Foto: ShutterstockJosé Andrés Murillo je profesor filozofije na Papeški katoliški univerzi v Čilu, hkrati pa predsednik Fundacije za zaupanje, katere poslanstvo je preventiva ter pomoč in spremljanje žrtev spolnih zlorab. Leta 2018 je odigral prav posebno vlogo, ko je kot preživeli zlorabe, skupaj z dvema kolegoma, prav tako žrtvama istega duhovnika, papeža Frančiška soočil s sistemskim prikrivanjem zlorab v Cerkvi in ga pozval h konkretnim dejanjem.
Leta 2022 se je na povabilo Zavoda Dovolj.je v Mozirju udeležil okrogle mize o varovanju človekovega dostojanstva v katoliški Cerkvi, kmalu zatem pa je v slovenskem prevodu izšla tudi njegova otroška slikanica Modra, ki je namenjena vsem preživelim, »ki dan za dnem najdejo pogum, da živijo«. Za naš portal je spregovoril o odzivu Cerkve na njegovo prijavo zlorabe, o jasnih sporočilih, ki jih je izrekel med obiskom pri papežu, ter o največjih ovirah, ki še danes preprečujejo, da bi Cerkev delovala odgovorno, pravično in transparentno.
José Andrés Murillo, v vašem primeru ste prijavili serijskega predatorja, ki je v Čilu užival velik ugled, ne samo v cerkvenih, ampak tudi v državnih krogih. Kaj vas je gnalo, da ste spregovorili?
Niti malo si nisem mogel predstavljati, da bo Cerkev na strani tistih, ki so zlorabljali.
V našem primeru sem bil eden od prvih, ki sem spregovoril. V tem okolju, kjer so se dogajale zlorabe zavesti, zlorabe moči in hkrati spolne zlorabe, sem se počutil zelo neprijetno. Da sem spregovoril, je bilo zame nekaj zelo težkega. Govorimo o zgodnjih 2000-ih in ni bilo enostavno, če si spolne zlorabe sploh omenil. A ker sem se v tem okolju počutil tako neprijetno, sem moral nekaj storiti. Hkrati pa sem v tistem trenutku verjel v Cerkev; prepričan sem bil, da bodo ob prijavi takoj ukrepali, da bi zaščitili otroke, mlade ali kogarkoli, ki bi lahko bil žrtev kakršne koli zlorabe. Niti malo si nisem mogel predstavljati, da Cerkev ne bi bila tam zanje in da bo na strani tistih, ki so zlorabljali. Kaj takega je bilo izven mojega dojemanja. To je bila moja najhujša nočna mora in travma: da me bo Cerkev, ki sem ji zaupal, da je sveta, pogumna, aktivna, zaščitniška, materinska, izdala. To je bila najhujša izdaja v mojem življenju. In verjamem, da zloraba takšne vrste je, bo in je bila največja zloraba, ki jo lahko Cerkev stori. Ne samo zloraba, ki ti jo je povzročil duhovnik, ampak pomanjkanje ukrepanja s strani vodstva Cerkve, ki bi moralo žrtev zaščititi. To je še vedno največje in najbolj strahopetno dejanje Cerkve.
Vašega primera torej niso vzeli za res?
Storili so to, kar vedno naredijo: najprej zanikajo ali pa so brezbrižni.
Ne, čisto na začetku ne, šele kasneje, ob drugi prijavi. Storili so to, kar vedno naredijo: najprej zanikajo ali pa so brezbrižni. V mojem primeru so celo hoteli stvari izpriditi: povedali so mi, da bodo zame molili. V veliko drugih primerih so žrtvam celo povedali, naj molijo za svoje predatorje. Skratka, poleg tega, da sem doživel zanikanje in brezbrižnost, so mi obenem dali vedeti, da sama zloraba nima posebne teže, da ni tako pomembna, da je le greh. Če temu njihovemu prepričanju začnemo vztrajno verjeti, te začnejo kriviti, da si za zlorabo bil kriv ti. Ko ta strategija nima več smisla, ko ti ne morejo reči, da si bil odgovoren za to, kar se ti je zgodilo, ti odgovorijo: »V redu, ampak šlo je samo za en primer. Mala malica. Mi smo Cerkev.« To je trenutek, ko se morajo vprašati o svojih odzivih, odgovorih in dejanjih. In kot zadnje, njihova odgovornost je v hierarhiji: v njihovih normah, v načinu, kako ravnajo z močjo, kako ravnajo z ljudmi, ženskami, moškimi, otroki. To je nekaj, o čemer morajo razmisliti in spremeniti. Pred leti, ko nas je papež povabil k sebi v dom Svete Marte, sem mu povedal: Spremeniti morate način, kako porazdeljujete moč in kako ravnate z močjo; kako ravnate v primeru zlorabe vesti, v primeru zlorabe moči, zlorabe spolnosti, žensk, otrok, kako priznavate človekove pravice itd. Ampak vidim, da so te spremembe tako velike, da še vedno ne vedo, kako bi se jih lotili.
