Izpoved žene in mame po razhodu: Odpustila sem mu

Vir: Shutterstock

Tokrat objavljamo prav poseben intervju z mlado ženo in mamo, ki je prestala veliko preizkušnjo: razpad zakona v najbolj občutljivem obdobju svojega življenja; v obdobju, ko je pod srcem nosila prvega otroka. Kljub temu, da je skoraj čez noč postala mama samohranilka (in bi imela ‘vso pravico’ ostajati negativno nastrojena do svojega bivšega moža), se je sčasoma za dobro sebe in svojega otroka odločila za drugačno pot.

V svoji pripovedi spregovori o svojih najhujših trenutkih, ki jih je doživljala po razhodu, pa tudi o trenutkih, ki so ji prinesli globok mir, tolažbo in na koncu tudi nov pogled na bivšega moža. Ravno slednje je bilo ključno, da ji danes ni več težko sedeti za isto mizo, kjer sedijo še on, njegova partnerica in njegovi otroci. Zgodba, v katero so zasvetili žarki velikonočnega jutra.

*Zaradi spoštovanja sogovorničine zasebnosti, ne objavljamo njenega imena, ampak ga hranimo v uredništvu.

Kje čutite, da bi začeli svojo zgodbo? Hoja v dvoje, poroka, nosečnost, ločitev?

Pri nama sta ločitev in nosečnost sovpadala. Z bivšim možem sva bila skupaj od srednje šole. Po devetih letih skupnega življenja sva se poročila, čez tri leta sem zanosila.

Kaj se je zgodilo potem?

Priznal mi je, da je bil z drugo, da z njunim odnosom ni pripravljen odnehati in da se je enostavno zaljubil.

Ko sem bila noseča, sem postajala vse bolj sumničava, da nisem edina ženska v njegovem življenju. Na določeni točki sem od njega želela in zahtevala, naj mi pove po resnici, kaj se dogaja. Priznal mi je, da je bil z drugo, da z njunim odnosom ni pripravljen odnehati in da se je enostavno zaljubil. Dal mi je vedeti, da z menoj ne bo več nikoli srečen. To je bil zame tako grozen šok, preko katerega nikakor nisem mogla iti. Spravil me je v takšno stisko, da sem začela razmišljati, ali naj z najinim odnosom nadaljujem ter s tem sebe in otroka psihično uničujem ali pa se distanciram in poskrbim zase.

In kaj ste naredili?

Spakirala sem kovčke in odšla. Bilo je malo pred mojim 30. rojstnim dnevom. Vem, da je bila sobota. V ponedeljek sem si sama spisala tožbo zaradi razveze zakonske zveze ter jo vložila na sodišče. Od takrat naprej sem stala za to odločitvijo.

Doma so me starši sprejeli, vendar se je zdelo, kot da se je njim svet podrl. Vsi sosedje in okolica so me imeli v zobeh. Na nek način je bilo mojima staršema še težje kot meni, vsaj mami. Sama se s temi govoricami niti nisem toliko ukvarjala. Ampak vem, da so si me ljudje privoščili. V malem kraju je to izgledalo, kot da bi bila kužna, kot da je z mano nekaj narobe.

Kako se je na zahtevo po ločitvi odzval vaš bivši mož?

S svojo novo partnerko je kmalu za tem odšel na potovanje. Bil je zaljubljen.

Na kaj ste se opirali v tistem času do poroda?

Imela sem srečo, da sem imela dobro prijateljico, ki me je spomnila, kdo sem in da sem ves čas, odkar sem bila z njim, živela iz dneva v dan, v nekih oblakih, v neki sreči in mehurčku, da je vse super, da sva midva eno. V bistvu se niti nisva nikoli prepirala. Zato je bilo vse skupaj še toliko bolj pretresljivo in boleče.

V malem kraju je to izgledalo, kot da bi bila kužna, kot da je z mano nekaj narobe.

