Kaj pa jaz in ti, več kot 2000 let kasneje, bi sledila zvezdi, če bi kazala pot?

Foto: Shutterstock

Po Jezusovem rojstvu so modri zagledali zvezdo in ji sledili. So vedeli, da se v tej noči izpolnjuje, kar je bilo pisano? Ali jih je morda gnala le radovednost?

Da so bili prepričani o tem, koga bodo srečali tam, kjer se bo zvezda ustavila, lahko sklepamo po tem, da so imeli pripravljena darila. Gotovo jih niso vzeli s seboj kar tako, za vsak slučaj, temveč v veri, da bodo srečali tistega, v katerega so leta verovali in ga čakali.

Kaj pa jaz in ti, več kot 2000 let kasneje, bi sledila zvezdi, če bi kazala pot? Gotovo, si mislim! Če bi se pokazalo jasno znamenje, jasen smerokaz, kam naj grem, da Ga srečam – da, šla bi!

In, roko na srce, tako težko je dvigniti svojo zadnjo plat in se iz cone udobja podati na pot.A v resnici je toliko smerokazov, ki mi kažejo pot, pa jih vsak dan sproti ignoriram. Sveto pismo, pričevanja, čudeži, življenja svetnikov, toplina odnosov – prav truditi se moraš, da vse spregledaš. In, roko na srce, tako težko je dvigniti svojo zadnjo plat in se iz cone udobja podati na pot.

In potem se zgodi, da naredim plan in se polno opremljena odpravim na pot. Navadno je prvih nekaj dni korak lahkoten in navdušeno premagujem steze. In potem se zalomi: pot postane dolgočasna, zanjo začne zmanjkovati časa, ker se predolgo ustavljam drugje. In vedno, prav vedno se prikradejo vprašanja. Kaj, če Ga ne bo? Kaj naj Mu pa podarim, saj sem praznih rok? Mar ni ta pot izguba časa?

Zato se danes obrnimo na tiste tri, ki so na poti pod zvezdo vztrajali. Na tiste tri, ki so prepoznali pasti na poti in jih previdno obhodili. Na tiste tri, ki so imeli premišljeno izbrana darila. Naj prosijo za nas! Takrat, ko bomo obračali pogled stran od smerokazov. Takrat, ko se nam bo pot zazdela predolga in preveč enolična. In da se takrat, ko Ga srečamo, ne bi pred Njim znašli praznih rok in z zapravljenimi talenti.