Na tiskovni konferenci, ki ste jo imeli tik za tem srečanjem, ste omenili, da ste čutili, da je papež bil na vaši strani in da si želi narediti spremembe.
V tistem trenutku sem bil tako prepričan. In najbrž je k tem spremembam še vedno zavezan – v svojem srcu predan, da se bo boril proti zlorabam. Ampak mi potrebujemo dejstva, mi ne potrebujemo samo dobrih namenov. Mi potrebujemo pravico, povrnitev škode, spremembe. In to je nekaj, kar še vedno manjka.
Kaj konkretnega pa se je zgodilo po srečanju s papežem?
Ko smo se vrnili v Čile, sem verjel, da obstaja resničen in pošten namen s strani Cerkve, da se zadeve spremenijo. Papež je vse čilske škofe pozval k odstopu in skoraj vsi so to storili. Kmalu zatem pa so se stvari normalizirale. Škofovska konferenca je pripravila dokument z dobrimi nameni ravnanja z žrtvami in preprečevanja zlorab, a brez institucionalne odgovornosti. In to je najpomembnejše, saj brez odgovornosti in preverjanja te odgovornosti ni sprememb. Papežu smo predali obsežen dokument z zelo resnimi institucionalnimi priporočili za spremembe v Cerkvi, da bi preprečili zlorabe. Upamo, da jih je upošteval.
Če si dejaven v krščanski veri, bi ti moralo biti naravno, da si na strani ubogih, na strani žrtev …
Kako je danes v Čilu? Je kaj bolje? Se opazi kakšna razlika?
Nisem prepričan. V Fundaciji, v kateri delam, ves čas sprejemamo primere. Opažam, da je nekaj teh primerov bilo obravnavanih bolje kot prej. To prepoznavam in priznavam. Vendar se struktura še vedno ni spremenila, tj. struktura moči, struktura skrbi, struktura, kako se moč porazdeljuje. Če tega ne spremenijo, če strukture Cerkve ne dajo pod vprašaj, potem ne more postati nekdo, ki skrbi, ampak ostaja organizacija, ki zlorablja. In to se mora spremeniti, če še hočejo naprej biti Cerkev.
Kakšen pa je bil odziv čilskih vernikov?
Njihova prva reakcija je bila takšna kot vedno; da je to je napad na Cerkev. Da so tisti, ki to počnejo, od hudiča, da so njegovo orodje za napad na Cerkev. Ampak zakaj nam je uspelo? Zato ker je bil naš diskurz: »Mi ne napadamo Cerkve. Mi napadamo zlorabe v Cerkvi.« In to smo ves čas ponavljali. Sam nisem nasprotnik verskih institucij ali da bi bil proti veri, vesel sem za ljudi, ki imajo vero in ki so jo razvijajo na skrben način. Če si dejaven v veri, v krščanski veri, bi ti moralo biti naravno, da si na strani ubogih, na strani žrtev … Včasih jim povem: »Ne vem, katero Sveto pismo vi berete, ko ne poskrbite za žrtve in ščitite tiste, ki so zlorabljali? Ste ga brali v drugem jeziku?« Če si kristjan, moraš poskrbeti za žrtve, jim biti predan. Opažam pa, da je veliko škofov pijanih od moči. In papežu sem omenil ta paradoks in da se tega paradoksa mora lotiti.
Kako pa vidite delo na preventivi? Bi se strinjali, da Cerkev ne more delati na preventivi in ozdravljenju, če prej ne očisti preteklosti, tj. žrtvam zagotovi pravice?
