj verjamejo.
Pa še nekaj. Zakaj pišete samo o slabih stvareh? Dobrih res ni, ali kako? Kajti če jih ni, potem se res že enkrat za božjo voljo vzemite skupaj in povejte, da je tega dovolj, pa bomo pač nehal delat; mene to namreč prime vsakič, ko vas berem (to je ponavadi takrat, ko pridem po celem vikendu dežuranja v ponedeljek popoldne domov, preveč utrujena, da bi sploh zaspala).
Saj so ja že celo psihologi in psihiatri ugotovili, da so otroci bolj pridni, če jih hvališ, kadar kaj prav in dobro naredijo. Kaj če bi še mama Zofka to poskusla?
lep pozdrav
Kako naraven je lahko porod
jaz sem imela tudi zelo travmatičen porod v Lj. porodnišnici. Opisala sem ga na internetni strani Mama Zofa. Se čisto strinjam s teboj in ta knjiga Modrost rojevanja je super. Sedaj kar nekaj nosečk rodi v Avstriji v porodnih hišah, ker tam rojevaš naravno. Ja, pri nas pa so še tako zastareli v porodnišnicah, neprijazni, če imaš srečo, da naletiš na sočutno babico, si car. Izvedela sem, vendar zame žal prepozno, da si organiziraš svojo babico in potem je več možnosti za sproščen porod. jaz sem morala roditi v Lj. porodnišnici, ker sem imela dvojčka in eden od dvojčkov je umrl ( to sem vedela že v nosečnosti), drugače nebi nikoli šla tja rodit. Sem pa poslala pritožbo na Ministrstvo za zdravstvo in Ginekološko kliniko. Upam, da bodo kmalu porodni centri tudi v Sloveniji. Za to se trudijo na Mami Zofi. Fizično in psihično sem rabila več kot eno leto, da sem si opomogla od poroda, ker delajo vse rutinsko in brez ustreznega pogovora z nosečko. Babice so dostikrat ukazovalne in si niti ne upaš izraziti željo, jaz sem enkrat ali dvakrat vprašala, če lahko malo sedim ali čepim na postelji, pa samo ukaz od babice, da ne. Ker sem imela tako hudo travmo, sem se odločila, da to napišem in pošljem Porodnišnici. Več ko bo mamic, ki se bodo izrazile in povedale javno kaj so doživele in da si želijo naraven porod, hitreje bodo prišle spremembe. Vsakomur bi priporočila branje knjige Modrost rojevanja. Tam vse piše, da se da krasno izogniti prerezu presedka in pri nas to izvajajo RUTINSKO. Tudi jaz čutim trganje v predelu, kjer je bil narejen prerez, še po enem letu.
Lp
jaz sem za!
Draga Damjana,
res je, niste edini, in pomembno je, da ženske povedo, kako so doživele skrb in kaj bi potrebovale za to, da bi lahko rekle: Moj porod je bil krasen!
Četudi je včasih porod čisto drugačen, kot pričakujemo, četudi se ne konča vedno tako, kot bi si želele, pa je kvaliteta skrbi, ki jo doživimo, izjemnega pomena in nam bo bistveno obarvala doživetje.
Jaz sem za vaš glas in glas vseh, ki kličete po spremembah.
očitno sem bila predolga…
Torej, zanima me, če res ne naredimo nič dobrega? Ker če je tako, potem je pa že skrajni čas, da se zberete skupaj in zahtevate, da pač nehamo delat. Čeprav, saj se bo to tako ali tako kmalu zgodilo, ker imamo tisti, ki smo še tam, res že vsega čez glavo. Ko pridem kdaj po dveh dneh iz dežurne in niti ne vem, kje imam glavo, potem pa še zaidem na kakšen forum, me resnično vse mine. Postaja prenaporno, posledice pa najbolj čutijo moji otroci, za katere mi pač zmanjka energije.
Tako da, razmislite malo tudi o učinkih svoje statistike, preden tako vehementno mahate z njo.
pa lep pozdrav
porodna izkušnja
Jaz osebno bi želela, da se odpre pri nas nov porodni center podprt s strani države in da se začno izvajati kvalitetne storitve za nosečko. Pa naj tam delajo prijazne, uslužne babice, porodničarji za boljše plačilo. Vendar naj si ogledajo prej porodni sklop na Danskem kako to poteka. Takšen standard bi lahko imela tudi Slovenija. Nezadovoljno osebje v Porodnišnici pa ni dobro za nikogar. Jaz bi tudi najraje bila nezadovoljna v službi in bila neprijazna do vseh strank, ki so “prezahtevne”, ker imamo kao vsega dovolj. Pa to ni dovoljeno in prav je tako. Babice pa delajo z nosečnico, tam kjer se rojeva novo življenje, sploh ni primerjave z drugimi službami. Zato to ni sprejemljivo, da se neuslužnost in neprijaznost dogaja. Jaz hočem prijazno osebje in vem da v Sloveniji ne bom več rodila. Preberite intervju dr. Miglerja na Štorklji, to je osveščen porodničar in verjetno ima okrog sebe prijazne babice. Tudi jaz sem srečala prijazno babico, a kaj ko na dan poroda ne veš kdo bo tam in je velika loterija, če bo mogoče tam prijazna babica, zdravnik. Ni mi pa všeč napadanje na forumu češ, da imajo ženske muhe. Že tak pogled meni zadosti pove, da pri nas v Porodnišnici še dolgo ne bo tako kot je potrebno, da bi bilo. Tudi ti polona si ženska, pač drugačna od nas. Jaz pa sem drugačna in ena je zadovoljna, da jo vso zrežejo in da leži ves čas poroda, druge pa ne, potrebno pa je vsem ugoditi. Lep pozdrav
Lep pozdrav
Draga Polona,
sama sem prepričana, da moja trenutna inkontingenca izhaja iz prerezanega presredka, za katerega me nihče ni vprašal, kaj šele, da bi mi babica povedala, da bo prerezala. Ker sem športnica in ker sem celo nosečnost masirala presredek ter bila zelo telesno dejavna, na morem reči, da moj presredek ni bil negovan in ga je bilo zato treba prerezati. Se je pa zgodilo tako, da mi babica tisto urico, ko sem bila v porodni ni PUSTILA čepeti, klečati, čeprav mi še ni odtekla voda in čeprav sem izgledala čisto fit. Je pa res, da je bil to ravno praznik, ob 23.30 in da babice 40 minut sploh ni bilo pri nama. Torej, bi lahko rodila kar sama, če bi moj mož malo bolj natančno prebral knjigo Modrost rojevanja. VAROVANJE PRESREDKA v LEŽE je pa pri nas v porodnišnicah čisto nekaj drugega kot npr. v Avstriji. Pri nas temu samo tako rečete, ker iskreno povedano potiskanje presredka navzdol, medtem kot otrokova glavica rine navzgor iz porodnega kanala (če ženska leži), kar ni naravno in zato otrokova teža pritiska na presredek in križ, namesto na dejanski porodni kanal in maternični vrat, kamor bi morala, NI NOBENO VAROVANJE PRESREDKA:(, ampak eno kvazi odmikanje tkiva stran od glavice.