Ko sva še bila skupaj, me je zelo vleklo v cerkev. Kot otrok sem maše vedno obiskovala, ko pa sem spoznala njega, pa sem čisto pozabila na vero. Želela sem se cerkveno poročiti, ampak bolj zaradi neke lepe tradicije. Bivši mož je zaradi te moje želje šel h konfirmaciji, samo da bi imel pogoje za cerkveno poroko. Ni pa nikoli rastel v veri.

Ko pa sem se ponovno vrnila domov, sem imela željo, da bi šla k sveti spovedi, kamor nisem šla že ‘celo večnost’. S to prijateljico sva šli najprej v eno župnijo, kjer se spomnim, da sem čakala pred spovednico. Nihče ni šel notri, nihče ven. Kar naenkrat pa je župnik prišel ven in odšel. Bila sem razočarana, da se je vse tako končalo. Nekaj časa za tem pa sem ponovo začutila isto željo in sem šla v eno drugo župnijo. Bila je zima, maše je bilo ravno konec. Tam sem srečala neko redovnico in ji povedala, kaj si želim. Ta mi je odgovorila: »Ja, sv. maše je konec. Sicer pa je en starejši duhovnik še v spovednici. Pojdi do njega in poglej.« Tisti revež me je potem poslušal. Povedala sem mu vse, kar se mi je zgodilo, in se mu tudi zjokala. Na koncu mi je iz skrbi celo rekel: »Joj, revica, najbrž niti ne veš več moliti.« Od takrat sem se vedno bolj zatekala v cerkev in tudi lažje sem šla skozi razvezo, skozi vso razočaranje, vsa negativna čustva, jezo itd.

Tista dva meseca po razhodu pa do konca nosečnosti sem toliko prejokala in premolila. Čustva so mi nenehno nihala gor in dol. To je bilo res eno grozno obdobje.

Koga ste imeli ob sebi, ko ste šli rodit?

Ob sebi sem imela to svojo prijateljico. V bistvu se je sama ponudila. Vem, da je bila sobota. Približno ob petih zjutraj sem dobila popadke oziroma mi je odtekla voda. Poklicala sem jo in kakor naročeno tisti dan ni delala. K meni je prišla ob osmih zjutraj in ves tisti čas do treh popoldan, ko sem rodila, bila pri meni. Otroka je tudi fotografirala, za spomin na porod mi je naredila eno knjigico s slikami in napisi. Zelo prisrčno. Niti enkrat nisem občutila, da sem bila sama.

Tudi sam porod je bil brez zapletov ali pretiranih bolečin. Kakšen mesec pred porodom je bilo v cerkvi maziljenje in spomnim se, da so se v vrsto postavili samo starejši in bolni. Moja prijateljica pa mi je prišepnila: »Pojdi še ti.« Jaz sem jo začudeno pogledala, češ, kaj ji je, pa saj nisem bolna. »Pa saj greš rodit,« mi je odvrnila. In dejansko sem potem šla in bila deležna tega maziljenja. Prepričana sem, da je tudi preko tega bilo zame poskrbljeno. Porod je potekal normalno, deklica je bila zdrava, vse je bilo tako, kot mora biti. Nekdo je bil vedno ob meni, da nisem bila sama.

Je vaš bivši mož potem prišel pogledat otroka?

Prišel je. Ampak meni je bilo grozno. Prinesel mi je tudi mojo najljubšo bombonjero. Ampak je vse skupaj bil en grozen občutek.

Kako sta se zmenila, da bosta vzgajala vajinega otroka? Je bila komunikacija težka?

Bila sem kot v začaranem krogu. Zavedala sem se, da moram odnehati, kajti negativna čustva še te bolj poglabljajo v jezo in sovraštvo.