V mnogih državah po svetu so ustanovili komisije, ki žrtve poslušajo. Vendar to deluje, kot da je poslušanje neke vrste dar zanje. Ne, poslušanje je odgovornost Cerkve. In ne samo, da posluša, ampak, da išče resnico, da vzpostavi pravičnost in da zagotovi določena dejanja povrnitve škode, tudi odškodnine za žrtve. To je prvi korak. Drugi korak je, da obljubi, da se kaj takega več ne bo zgodilo. Tudi preventiva je njihova odgovornost. In preventiva ni v tem, da rečeš: »To je nedopustno in se več ne bo zgodilo.« Tudi preventiva je sistem: da ljudi izobražuješ, da stvari razumeš, da iščeš resnico. Prav tako je vzpostavljanje pravičnosti preventiva. Brez pravičnosti, ki je v središču Cerkve, ne gre. Cerkev mora sprejeti, da je odgovorna za žrtve – in to pred njimi samimi, pred družbo, pred različnimi organizacijami za človekove pravice. Brez pravičnosti je nemogoče zagotoviti preventivo.
Žrtev ne morejo spremljati, če zločine hkrati prikrivajo.
V mnogih državah so kot del iskanja pravice ustanovili neodvisne komisije. V Sloveniji se tovrstna komisija obljublja že skoraj leto in pol. Kaj je po vašem mnenju ključno pri ustanavljanju takšne komisije?
Pri ustanovitvi komisije je pomembno, da gre za neodvisno komisijo. Kar pomeni, da ne sme biti pod močjo in avtoriteto Cerkve. Kajti drugače bo odgovarjala le na njene lastne interese. Komisija pa mora zasledovati resnico. Celotna pot boja proti spolnim zlorabam znotraj cerkvene institucije je v preventivi, v odkrivanju zlorab, v angažiranosti in iskanju pravice ter spremljanju žrtev. In žrtev ne morejo spremljati, če zločine hkrati prikrivajo. Zato mora biti takšna neodvisna komisija, kot so jo ustanovili v Franciji, Avstraliji, Nemčiji in ZDA. Tudi tukaj v Čilu nanjo še čakamo. Potrebujemo neodvisno komisijo za iskanje resnice, pravice in seveda za povrnitev škode.
Odziv in obravnava odkritih spolnih zlorab je še vedno problem tudi v Cerkvi na Slovenskem. Tudi če odmislimo dejstvo, da že dolgo nazaj obljubljene komisije še ni, je tudi glede ostalega videti, da Cerkev na Slovenskem v prvi vrsti ne skrbi za žrtve, pač pa za svoj ugled ali celo za storilca, če je ta dovolj vpliven. Žrtve so prepogosto oropane diskretnosti, sočne podrobnosti o konkretnih zlorabah po prijavi brez izjeme odtekajo iz škofijskih dvoran, postopki se vlečejo v nedogled, v prvi vrsti se išče olajševalne okoliščine za storilca in oteževalne za žrtev.
Prejšnji teden so se nekatere žrtve slovenskih klerikov, sorodniki, strokovni sodelavci in člani Zavoda Dovolj.je srečali s papežem. Ta se jim je opravičil v imenu Cerkve in jih opogumil, naj nadaljujejo s svojim bojem, naj še naprej povzročajo nemir in razkrinkajo slabe pastirje … Srečali so se tudi s p. Hansom Zollnerjem, vodilnim strokovnjakom za preventivo pred spolnimi zlorabami v katoliški Cerkvi, ki je poudaril, da mora v Cerkvi priti do spremembe miselnosti – miselnosti prikrivanja, netransparentnosti, slabe komunikacije … težavo predvsem vidi v generaciji škofov, ki v veliki večini mislijo, da morajo najprej poskrbeti za ugled Cerkve.
Člani Zavoda so povedali, da je bilo srečanje zelo ganljivo in da so se čutili sprejete in slišane. Sprejem Zavoda pri papežu je komentirala tudi Slovenska škofovska konferenca, ki je takoj pristavila svoj lonček in dala v javnost izjavo, ki pravi, da tudi SŠK podpira ta obisk in se pridružuje skrbi svetega očeta za žrtve … V Zavodu Dovolj.je so se nanjo odzvali zelo kritično, saj pravijo, da je, glede na pretekli in sedanji odnos do njih, sprenevedanje in norčevanje iz njihove stiske.
Gotovo so med člani škofovske konference tudi posamezniki, ki si iskreno prizadevajo, da se stvari premaknejo na bolje, toda če bi Slovenska škofovska konferenca imela primeren odnos do obravnave žrtev, tem najbrž ne bi bilo treba hoditi v Rim in tam iskati podpore.
Pot, ki jo moramo prehoditi, je torej še dolga.
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
Uveljavljanje institucionalne odgovornosti pričakujejo od papeža Frančiška z vsem njegovim maslom na glavi!?
Saj on še vedno lažnivo trdi, da v njegovi ogromni argentinski nadškofiji sploh ni bilo nobenih primerov zlorab!