Kakor koli že, sama že pol leta od poroda stiskam vse možne mišice, keglove vaje, hodim na telovadbo za porodnice v staro porodnišnico, kjer res nadzirajo moje stiskanje, DA bi se ZNEBILA UHAJANJA URINA. Da ne omenjam, da se počutim kot invalid, saj me trga pri kakem nepravilnem sedenju, spolnih odnosih, vožnji s kolesom…
Draga Polona,
sama sem prepričana, da moja trenutna inkontingenca izhaja iz prerezanega presredka, za katerega me nihče ni vprašal, kaj šele, da bi mi babica povedala, da bo prerezala. Ker sem športnica in ker sem celo nosečnost masirala presredek ter bila zelo telesno dejavna, na morem reči, da moj presredek ni bil negovan in ga je bilo zato treba prerezati. Se je pa zgodilo tako, da mi babica tisto urico, ko sem bila v porodni ni PUSTILA čepeti, klečati, čeprav mi še ni odtekla voda in čeprav sem izgledala čisto fit. Je pa res, da je bil to ravno praznik, ob 23.30 in da babice 40 minut sploh ni bilo pri nama. Torej, bi lahko rodila kar sama, če bi moj mož malo bolj natančno prebral knjigo Modrost rojevanja. VAROVANJE PRESREDKA v LEŽE je pa pri nas v porodnišnicah čisto nekaj drugega kot npr. v Avstriji. Pri nas temu samo tako rečete, ker iskreno povedano potiskanje presredka navzdol, medtem kot otrokova glavica rine navzgor iz porodnega kanala (če ženska leži), kar ni naravno in zato otrokova teža pritiska na presredek in križ, namesto na dejanski porodni kanal in maternični vrat, kamor bi morala, NI NOBENO VAROVANJE PRESREDKA:(, ampak eno kvazi odmikanje tkiva stran od glavice.
Kakor koli že, sama že pol leta od poroda stiskam vse možne mišice, keglove vaje, hodim na telovadbo za porodnice v staro porodnišnico, kjer res nadzirajo moje stiskanje, DA bi se ZNEBILA UHAJANJA URINA. Da ne omenjam, da se počutim kot invalid, saj me trga pri kakem nepravilnem sedenju, spolnih odnosih, vožnji s kolesom…
Zadovoljna v LJ porodnišnici
V Lj porodnišnici sem rodila dvakrat – obakrat prerezana in bolj kot ne leže.
Na poroda imam čudovite spomine, verjetno zato, ker sem popolnoma zaupala babici, da me bo vodila, tako kot je prav.
Sicer pa se strinjam s trm, da epiziotomija in porod leže ne smeta biti rutina.
Damjana,žal mi je za vašega otročka in vašo slabo izkušnjo.Ne pravim, da ni prav,da poveste, kaj se vam dogaja, nasprotno-to je edino pravilno.Sicer ne vem,kakšen je vaš poklic,ampak če jaz recimo na pošti ali v trgovini naletim na uslužbenko,ki je milo rečeno slabe volje(pa mislim,da ne obstaja nobena mama Zofka ali kaj podobnega za take primere),ji povem, da nisem jaz kriva,da je ona pač v tistem trenutku tam,ampak želim,da me postreže tako,kot bi verjetno sama želela biti postrežena.Večinoma deluje.In če porodnica ni zadovoljna z babico,naj to takoj pove,ne pa čez pol leta!Kot rečeno,smo daleč od idealnega,ampak vseeno pa ne verjamem, da je vse slabo.In ko ste že ravno omenili Dansko-tam grejo domov dan po porodu,tudi po carskem rezu.Strokovno -delamo bolje z neprimerno manj osebja in sredstev (preverjeno, sem od blizu spoznala njihov sistem).Hrana tisti dan, ko so v porodnišnici-s korenjem in kumarami obloženi kruhki.Osebje prav nič bolj prijazno od našega.Res pa je, da imajo zelo dobro urejeno patronažno službo.A ja, o muhah…Verjemite, da jih imajo.Še zdaleč ne vse,ampak ko bi videli uboge očkote,kako prestrašeno gledajo in kaj so vse pripravljeni narediti za svoje drage..in lahko mi verjamete,da se točno vidi,katera res trpi in katera “igra”,pa čeprav bo tale izjava Zalko vrgla do stropa.Kakorkoli,upam in želim vam,da boste imeli v prihodnje lepše izkušnje.Kljub vsemu nas je le nekaj, ki se trudimo.Lp
jojjj pa sploh ne morem verjet…ja seveda da bi ocki naredili vse za mame…havla bogu!!!!vsaj eni, ce se ze v porodnisnici ne znajo obnasat!
ze tale stavek vse pove…
vsi smo si razlicni…verjetno ste bili vi krasna porodnica…ampak v vasem poklicu je takele MUHE pac treba prenasat!!!!