Bila sem polna jeze. Včasih sva se kaj pogovarjala, o čem debatirala, razpravljala, ampak iz vsega tega so vrela le čustva jeze. Po kakšnem mesecu dni se je bivši potem obrnil na Center za socialno delo, da bi rad hčerko videl. Takrat so me poklicali na Center, pa tudi sama sem se zavedala, da jo ima pravico videti. Seveda pa ni mogel biti sam z njo, saj je bila še dojenčica. In tako smo se organizirali, da smo se čez zimo za kakšno uro ali dve na teden sestajali pri eni moji prijateljici. Spomladi pa smo šli skupaj v park. Tisto eno uro sva pač hčerko vozila, se kaj pogovarjala, kasneje smo šli še na kakšen sladoled. To je trajalo do hčerkinega prvega leta oziroma še malo dlje.

So pa zame bili ti stiki ena sama katastrofa. Kot da bi me nekdo pribijal na križ. Golo mučenje. Poslušala sem vse mogoče govorice, češ, šla sta narazen, on ima drugo, jaz pa z njim skupaj po parku hodim. To je bilo zame zelo težko obdobje. Vseeno pa je bila hčerka še tako majhna, da je nisi mogel pustiti same. Name je bila navezana. Čez čas pa sem se jaz malo oddaljila in ju pustila, da sta bila v parku sama.

Vaš bivši mož si je v razmeroma hitrem času ustvaril tudi svojo družino. Kako bi opisali tisti čas?

Dokler ni imel svoje družine, sem v globini še vedno upala, da mu bo enkrat žal in da bo prišel nazaj. Ko pa sem izvedela, da je njegova nova partnerica noseča, se je nekaj presekalo in ni bilo več poti nazaj.

Vajina hči je potem dobila polbrata in polsestro. Se je želela družiti z njima?

Hčerka ju je prvič spoznala, ko je bila stara približno tri ali štiri leta. Takrat jo je bivši mož tudi prvič peljal k sebi domov. Pred tem je imel stike izključno samo z njo. Otroci so se med seboj bolj povezali, ko so vstopili v osnovno šolo. Takrat je začela tudi pri njih ostajati po ves dan, včasih je tudi prespala. Zdaj pa ima ustaljeno, da je tam vsak drugi vikend.

Se morda spomnite trenutka, ko ste svojemu bivšemu možu odpustili?

Danes sem prepričana, da sama ne bi zmogla odpustiti, ker me je to presegalo. To je bila milost, ki sem si jo izprosila.

Moji prijatelji so me bili siti, ker sem ves čas govorila o svojem bivšem, morila sem jih z eno in isto temo. Sama sebi sem se smilila, ‘on je grdi, jaz sem žrtev’ in podobno. Priznam, da so zaradi tega trpeli, ker sem ves čas imela potrebo, da moram svoja čustva dajati na plano. Bila sem kot v začaranem krogu. Enkrat mi je celo sodelavka rekla, da ji je mož rekel, da bo čez čas že bolje. Ob tem sem se zamislila, kako sem obremenjena in kako s tem bremenim ljudi okrog sebe. Zavedala sem se, da moram odnehati, kajti negativna čustva še te bolj poglabljajo v jezo in sovraštvo. Po drugi strani pa vidiš, da življenje bivšega moža gre naprej, da ima novo partnerko, otroke, hišo in da je moje življenje nekje obtičalo.

Taista prijateljica, ki je bila z menoj pri porodu, mi je potem v nekem trenutku predlagala, naj molim za milost odpuščanja. In takrat sem začela intenzivno moliti in za to prositi. Danes sem prepričana, da sama ne bi zmogla odpustiti, ker me je to presegalo. To je bila milost, ki sem si jo izprosila. In ko se je to zgodilo, ni bilo več nobenih negativnih čustev, ki sem jih imela prej, in na bivšega sem začela gledati kot na brata. Postal je nekdo, skupaj s katerim pač skrbiva za otroka. Ni več zamer, negativnih čustev in vsega slabega, kar k temu spada. Da pa sem do tega prišla, pa je trajalo kar nekaj let. Vedela sem, da tudi če pride nov partner in se na nekoga drugega osredotočiš, tisto negativno ostane in ga ne moreš kar tako izbrisati. Zato verjamem, da je potrebna milost, da odpustiš.

