Jutri je še en dan

Foto: zajem zaslona

Pretekla leta smo veliko časa preživeli na počitnicah na morju in pri mojih starših. A otroci rastejo in to šolsko leto smo našo prvorojenko videli bolj poredko. Selitev v dijaški dom je za vedno spremenila našo družinsko dinamiko in v vseh prebudil močno željo, da smo preprosto doma in skupaj. Da se ne bi dolgočasili in zapadli v kakšno nevarno vegetativno stanje pred ekrani, sem si med drugimi aktivnostmi zamislila obisk kina na prostem (no, v bistvu je tudi to neke vrste ekran). Pregledala sem spored in izbrala nekaj filmov. Na seznamu je pristal tudi Jutri je še en dan.

Napokali smo se v avto in se odpeljali v Arboretum. Najini najstniki so se mi smejali, ko sem s seboj vzela deko in puhasto jopo. »Kaj je s tabo? Zakaj si tako posebna? Kje si še videla, da bi kdo v kino vzel deko? To je za stare mame!« Še preden se je film začel, sem enega od treh reševala pred zmrzaljo.

Skratka, od filma nisem pričakovala nič posebnega. Življenje v povojnem Rimu pač. Zgodovinsko obdobje, ki razen mojega moža ne zanima nikogar. A sem že ob prvem prizoru ostala odprtih ust. Na Deliin »Dobro jutro, Ivá,« je mož odgovoril s klofuto. Okrutno. Potegnilo me je v film in v njem sem po črno-belih prizorih brala mnogo več kot le zgodovino. Brala sem pripoved, matere in žene iz delavskega sloja, ki se je na videz vdala moževemu nasilju, sitnemu tastu, zaljubljeni najstnici in neukrotljivima sinovoma. Ki je po tem, ko je poskrbela za dom, odhajala po opravkih s katerimi je zaslužila nekaj denarja: na domovih je obiskovala ostarele in jim dajala injekcije, opravljala manjša šiviljska opravila, prala za bogato družino in pomagala v delavnici z dežniki … del zasluženega denarja je izročila možu, ki ga je zapravljal s pijačo in kartanjem, drugi del pa si ga je kar na ulici, pod napisom »viva« (kar v prevodu pomeni »živa«), skrije v modrc.

Nekega dne dobi pismo. Ko ga prebere, si ga z vzdihom položi na srce, in ker je ta isti dan v mestu srečala svojo prvo ljubezen, prav tako revnega delavca, ki se je za kruhom odpravljal na sever države  in jo vabi s seboj smo bili prepričani, da je pismo njegovo. Skrbno ga je spravila in preštela denar, ki ga je skrivala v svoj šivalni stroj.

Od tistega trenutka dalje smo čakali ali se mu bo vdala in res zapustila svoje otroke ter nasilnega moža in pobegnila daleč stran, saj se je napetost stopnjevala … pa se zgodi, da tast ravno na njen dan D umre. Ostane doma, sprejema obiske in pogleduje na uro ter proti torbici, v katero je skrbno zložila novo sešito bluzo in kdo ve koliko staro šminko. Ter pismo. Na koncu se sprijazni, da tistega dne ne bo mogla iz hiše in nepričakovano dahne: »Jutri je še en dan.«

Zgodaj zjutraj naslednjega dne ji z moževim dovoljenjem le uspe oditi od doma. S torbico teče po ulici, kjer je običajno štela svoj zaslužen denar in režiserka, ki je tudi glavna igralka, končno razkrije celoten napis: »Viva la republica« (Naj živi republika«). Teče in teče in končno prispe na cilj. Postavi se v vrsto, med druge žene. Še vedno nam ni bilo jasno – ali je to železniška postaja? Kam je namenjena?

Ne, to ni bila železniška postaja in Delia ni čakala na vlak, da bi zbežala od doma. Vstopila je v sobo, pokazala svoje pismo, dobila list papirja in se skrila za pano. Ponosno je izrazila svoje mnenje, ne da bi bila za to tepena. V skrinjo je oddala svoj glas. Potekale so namreč volitve. Pisalo se je leto 1946.

Glede na druge podrobnosti v prizorih ni bilo težko uganiti, da je bil ta korak več kot le ženski glas na volitvah. Bil je mnogo, mnogo več. A drugih pomembnih podrobnosti vam ne želim razkriti. Vabim pa vas, da si film ogledate – verjemite, ne bo vam žal. Posebno, če poznate italijansko kulturo in rimski dialekt, vam bo Deliina zgodba segla do srca.

Jutri je še en dan/Film, Paola Cortelessi, 2023 / C´e ancora domani