Porodnisnice na Danskem
Precej sem prebirala forume v casu svoje nosecnosti in najlepsa hvala za vse taksne in drugacne informacije, ki jih je moc tu dobiti. Opazila sem, da omenjate Danske porodnisnice. Sama sem pred dvema mesecema rodila na Danskem, kjer ze leto in pol tudi zivim in izkusnja je ODLICNA.
Stara sem 34 let in zelela sem si nemedikaliziran naraven porod ter ga v tamkajsnji porodnisnici tudi dobila. Pred porodom sem prebrala precej literature na temo nosecnosti in poroda. Pripravila sem se psihicno in fizicno na porod, ter imam izjemno lepo izkusnjo. Eno najlepsih v zivljenju!
Dvomim da vas zanimajo podrobnosti o mojem porodu zato bom zelo skrajsala in povzela: Porodnisnice so vrhunsko urejene, porodne sobe so z vso opremo, ki si jo porodnica lahko zeli. Babica je celoten porod poleg tebe. Jaz sem med porodom hodila po sobi, bila na zogi, WC ju, pod tusem in v kadi. Na postelji nisem bila niti 15 minut pa se to je bil le iztis otroka na vseh stirih(polozaj macke).V porodno sobo sem prisla odprta 4 cm, rodila ob stirih popoldan: naravno – brez prerezanega presredka, brez sivov in ob sestih sem porodno sobo zapustila in dobila sobo v hotelu za porodnice, kjer sem ostala en teden. Torej ne drzi, da te spustijo domov po enemu dnevu. Merilo je, da te spustijo takrat, ko dojenje stece normalno. Seveda so primeri, ko porodnice odidejo domov po enem dnevu, vendar to je vecinoma za tiste, ki si to zelijo, predvsem pa mora biti mnogorodka. Nikakor ne prvorodka. In nikakor ne drzi za carski rez – te ostanejo v hotelih porodnisnice se dlje.
Moj sin je bil ob porodu tezak 3,7 kg in imel 55cm, torej je bil kar korenjak in takoj po koncanem porodu sem brez tezav ze na porodni mizi stiskala misice medenicnega dna.
ZA sabo imam lepo izkusnjo nemedikaliziranega, naravnega poroda, katerega tempo sem narekovala sama in zares si zelim, da bom lahko porodno izkusnjo dozivela vsaj se dvakrat.
In se komentar na hrano – bila je zelo dobra. Samopostezni zajtrk, kosilo in vecerja. 24 ur na dan pa so na voljo kosmici, jogurti, mleko, sadje, naravni sokovi, mineralna voda in nealkoholno pivo 😉
Torej na DK rodit ni tako slabo :). Zal nimam osebnih izkusenj s Slovenskimi porodnisnicami, vendar verjamem, da niso slabe in da se babice enako trudijo.
Zelim vam lepe porode, drage bodoce mamice!
kdaj je prerez presredka vrsta spolnega pohabljanj
Obvestilo za nosečnice, ki želijo odločati o tem, kaj se bo zgodilo z njihovimi presredki
nekaj dejstev:
1. Dejstvo je, da v Sloveniji presredek prerežejo prepogosto (približno polovici žensk v letu 2005).
2. Dejstvo je, da znanstveni izsledki kažejo, da je raba v tako visokih odstotkih neutemeljena.
3. Dejstvo je, da je priporočen odstotek relevantnih in pomembnih organizacij WHO, NICE, MIDIRS, itd. veliko nižji – pod 10%, največ 20%, so pa prakse z enim ali še manj odstotki epiziotomij.
4. Nepotrebno epizotomijo nekateri svetovno uveljavljeni znanstveniki in znanstvenice imenujejo spolno pohabljanje. Pod to se podpišem.
Za več informacij, kot jih gre v tale okvirček, priporočam dober sodoben in za nas zelo aktualen znanstveni članek o prerezu presredka:
http://jama.ama-assn.org/cgi/content/full/293/17/2141
informiranje uporabnic vs. babice v težkih razmera
POMEN RAZISKOVANJA
Če hočete vedeti več o pomenu raziskovanja zdravstvenih postopkov, kamor sodi tudi prerez presredka, pokukajte na forum porod po meri ženske, naslov teme
Ali je smiselno raziskovati medicinske prakse v bolnišnicah: http://med.over.net/forum5/read.php?1,4822987
ALI JE INFORMIRANJE ŠKODLJIVO
Dokler skrb za ženske med nezapletenim porodom ne ustreza sodobnim priporočilom, toliko časa je zame edino etično sprejemljivo opozarjati na ta problem skozi različne medije.
Pravica do odločanja o lastnem telesu sodi med človekove pravice.
Pravica do informirane izbire sodi med pravice pacienta/pacientke (porodnica niti še ni pacientka).
BABICE V TEŽKIH RAZMERAH
Babiško delo temelji na tem, da so babice na strani ženske:
tiste z odličnimi odnosi s partnerjem, tiste, ki je v duševni stiski, ženske s hudimi psihičnimi težavami, ženske, ki je zahtevna, ženske, ki je podredljiva, ženske, ki ji je vsak napor odveč, tiste, ki želijo roditi naravno, tiste, ki se na smrt bojijo, tiste, ki imajo obsesivno kompulzivno motnjo, tiste, ki hočejo na vsak način roditi s carskim rezom …
In šele od tu naprej se začne babiško delo na različnih ravneh.
Za tako izredno zahtevno delo babice potrebujejo avtonomijo, dodatna sodobna strokovna znanja, supervizijo, ustrezno plačilo itd.
Me je kar groza ko takole udrihate po zdravstvenih delavcih, ki nam vsi skušajo le pomagati izpeljati zadevo do konca in to najbolj optimalno kar se da. Sama sem rodila 2x, prvi porod v medenični vstavi, kjer je epiziotomija pač rutina, drugič pa glavična vstava vendar zelo velik otrok in sem sama prosila če me lahko prerežejo, ker sem si pač enostavno želela da bo šlo vse ok. Babica je prepozno zarezala in prišlo je do rupture, kar precejšnje. Želela bi le povedati, da v nobenem pogledu ne zamerim babici, za dejanje ali ga celo obsojam. Se mi zdi da se ženske enostavno ne zavedate kaj lahko s tem tvegate, nihče nikjer ne opisuje obporodnih poškodb, možnosti zastoja ploda med porodom, samo egoistično gledate nase, da se slučajno ne bi malo preveč žrtvovale (pomislite da gre za vašega otroka).