Po tem sem lahko sprejela tudi njegovo novo partnerko. Pred tem sem si vedno sama pri sebi mislila »Bog ne daj, da bi se ona sploh dotaknila moje hčerke« in podobno. Po odpuščanju pa s tem nisem več imela težav.

Je ona to tudi začutila?

Po svoje se je ona tudi trudila, da bi se nekako normalno razumeli. Bila sem zadovoljna, da hči pri njih ni nikoli imela kakršne koli neprijetne izkušnje. Bi pa rekla, da se vsi trudimo. Če se ne bi, potem ne bi funkcionirali tako, kot funkcioniramo.

Kako pa to v praksi izgleda?

Realno je tako, da sem jaz »oče in mama« v enem: na meni stoji vse, kar se tiče šole in prostočasnih dejavnosti, tudi večina financ. Bivši mož pa jo ima vsaki drugi vikend »na obisku«. Če pa bi kdaj koli kaj potrebovala, pa bi mi oba s partnerko takoj priskočila na pomoč. To sta tudi že večkrat storila.

Druga stvar, ki jo še počnemo, je, da oboji večkrat jemljemo vse tri otroke na počitnice. Eno leto sem na morje vzela še oba otroka od bivšega moža, hčerka pa hodi tudi z njimi vsako leto na morje. Pogosto sta oba otroka od bivšega pri nas doma na počitnicah. S tem nisem nikoli imela težav.

Glede na to, da se večkrat srečujete in si tudi med seboj pomagate, bi rekli, da ste postali več kot le »znanci«?

Ko ima kateri od nas rojstni dan, se pokličemo in skupaj praznujemo. Za rojstne dneve tako ali tako vedno pokličeš svoje družinske člane in tiste najožje ljudi okrog sebe. Pokličemo se že zaradi hčerke. Zdaj bodo imeli birmo in smo seveda povabljeni. Vedno smo drug drugega vabili na večja praznovanja, prva obhajila ipd.

Tudi ko peljem hčerko na stik, me bivši mož in njegova partnerka vedno pogostita, vsi si vzamemo čas za pogovor. Predaje hčerke tako ne potekajo na način, kjer bi samo odprli avtomobilska vrata in otroka vzeli. Ko pa jo pripeljeta nazaj, pa tudi posedita pri nas še kakšno uro ali dve. Otroka ne moreš samo »porivati« sem in tja.

Prej ste omenili, da ste veliko opore dobili v veri. Ste kdaj imeli tudi kakšno neprijetno izkušnjo?

Ko sva s hčerko, ki je bila takrat stara nekaj mesecev, začele skupaj hoditi k maši, mi je bilo zelo nenavadno, ko mi je prijateljica rekla, da je njena babica dobila anonimno pismo, v katerem je pisalo, da ločeni nimajo kaj hoditi v cerkev. To mi je bilo prav neverjetno, da si ljudje dandanes še kaj takega o nas mislijo, da nas še v cerkvi grdo gledajo in nas ne sprejemajo. Se pa s tem nisem potem preveč ukvarjala. Vseeno pa težko verjameš. Že dovolj hudo je bilo, da so me opravljali v vsaki gostilni, čeprav nisem bila od nikogar odvisna, imela sem dobro službo, finančno sem bila preskrbljena, nikogar nisem nič prosila, pa te s temi govoricami naredijo tako majhnega.

