Kako kljub napakam v vzgoji vzgojiti svetnika? Primer: sv. Maksimilijan Kolbe

Vir: YouTube

Danes, pred Marijinim vnebohodom, praznuje njen veliki navdušenec in »vojak«, p. Maksimilijan Kolbe. Večina ljudi ga pozna kot tistega, ki je v taborišču smrti v Auschwitzu daroval svoje življenje, ko se je prostovoljno javil, da gre v smrt namesto moža in očeta. Je pa zanimivo opazovati celo njegovo življenje. Od njegovega otroštva, vzgoje, zanimivih interesov, iskanja in spraševanja o poklicanosti. Nato odločitev za redovništvo in duhovništvo ter popolno predanost v delu za Marijo vse do smrti.

Maksimilijanovo vzgojo (takrat mu je bilo ime še Rajmund) je prav po »vzgojni napaki« njegove mame vzela v roke Marija, Jezusova mama. Rajmund je bil živahen fant, ki je marsikaj tudi naredil narobe. Veliko stvari ga je zanimalo in zato je včasih pozabil na to, kar so mu naročili starši. Ko je bila enkrat mama tako razočarana nad njim, je nekoliko v obupu rekla: »Le kaj bo iz tebe?« To ni ravno spodbuden stavek za otroka. Sodobni psihologi in pedagogi bi ga gotovo uvrstili na seznam: »Česa nikoli ne recite svojemu otroku.« Stavek, ki vzame moralo, ki lahko ubije sanje, ki daje občutek obupa. In v otroku pušča občutke krivde, ker je razočaral svoje starše. Otrok lahko začne verjeti, da nikoli ne bo nič iz njega, ali pa vse svoje življenje usmeri v kompulzivno dokazovanje, da bo.

Otroci lahko velikokrat razočarajo. In tudi starši velikokrat delajo napake. A pri vzgoji ne gre nikoli obupati.

K sreči se je pri Rajmondu vse to, kar se je takrat v njem zrušilo, obrnilo v dobro. V dnevni sobi za omaro so imeli sliko Marije z Jezusom. Razočaran je iskal tolažbe pri njej in ji zastavil vprašanje, ki mu je zvenelo v glavi: »Le kaj bo iz mene?« In Marija mu je odgovorila. Namesto neke karajoče pridige in podrobne razlage, kako je treba starše ubogati in kako naj se drugič vede drugače … mu je ponudila pogled na cilj. Ponudila mu je dva venca. Rdečega in belega. Dala pa mu je na izbiro, katerega želi. In Rajmund je izbral oba. Takrat morda še ni vedel, kaj predstavljata, kasneje pa se je pokazalo, da gre za dve zmagi v njegovem življenju: zmaga čistosti in zmaga mučeniške smrti.

Tisti dan je z Marijo sklenil zavezo. Ta je vodila njegovo življenje dalje. Ta mu je dala moč in navdih, da se je kljub sanjam, da bi postal vojak ali pa znanstvenik, saj ga je zanimalo vse, kar je bilo povezano s tehniko, po mnogih bitkah v sebi odločil postati minorit in duhovnik. Postal je p. Maksimiljan. To mu je dalo moč, da po srečanju z velikimi nasprotniki vere v Rimu nič ni zamajalo njegove vere, ampak je ravno zato ustanovil Vojsko Brezmadežne (https://www.youtube.com/watch?v=vcEqnLUgDrY) in začel aktivno pridobivati ljudi za Boga.

Ljubezen do Marije ga je vodila, da je brez sredstev začel izdajati časopis, ki se je kmalu razširil bolj kot vsi drugi časopisi v tistem času. Marija mu je dala moč, ko je šel s svojo zagnanostjo in tiskarskimi stroji bratom na živce, da je ustanovil mesto Brezmadežne – Niepokalanov, kjer so svojo dejavnost še bolj razširili. Ona ga je spodbudila, da je svojo dejavnost začel tudi na Japonskem in se kljub uspehom vrnil nazaj na Poljsko zaradi pokorščine. In ona mu je dala moč v taborišču smrti Auschwitz, kjer se ni dovolil zlomiti, ampak je dajal pogum svojim sotrpinom in vztrajal v ljubezni do sovražnikov. Ona ga je pripravila na to, da se je uspel javiti za bunker smrti namesto družinskega očeta in s tem sprejel stradanje in smrt. Ona mu je dajala moči, da je kljub temu, da je bil v življenju tako bolan, da so mu zdravniki napovedali kratko življenje, ostal zadnji živ, da je lahko svojim sotrpinom stal ob strani ob grozljivih trenutkih umiranja. Z njo v srcu je nazadnje podaril svoje življenje.  

In kaj njegovo življenje uči nas? Otroci lahko velikokrat razočarajo. In tudi starši velikokrat delajo napake. A pri vzgoji ne gre nikoli obupati. Iz življenja tega velikega svetnika pa lahko razberemo tudi, da je dobro nekje v stanovanju imeti kakšno podobo Marije in Jezusa.

Pri njima lahko starši črpajo navdih in moč za vzgojo. Po drugi strani pa tako tudi otrok ve, da starši, ki so samo ljudje, niso zadnja avtoriteta na tem svetu in da se imajo kam zateči, ko jih nihče ne razume. Najbolj pa tako Bog dobi priložnost, da vzame vzgojo v svoje roke in lahko popravlja vzgojne napake, ali pa iz njih naredi kaj neverjetno čudovitega.

Viri:

Skrivnost dveh kron, Nenavadno življenje sv. Maksimilijana Kolbeja. Gerhard Wenzel, prevod Tomaž Majcen, Ptuj: Slovenska minoritska provinca sv. Jožefa, 2011.

http://minoriti.rkc.si/duhovnost/svetniki/13-strani/strani/146-knjizna-ponudba