Se pripravljem na 3 porod in nimam nikakršnih iluzij da bi potekal drugače kot z epiziotomijo. Prvič sem rodila v Lj, babice strokovne in le pod pogojem da jim zaupaš, lahko delajo dobro. Če jim pa ne zaupate pa lahko še vedno rodite kje drugje, tudi doma so včasih.
Lepo pozdravljeni,
ne dvomim v to, da želijo zdravstveni delavci dobro porodnicam, ki pridejo, da bodo rodile svojega otroka – verjetno so zato, ker želijo sodelovati pri tako veličastnem trenutku tudi izbrali tak poklic… verjamem pa tudi, da prenaporen urnik povzroči to, da njihovi odzivi na rojevajoče ženske niso vedno blagi in v pomoč – vsaka ženska se lahko vživi (in zaupam, da tudi moški) v rojevajočo ženo, ki ob tako občutljivem trenutku ne prenese grobih besed, ampak zelo izbran način komunikacije in veliko posluha – pa ne zato, ker bi bila občutljiva ali razvajena – ampak zato ker je v zelo ranljivem in skrajno občutljivem trenutku… tiste ki ste rodile veste kaj mislim, in tudi vsi ostali, ki ste kdaj okusili ranljivost, ko ste bili v celoti prepuščeni v milost in nemilost drugih in v stanju v katerem niste imeli možnosti za drugo, kot da se predate v roke – za katere upate, da bodo do vas nežne, varne in pozorne – da bodo začutile krhkost v kateri ste.
Zato res mora nastati v Sloveniji nov center za rojevanje z novo filozofijo – pa ni potrebno velike znanosti ali korenitih sprememb, ne – le pogledati je potrebno dejstva – v katerih položajih ženska lažje rodi… in zavedanje, da potrebuje nežno roko, toplo srce, miren glas ob sebi, razumevanje… skratka pozornost, ki ne da jo zahteva – potrebuje jo, če želi varno in zdravo poroditi novo življenje – dajte o tem razmisliti vsi ki delate na teh področjih in mladi študentje, dajte se bolj usmeriti tudi na ta področja medicine, da ne bo primanjkovalo delavcev – ker če je sedaj takšna situacija pomanjkanja delavcev v tej stroki, kot je za razbrati od zgoraj, potem moj naslednji predlog še ni izvedljiv – če pa je sedanja situacija takšna kot je, le zaradi pomanjkanja sredstev na tem področju in kader kljub temu obstaja v presežku, potem bi želela pozvati:
vsa vodstva porodnišnic: podjetje in s tem tudi porodnišnico se spozna po tistem ki jo vodi – in porodni oddelek se spozna po tistem, kateri mu je na čelu… kajti človek z občutkom za človeka, bo okrog sebe zaposloval ljudi, ki imajo občutek za človeka in obratno, če nima občutka za človeka –
kdo določa kdo je kje predstojni!!! kakšne ljudi se nastavlja na čela oddelkov, na čela bolnišnic… in kakšne ljudi se nato zaposluje…
Verjamem in vem, da je delo zdravstvenih delavcev več kot naporno (sama imam izkušnjo dela z ljudmi) in nemogoče je biti vedno 100 % dober, sočuten, …pa vendar skozi leta osvojiš tudi to – vendar le če hočeš – srce se odpre, še posebej naj bi se odprlo ob rojevanju novih otrok… zato lahko o eni določeni babici napišejo zahvalo vse, ki so jo imele priložnost spoznati – torej je možno.
Kajti zdravstveni delavci vedet morate, da če toplo pristopite, se umiri in omehča še tako prestrašena duša, še tako ženska polna muh – kajti polna je teh zahtev samo iz enega razloga – strah jo je – porod bi rada preživela tako ona kot otrok, rodila zdravega otroka in bila čim manj poškodovana – kar ni sebično – je pa za razumet.
Zato pozivam vaše gibanje Mama zofa, da pristopite predvsem iz tega vidika – ne kažite s prstom na napake, ker vzbujate v ženskah strahove, hkrati pa upor na strani stroke – pristopite z razumevanjem, sočutjem do obeh udeležencev – kajti sočutje je možno samo takrat, ko ne izključuje nikogar – ne žrtve in tudi storilca ne – kajti storilec bi storil drugače, a kot kaže ne zmore in ne zna. Kajti komu pa je prijetno če je zadirčen, če prereže tudi takrat, ko ve, da ni bilo nujno – verjetno je te zdravstvene delavce prav tako strah, kot rojevajočo mater – strah pred reagirati prepozno – kar pa ne opravičuje tega, da se žensko sili roditi leže, če pa že ptički na veji čivkajo, da je prav in bolj naravno nekaj čisto drugega.