Drugače pa sem v cerkvi imela predvsem dobre izkušnje. Nekega dne mi je župnik v roke potisnil knjigo Zakon, ki ga ni bilo, češ da je to zame. Knjigo sem prebrala in sem se v njej našla: opisani so bili različni primeri in v enem od teh sem se našla. »To je moja zgodba,« sem si rekla. Ampak čez čas sem to nekako potlačila. Spet kasneje pa mi je pod roke prišla še ena druga knjiga, po kateri se lahko zelo dobro pripraviš na spoved. Spomnim se, da je bila bela nedelja, šla sem k maši in k spovedi. Ko sem prišla domov, sem v pol ure napisala pismo za cerkveno sodišče za ničnost zakona. Čutim, da sem bila vodena, da moram to narediti. Prej tega nisem mogla. Knjigo sem prebrala, meseci pa so kar šli in naredila nisem nič. Naenkrat pa je bilo vse enostavno, vse se je dalo.

Kako bo pa pri vas izgledala letošnja velika noč? Imate v načrtu, da se vidite?

Otrok ni stvar, ki si jo podajaš. Vsak otrok si želi topel dom.

Bivši mož bo službeno odsoten, hči pa ima svoje obveznosti v domači župniji, tako da bo doma. Ampak eno je res, kakor koli se dobro razumemo, mi moja hči večkrat reče, da ima en dom. Menim, da skupno starševstvo v smislu, da mora otrok biti enako časa pri enem in pri drugem staršu, ni najboljša rešitev. V bistvu vidiš, da si otrok želi neko stabilnost, dom, ne pa dveh domov. Z bivšim možem sva v dobrih odnosih, pa se še vedno ne moreva zmeniti glede vseh stvari. Tisti pa, ki so na smrt skregani ali si celo med seboj nagajajo, bodo zelo težko dobri ali odgovorni starši. Otrok ni stvar, ki si jo podajaš, da je nekaj dni tukaj, nekaj dni pa tam. Vsak otrok si želi topel dom. Tudi pri svoji hčerki opažam, da si želi biti več časa doma. Pa ne zato, da svojega očeta ne bi imela rada, preprosto se ji ne da vsak drugi teden seliti.

Kaj bi svetovali vsem, ki so v podobni situaciji, kot ste bili vi?

Gospod je vedno na tvoji strani, da te varuje, nate pazi, samo to priložnost mu moraš dati. Njemu lahko predaš svoja najtežja čustva in On te lahko vsega tega osvobodi.

Razhod je vedno zelo težka stvar. Vedno je za nekoga boleča, če ne za oba, vsaj za enega. In ker je ta čustva zelo težko predelati, je zelo dobro, da imaš nekoga ob sebi, ki te zna usmeriti na pravo pot. Jaz sem to srečo imela, ravno zaradi te moje prijateljice. Ona je bila moj angel varuh. Lahko bi me nekdo drug vodil v neko čisto drugo smer, v še hujšo jezo in maščevanje. Njej pa sem resnično hvaležna, da me je spravila na pravo pot.

Takrat spoznaš, da se vedno moraš na nekoga zanesti. In da je Gospod vedno na tvoji strani, da te varuje, nate pazi, samo to priložnost mu moraš dati. Njemu lahko predaš svoja najtežja čustva in On te lahko vsega tega osvobodi.

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Komentarji

  1. K sreči se je vse uredilo …

    … Pogost primer, ko sta nekdo skupaj ko rit in srajca v času, ko bi se morala znoreti in se poiskati. Potem pride trenutek streznitve – otrok – in konec zveze je tu. Še slabše je, če se zaradi zanositve pred tem še prisilno poročita. Za one, ki se bodo spotaknili: “prisilna” je tista, kjer se dva nista imela namena poročiti, oziroma sta s tem odlašala v nedoločen čas, pa je datum določil zarodek. Prisilna je tudi tista, kjer je poroko določila tradicija in “drugi”, saj se sama živela na kuruzi. Vsi ti se lahko tudi naučijo skupnega življenja, sobivanja, se prenašajo, … pogosto se prenašajo s pomočjo “pomoči od zunaj”. Ko se to razkrije, je tu spet “tradicija” in “moralne norme” in tisti “drugi”, ki ni vseeno kaj rečejo, pa se potem ločijo, četudi bi sicer morda vseeno ostali skupaj. Pač ta trenutna družba ni ravno naravnana na korist otrok. Otrok rabi mirno okolje, ljubezen in pomoč, da odraste. Po tem se bo pa sam odločil kaj mu je vrednota in kako ima poslanstvo. Nič ni pomagalo, če je bil Jožef tesar, Jezusa to ni zanimalo! Svoje poslanstvo je začutil drugje. Zato je vseeno če je otrok zrasel v toksičnem tradicionalnem krščanskem zakonu; ko bo odrasel bo lahko prestopil k jehovim pričam ali pa bo vero opustil ali pa bo duhovnik, četudi bo mama živela z žensko.