Upam, da se da razbrati – ne zagovarjam zdravstvenih delavcev, ki nimajo posluha za žensko, niti žensk, ki preveč komplicirajo – hočem reči le to – na tem področju spremembe morajo biti – vendar dajte jih doseči z dialogom, z notranjim tihim zavedanjem cilja, ki ga želite doseči – prinesite jih okrog, po domače povedano, pronicajte v njihovo sredo in jim pokažite kaj je to odnos (z veliko začetnico) in prav tako pozornost do rojevajoče se matere – tako, da še sami ne bodo vedeli kdaj so se sami otoplili… kajti saj vsi vemo, da grobjanu lahko 100 krat razlagamo da je grob, da naj ima odnos do človeka, pa ga ne bo znal vzpostaviti, ker sploh ne ve kaj je to nežnost, kako to zgleda – kako to spustiti skozi sebe do drugega… potrebno mu je pokazati – in moje izkušnje so take, da ob še tako nesposobnem človeku za zdravo komunikacijo in še tako grobem in za človeško stisko neobčutljivem človeku, se zgodi, če najprej njega sprejmem in kljub njegovi navzočnosti napravim drugače – če sem mirna, mila, nežna in razumevajoča do tiste 3. osebe – se bo zazrl tudi ta ta grobi – obnemel in si v globini zaželel – najprej, da bi bil tega deležen tudi on in da bi to lahko dal tudi drugemu – katera babica si pa ne želi, da bi jo njeno delo izpolnjevalo – po mojem prav vsaka, a vprašanje če se sploh zna na to uglasiti – naučili so jo načina dela, ne pa odnosa… in hkrati vsi mi prihajamo tudi iz privatnega okolja, ki ni vedno nujno ljubeče in to se prenaša v delovni krog… torej smo zopet tam – razumevanje tudi do tega, ki ranjuje, ker je sam že toliko ranjen, da ne gre drugače.
Vem da se bere morda malce utopično, a je vredno razmisliti v tej smeri – vsaj glede načina pristopa k spreminjanju celotne zadeve – kako res prebuditi naše zdravstvo – skozi kritiko ali morda skozi to, da se oprete na nekaj ključnih strokovnih delavcev na tem področju, ki bodo postopoma pomagali preobražati zadeve – tam v sredi, kjer se celotna stvar dogaja in hkrati skozi konkretne ozaveščene delavce (babice, porodničarje), ki bodo zavestno začeli (neopazno) širiti novi duh dela in pristopa.
Vnaprej vam pa hvala – v imenu vseh žensk – za vaša prizadevanja na tem področju,
M.
želela pozvati:
vsa vodstva porodnišnic: podjetje in s tem tudi porodnišnico se spozna po tistem ki jo vodi – in porodni oddelek se spozna po tistem, kateri mu je na čelu… kajti človek z občutkom za človeka, bo okrog sebe zaposloval ljudi, ki imajo občutek za človeka in obratno, če nima občutka za človeka –
kdo določa kdo je kje predstojni!!! kakšne ljudi se nastavlja na čela oddelkov, na čela bolnišnic… in kakšne ljudi se nato zaposluje…
Verjamem in vem, da je delo zdravstvenih delavcev več kot naporno (sama imam izkušnjo dela z ljudmi) in nemogoče je biti vedno 100 % dober, sočuten, …pa vendar skozi leta osvojiš tudi to – vendar le če hočeš – srce se odpre, še posebej naj bi se odprlo ob rojevanju novih otrok… zato lahko o eni določeni babici napišejo zahvalo vse, ki so jo imele priložnost spoznati – torej je možno.
Kajti zdravstveni delavci vedet morate, da če toplo pristopite, se umiri in omehča še tako prestrašena duša, še tako ženska polna muh – kajti polna je teh zahtev samo iz enega razloga – strah jo je – porod bi rada preživela tako ona kot otrok, rodila zdravega otroka in bila čim manj poškodovana – kar ni sebično – je pa za razumet.
Zato pozivam vaše gibanje Mama zofa, da pristopite predvsem iz tega vidika – ne kažite s prstom na napake, ker vzbujate v ženskah strahove, hkrati pa upor na strani stroke – pristopite z razumevanjem, sočutjem do obeh udeležencev – kajti sočutje je možno samo takrat, ko ne izključuje nikogar – ne žrtve in tudi storilca ne – kajti storilec bi storil drugače, a kot kaže ne zmore in ne zna. Kajti komu pa je prijetno če je zadirčen, če prereže tudi takrat, ko ve, da ni bilo nujno – verjetno je te zdravstvene delavce prav tako strah, kot rojevajočo mater – strah pred reagirati prepozno – kar pa ne opravičuje tega, da se žensko sili roditi leže, če pa že ptički na veji čivkajo, da je prav in bolj naravno nekaj čisto drugega.
Upam, da se da razbrati – ne zagovarjam zdravstvenih delavcev, ki nimajo posluha za žensko, niti žensk, ki preveč komplicirajo – hočem reči le to – na tem področju spremembe morajo biti – vendar dajte jih doseči z dialogom, z notranjim tihim zavedanjem cilja, ki ga želite doseči – prinesite jih okrog, po domače povedano, pronicajte v njihovo sredo in jim pokažite kaj je to odnos (z veliko začetnico) in prav tako pozornost do rojevajoče se matere – tako, da še sami ne bodo vedeli kdaj so se sami otoplili… kajti saj vsi vemo, da grobjanu lahko 100 krat razlagamo da je grob, da naj ima odnos do človeka, pa ga ne bo znal vzpostaviti, ker sploh ne ve kaj je to nežnost, kako to zgleda – kako to spustiti skozi sebe do drugega… potrebno mu je pokazati – in moje izkušnje so take, da ob še tako nesposobnem človeku za zdravo komunikacijo in še tako grobem in za človeško stisko neobčutljivem človeku, se zgodi, če najprej njega sprejmem in kljub njegovi navzočnosti napravim drugače – če sem mirna, mila, nežna in razumevajoča do tiste 3. osebe – se bo zazrl tudi ta ta grobi – obnemel in si v globini zaželel – najprej, da bi bil tega deležen tudi on in da bi to lahko dal tudi drugemu – katera babica si pa ne želi, da bi jo njeno delo izpolnjevalo – po mojem prav vsaka, a vprašanje če se sploh zna na to uglasiti – naučili so jo načina dela, ne pa odnosa… in hkrati vsi mi prihajamo tudi iz privatnega okolja, ki ni vedno nujno ljubeče in to se prenaša v delovni krog… torej smo zopet tam – razumevanje tudi do tega, ki ranjuje, ker je sam že toliko ranjen, da ne gre drugače.
Vem da se bere morda malce utopično, a je vredno razmisliti v tej smeri – vsaj glede načina pristopa k spreminjanju celotne zadeve – kako res prebuditi naše zdravstvo – skozi kritiko ali morda skozi to, da se oprete na nekaj ključnih strokovnih delavcev na tem področju, ki bodo postopoma pomagali preobražati zadeve – tam v sredi, kjer se celotna stvar dogaja in hkrati skozi konkretne ozaveščene delavce (babice, porodničarje), ki bodo zavestno začeli (neopazno) širiti novi duh dela in pristopa.
Vnaprej vam pa hvala – v imenu vseh žensk – za vaša prizadevanja na tem področju,
M.
da se žensko sili roditi leže, če pa že ptički na veji čivkajo, da je prav in bolj naravno nekaj čisto drugega.
Upam, da se da razbrati – ne zagovarjam zdravstvenih delavcev, ki nimajo posluha za žensko, niti žensk, ki preveč komplicirajo – hočem reči le to – na tem področju spremembe morajo biti – vendar dajte jih doseči z dialogom, z notranjim tihim zavedanjem cilja, ki ga želite doseči – prinesite jih okrog, po domače povedano, pronicajte v njihovo sredo in jim pokažite kaj je to odnos (z veliko začetnico) in prav tako pozornost do rojevajoče se matere – tako, da še sami ne bodo vedeli kdaj so se sami otoplili… kajti saj vsi vemo, da grobjanu lahko 100 krat razlagamo da je grob, da naj ima odnos do človeka, pa ga ne bo znal vzpostaviti, ker sploh ne ve kaj je to nežnost, kako to zgleda – kako to spustiti skozi sebe do drugega… potrebno mu je pokazati – in moje izkušnje so take, da ob še tako nesposobnem človeku za zdravo komunikacijo in še tako grobem in za človeško stisko neobčutljivem človeku, se zgodi, če najprej njega sprejmem in kljub njegovi navzočnosti napravim drugače – če sem mirna, mila, nežna in razumevajoča do tiste 3. osebe – se bo zazrl tudi ta ta grobi – obnemel in si v globini zaželel – najprej, da bi bil tega deležen tudi on in da bi to lahko dal tudi drugemu – katera babica si pa ne želi, da bi jo njeno delo izpolnjevalo – po mojem prav vsaka, a vprašanje če se sploh zna na to uglasiti – naučili so jo načina dela, ne pa odnosa… in hkrati vsi mi prihajamo tudi iz privatnega okolja, ki ni vedno nujno ljubeče in to se prenaša v delovni krog… torej smo zopet tam – razumevanje tudi do tega, ki ranjuje, ker je sam že toliko ranjen, da ne gre drugače.
Vem da se bere morda malce utopično, a je vredno razmisliti v tej smeri – vsaj glede načina pristopa k spreminjanju celotne zadeve – kako res prebuditi naše zdravstvo – skozi kritiko ali morda skozi to, da se oprete na nekaj ključnih strokovnih delavcev na tem področju, ki bodo postopoma pomagali preobražati zadeve – tam v sredi, kjer se celotna stvar dogaja in hkrati skozi konkretne ozaveščene delavce (babice, porodničarje), ki bodo zavestno začeli (neopazno) širiti novi duh dela in pristopa.
Vnaprej vam pa hvala – v imenu vseh žensk – za vaša prizadevanja na tem področju,
M.
Vem da se bere morda malce utopično, a je vredno razmisliti v tej smeri – vsaj glede načina pristopa k spreminjanju celotne zadeve – kako res prebuditi naše zdravstvo – skozi kritiko ali morda skozi to, da se oprete na nekaj ključnih strokovnih delavcev na tem področju, ki bodo postopoma pomagali preobražati zadeve – tam v sredi, kjer se celotna stvar dogaja in hkrati skozi konkretne ozaveščene delavce (babice, porodničarje), ki bodo zavestno začeli (neopazno) širiti novi duh dela in pristopa.
Vnaprej vam pa hvala – v imenu vseh žensk – za vaša prizadevanja na tem področju,
M.
:dry:
Žal je bil moj porod klasičen:/
sicer pa bi rada vedela ali je v Sloveniji sploh možen porod po meri ženske? Pručke, različni položaji so “lari fari”.
Tudi jaz sem rodila v ljubljanski porodnišnici. Z babico sem bila zelo zadovoljna. Večino časa sem preležala na boku (3 ure) in mi ni bila ne vem kaka kriza. Res je da sem želela v bolj sedeči položaj ampak je bila stara miza in ni bilo možno. Ko sem to zvedla se zaradi mize nisem več sekirala ampak sem se osredotočila le na dihanje in sprosščanje napetih mišic. Na koncu sem 100 % poslušala babico. Niso me prerezali in nisem bila raztrgana, kljub obsegu glavice 37 cm, zato ne verjamem da je to rutina. Na koncu me je prešinila misel A TO JE VSE? Ni me ne vem kak bolelo kljub ležanju na boku, v bistvu se zdaj sploh ne spomnim da je bolelo. Prepričana sem, da bom šla brez problema še enkrat rodit na isti način.
Glede rezanja presredka vsevprek pa ne verjamem. V naši sobi smo bile 3, ena z dvojčki (eden se je rodil z nogami naprej) nobena ni bila prerezana.
Moje mnenje je,d a je glavno zaupanje v osebje, če tega ni so problemi lahko še pogostejši.
Lep pozdrav
Izkušnja poroda je veliko odvisna od tega, kakšen pogled ima na to ženska. Če zaupa samo osebju, ji bo vse (ali večina postopkov) v redu, če pa se hoče izobraziti o tem in pozanimati o drugačnih možnostih, naleti na veliko podatkov, ki so zelo drugačni od današnje prakse v Sloveniji. In zato je tukajle toliko negativnih mnenj! Trendi se spreminjajo in kar se tiče poroda se vedno bolj nagibano “nazaj k naravi”. Sama se s tem čisto strinjam in se bojim svojega poroda, ker imam občutek da gre lahko po istih tirih, kot v zgornji izpovedi. Sama sem študentka babištva in nimam več želje delati v porodni sobi tudi zaradi tega, ker zaenkrat nebi mogla izvajati take obporodne skrbi, kot je npr. opisana v knjigi Ine May. Ker sistem tega ne dovoljuje. Kar se tiče porodnih centrov – v Ljubljani so že poizkusili s samostojnim babištvom (v ambulantah), pa ni nobena hotela začet zaradi občutka prevelike odgovornosti. Tudi s tem je tako. Dokler bomo na šoli samo v teoriji poslušali o porodu v čepe in na vseh štirih, ne bo pa možnosti za praktično izpopolnjevanje v tujini, kjer je to vsakdanje, ne vem, če si bo katera upala s tem začeti. (izmenjava za nekaj študentk na leto sicer je, toda že birokratsko jo težko dobiš, da ne omenjam visokih stroškov, ki jih moraš sam krit!)
jaz sem zaupala babici in sem rojevala dolgo-predolgo, da se je zaključilo z vakumom in poškodbo brahialnega pleteža- zelo huda poškodba roke.
Če bi bila med porodom bolj aktivna in v različnih položajih- na koncu na vseh štirih (ko je prišlo do zastoja) se verjetno to ne bi zgodilo.
A pri nas se dela kot je v navadi- če bi pa ta babica nosila stroške nevrofizioterapije, potnih stroškov, pregledov in preiskav, duševnih bolečin,… pa bi morda bila bolj aktivna pri nasvetih ob porodu.
Ah, ja. Saj razumem, ker sem imela podobne misli ob mojem študiju (nisem babica, ampak je tudi odgovorno delo). Seveda JE TO ZAKONSKO MOŽNO, ker smo v EU in veljajo isti zakoni sedaj tudi pri nas. Le da pri nas še ni dovolj sredstev in primernega prostora, kaj šele prakse babic, ki si ne upajo poskusiti. MIslim, da je tu najpomebneši že stik z babico pred porodom, kar pomeni, da je babica na tekočem s stanjem, v katerem si med nosečnostjo. To pa pomeni tudi lažje in hitrejše odločanje pri pomoči ob porodu in s tem se odgovornost manjša, ker če je nosečnica fit, brez težav, bi po mojem mnjenju morala roditi naravno brez zapletov. Sama sem rodila naravno in skoraj doma, ker nisem hotela prezgodaj v porodnišnico. Tako, da sem bila samo eno uro v porodni sobi, pa še tam sem kar v odsotnosti babice pokleknila na mizo, ker sem tako močno čutila, kaj želi moje telo. In ni mi žal. Žal mi je pa za vse smešne opazke moje babice, češ, da popoadki izzvenijo in morajo potem narediti carski rez ali pa, da moje klečanje škoduje otroku… KAJ PA MAMICI LEŽANJE?? Imamo dojenčkom prijazne porodnišnice, ampak mamice pa nismo obravnavane tako, ker vsi pravijo, da smo tečne, če želimo sodelovati pri porodu, ki JE NAŠE dejanje.
seveda je možen tak porod, če se pozanimaš. V Kranju obstaja babica Marejta, ki je prej delala v Avstriji in ima zato veliko prakse pri takih rojstvih in v Kranju imajo tudi pručko, ki pa jo žal uporablja samo ona.
jst sm šla drugič v kranj in sm fuuuuuuuuuul zadovoljna, babica je bla zakon. in če bom še kdaj šla rodit, hočem samo njo, ji plačam. edin še to se bove lepo zmenle, da bom rodila v čepe….v lj pa so mi hotel prerezat presredek, pa sm jih opazila, pa smo se mčken skregal, pol so pa dale mir. mogoče bi blo boljše, da bi bile v sobi z mano, ne pa da jih je mož iskal okoli, medtem k sm že rojevala….aja en šivček je bil zarad tega, ampak nobenih problemov. pa seveda, če človk med popadki lohk hodi, je bolečina ene stokrat manjša kot pri ležanju na mizi….
Prvič sem rodila v Postojni, kjer sem bila zelo zadovoljna, imela sem super babico, ki je poskrbela da ni bilo treba prerezati presredka. Tudi porod sam ni bil tako zelo boleč da ne bi bilo za zdržat, sicer pa ko dobiš otroka v roke vse pozabiš.
V drugo pa sem na mojo žalost morala v Kranj, kamor nikoli nisem in ne bi hotela. Zaradi helpp sindroma sem morala roditi v 36t in zaradi zapletov pri porodu (ne bom o podrobnostih) in posledic je moj otrok komaj oz. po čudežu preživel. Ker je bil tako majhen mi tudi tam niso prerezali presredka, sicer pa po moje niso imeli časa misliti na to, ker so ga hiteli spravit ven iz trebuha. Sem pa obakrat preležala na hrbtu ali bokih. V drugo je bilo pa hujše ker so mi dali umetne popadke. Nič čudno da ženske rečejo nobenega več.
V glavnem Kranj ne seže Postojni niti do kolen.
V bistvu sem pa kar srečka da so mi obvarovali moj presredek…
draga polona!
poglejte, saj je cisto preprosto. ocitno je, da se do danes ni se nic spremenilo. ce pogovor traja ze od leta 2008 pa so mame se vedno razocarane. no saj glede rezanja ne bi. se gre pa glede prijaznosti in cloveskosti. zakaj je treba mame nadirat in se pogovarjat cisto brez spostovanja(ne govorim o doloceni osebi ampak o vecini)…vse kar jaz slisim iz ljubljanske porodnisnice je negativno… nekatere babice se preprosto ne znajo obnasati in so lahko zelo nesramne. razumljivo je, da delate veliko in delo ni lahko. samo tega ni treba prenasat na bodoce mamice. seveda, da so prestrasene, zivcne in polne vprasanj. ne razumem pa, kako to vam ni bilo jasno, ko ste se odlocile za tak poklic. rojstvo je nekaj novega in vznemerljivega, babica pa mora biti predvsem potrpezljiva do zensk. saj je verjetno res, da vcasih dobite veliko neumnih vprasanj in delo je lahko stresno…samo nekaj bo pa res treba spremenit, ce tako veliko ljudi odhaja nezadovoljnih. najmanj kar lahko naredite je, da se potrudite biti prijaznejsi pa bo tudi vam potem lazje…
Rovte 50
🙂 Drage mame,
zdaj sem prebrala skoraj vsa vaša sporočila o porodu in prerezu presredka.Naj vam povem svojo zgodbo. Rodila sem 5x, vse v Ljubljanski porodnišnici. Prvič in drugič sem tudi sama doživela epiziotomijo, a se nisem sekirala, saj sem si rekla:Za otroka vse, mora priti ven. To je bilo leta 1992 in 1993. Ko sem šla tretjič rodit l.1996, sem prosila babico, da me ne bi rezala, in mi je “ustregla”. Vseskozi me je hrabrila, pohvalila in spodbujala, kar prejšnjič nisem doživela! To mi je bilo všeč in v spodbudo. Vseeno sem se pretrgala za eno “mašnico”,kot radi rečejo. Seveda sem rojevala na najboljši postelji v bolj sedečem položaju.Naš tretji fant je tehtal 2900 g. Prejšnja dva pa malo čez 3 kg.Leta 2001 se je trem bratom pridružil še 4,fant, težak 2790 g,mesec pred rokom. Ponoči mi je odtekla voda, tudi pri njem sem se pretrgala za mašnico. Pri tem moram povedati, da me ni prav nič peklo, kjer je bilo zašito in tudi zdaj se skoraj ne pozna..Saj sem nekaj časa po teh porodih sedela na napihljivem obroču. Tako se je zašit presredek lahko celil.Babica je bila prvič neprijazna, dala mi je masko in odšla ven…takrat je rojevalo veliko begunk.Imela sem umetne popadke, pa so bili, po mojem, prešvoh, zdaj ko gledam nazaj, se mi zdi.Otrok je že eno uro ležal v kanalu, tako, da je bilo treba rezat. Pri drugem porodu se babice ne spomnim, vse se je mudilo, prišla sem odprta 7 cm, točno opolnoči na Božič. Rodila sem v dobri uri, rutinsko prerezana. Najlepši porod pa sem doživela petič,leta 2007, ko smo dobili punčko. V poprodnišnico sva z možem (vedno je bil prisoten) prispela čisto odprta, tako da me je peljala gor na postelji ena babica in mi je neke napotke dajala, tako se mi je prikupila, da sem jo vzela za k porodu, tako super mi je varovala presredek, prej je nisem prosila o nerezanju,
da sem rodila brez natrganja!! Punčko, težko 2940 gr.!!!Ker vem, kako imajo babice težko delo, sem jih razveselila z doma pečenimi medenjaki. To so bile presenečene in hotele recept. Na srečo ga vem na pamet.
Slabšo izkušnjo pa imam s sestrami na oddelku,kjer se je vedno našla kakšna neprijazna! Škoda, da so tam-to ni dobro za mlade mamice!!Moram pa pohvaliti moški spol osebja, ki je zelo čuteč, posebej do dojenčkov, ki jih pocrkljajo, ko jih oblečejo.!!
Drage mame,postavimo se v kožo osebja, ni jim lahko!
Lepo vse pozdravljam!
zakaj je na tem forumu kar naenkrat poplava člankov na temo porod in cel kup pričevanj? ko to berem imam pokvarjen dan, ker me postane strah in me zagrabi panika, ko pomislim na naslednji porod. pa imam za sabo izkušnjo poroda. iskreno povedano, ne želim več brati teh negativnih zgodb, polnih kritiziranja, da prestrašite še tiste, ki so imela zaupanje v naše porodnišnice. če ste omogoče opazile, skritizirane so prav vse slovenske porodnišnice in ravno tako pohvaljene. kaj naj si torej mislim? da je porod čista loterija in lahko upaš, če ne otrpneš od strahu, da se bo otrok rodil živ in porodnica ne bo prehudo zdelana, če ne bo celo umrla?
Meni se zdi pa prav, da se opozarja na razmere v naših porodnišnicah, ker vseeno le ni vse tako “idealno” kot prikazujejo. Če hočemo,d a se bo kaj spremenilo, je treba govoriti o tem, ne pa le kimat in se vsakemu pokorit.
[quote]Drage mame,postavimo se v kožo osebja, ni jim lahko![/quote]
Osebje je tam zaradi porodnic in ne obratno. Torej se mora osebje najprej postaviti v vlogo porodnic, ne pa da je mamica ki rojeva, le objekt, ki mora biti tiho in vse ponižno prenašat, samo zato, da je babici lažje.
Saj ko greš v trgovino tudi pričakuješ, da ti prodajalka pravilno izračuna, ne pa da nardi kar enkaj na fovš zato, ker je pač že par ur za blagajno.
Andy, najbrž je zato toliko zgodb in pričevanj o porodni izkušnji – tudi negativnih – ker je to izraz nečesa, kar se v resnici dogaja. In prav je tako, da se sliši tudi glas tistega, kar je v našem porodnišničnem sistemu narobe. V odprti družbi ima pa vsak iniciativen posameznik možnost pozanimati se tudi o drugi strani zgodbe, o vidikih osebja
Slepo zaupanje v sistem je najbrž najlažja pot. In se lepo izide, če ti sistem ne povzroči nobenega problema (beri: če imaš kolikor toliko normalen porod). Hudo pa je, če se to ne uresniči. Je zelo podobno kot zdaj, ko gledamo nazaj na leta, ki smo jih preživeli v komunizmu. Vse je bilo idelano, prav, najbolje … in kdor je lepo preživel ta čas, si zgradil hišo, ki si jo v normalem tržnem sistemu en bi mogel, imel ves čas zagotovljeno službo … ta se pač ne more sprijazniti s tem, da zdaj gledamo na preteklost tudi drugače. Kogar pa je tedanji družbeni sistem udaril po glavi, pa kaj drugače razmišlja …
Evo, še ena značilna porodna zgodba iz časa socializma:
http://babica.blog.siol.net/2009/10/10/rojevanje-2/