    Ko bi si vse ločene (nosečnice in) mame lahko čimprej odpustile, nato bi lahko razumele še njega, potem bi šle naprej in našle nekoga, ki jih je čakal, pa so bile zasedene s tistim oslom… kako bi bil svet lep. A je tu družba ki neusmiljeno obsoja kar ne razume ali noče razumeti in se naslaja nad nesrečo drugega. “bohnedaj”, da bi si kristjanka našla drugega !

  2. Sčasoma odpustiš, se nekoliko pomiriš, pozabiš pa ne nikoli! In nikoli, res nikoli, nekega prijateljskega, iskrenega odnosa več ne more biti. Lahko se trudiš, se pogovarjaš, ampak se mi zdi, da je to vse skupaj narejeno. Prav tako s partnerko. Ker se zavedaš, da sta te dva človeka izdala, hinavsko, podlo, zavržno, da sta ti uničila življenjsko srečo in da življenje nikoli ne bo več tako kot prej.
    Po drugi strani se zavedam, da maščevanje, ščuvanje, sovraštvo, ne vodi nikamor. Ampak popolno odpuščanje, sprejemanje dejstev, tako čudoviti odnosi kot so zgoraj zapisani, tega so zmožni le malokateri ljudje…

  3. Res je, čas celi prav vse rane, ne moreš pa pozabiti. Človeku ki si ga ljubil, mu popolnoma zaupal, ga spoštoval in verjel v njega, le ta pa te izda in prevara, ne moreš v celoti odpustiti. Odpustiš, vendar ne zato, ker si to zasluži, ampak zato, da greš lahko sam naprej. Odpustiš v bistvu sebi, svoji naivnosti in namišljenemu idealizmu. Ponosen si na sebe, da si uspel obdržati človeka vreden odnos, vendar ima vse skupaj grenek priokus, vsakič. Izdajalec ostane izdajalec za vedno, ne glede na vsa plemenita dejanja.

      1. V dani zgodbi je bil desc pač bedak. In kapo dol ter pošten priklon pred mamico. Ji privoščim ljubečega boljšega.
        A prepogosto se dogaja, da ko pridejo otročički v gnezdece, da je gospa poročena le še čustveno in finančno, telesno pa nič več. Pašejo ji maratonski klepeti o strašnih tegobah sveta in ne protestira, ko mož pokriva stroške. A bognedaj, da bi se še redno šla z možem tiste stvari… Jo hudo glava boli, pa veter piha, pa inflacija, pa davki, pa na Kamčatki sneži …. in se ne zaveda, da njen dragi ni niti neumen niti slep.
        In kar naenkrat lahko udari čiiiisto nepričakovano. Saj je bilo vse taaaako ideaaaalno. Veliko pogovora, vse sem mu povedala,…..

        1. Majk ima prav, moja je po drugem otroku samo še mama. Da bi bila žena je sploh ne zanima več. Tisto stvar izsiljuje z nečem kakšnimi pogovori. Če kaj doma naredim ni dobro. Ona bi to naredila bolje. Vidi pa kaj bi jaz se moral narediti pa nisem.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja