“Hej, babi, kako si?”

Najpogostejši pozdrav, ki ga slišim zadnjih 14 dni: “Hej, babi, kako si?” In jaz seveda odgovorim, da krasno in da zdaj razmišljam o tem, da bi si lahko prenehala barvati sive lase, pa da tudi ni panike, če se malo zredim, tako kot se za babice spodobi … 🙂  

Ko sem dobila povabilo, da opišem najino izkušnjo biti babi in dedi pri 41-ih in 42-ih letih, mi ga ni bilo težko sprejeti, ker o lepih stvareh ni težko pisati in govoriti. Res je čudovit občutek prijeti v roke to malo čudovito bitje, najinega prvega vnuka Oliverja, 14 dni starega sinka hčere Agate in njenega moža Gašperja. 

Spomini se nama vračajo 6 let nazaj, ko nas je s svojim rojstvom razveselila in moram reči zelo popestrila naše življenje najmlajša hči Nadja, mala Oliverjeva tetka.  Načrtovala sva, da bi po Nadji pohitela še z enim otročičkom, vendar je bila Nadja otrok (kot ji jaz pravim) z velikimi potrebami in se je kar kmalu po njenem rojstvu načrt malo spremenil … Kar pa ne pomeni, da otroka ne bi z veseljem sprejela, če bi se vseeno najavil.

No, toliko bolj sva zdaj z velikim veseljem sprejela najprej novico, da pričakujemo novega družinskega člana in se izjemno veselila njegovega rojstva.

Midva kot fant in dekle…

Kot fant in dekle sva z Robijem imela željo, da se mlada poročiva in si ustvariva družino, lastno podjetje, v katerem se zaposliva … In tako se je tudi zgodilo po Robijevi odsluženi vojaščini, takrat še v JNA.

Ustanovitev najine firme, poroka, selitev na Štajersko v hišo Robijevih staršev, ki je bila takrat med tednom še prazna, ker so Robijevi starši živeli v Ljubljani, in potem pri najinih 19-ih oz. 20-ih rojstvo najine prvorojenke Agate. Po dobrih dveh letih se nam je pridružil sin Tim, 6 let kasneje še Katjuša. 

Pri nama se je vse prepletalo: otroci, delo v podjetju, gradnja najprej poslovnih prostorov, urejanje in širjenje stanovanja, kasneje gradnja svoje hiše …  In ko smo se iz dokaj majhnega stanovanja preselili v novo hišo, je bilo kar naenkrat preveč praznega prostora. In je brez kakšnega večjega pomišljanja padla odločitev, da bomo imeli vsaj še enega otroka.  To je bila naša četrtorojenka Nadja, ki je ta prazen prostor v hiši zelo dobro zapolnila. 🙂

 Družina: zadaj dedi Robi in babi Mojca, spredaj od leve: stric Tim, mlada mamica Agata, teta katjuša, ponosni očka Gašper z malim Oliverjem in spredaj “največja” 6-letna teta Nadja.

Ko se gnezdo tudi prazni…

Zapolnila je tudi prostor in praznino, ki sta pri nas doma nastala, ko je Agata po osnovni šoli odšla v gimnazijo Želimlje in med tednom bivala v dijaškem domu. Moram reči, da je bilo to takrat zame, kot mamo, izjemno težko sprejeti. Nekako mi je bilo prehitro, da ti otrok pri 15. odide od doma. Takrat sem vedela, da je bil to dobesedno njen odhod od doma, zato je bila moja notranja stiska še toliko večja.

A moram povedati, da je bila to samo moja stiska, ki jo Agata ni občutila, moje srce, ki je funkcioniralo neodvisno od mojega zavedanja, da je tako prav in da je to prava pot za najinega otroka, ki mu je bila takrat to edina in največja želja. 

In bila je res prava pot, tista pot, ki je bila pripravljena v Božjem načrtu zanjo in za njenega bodočega moža Gašperja, ki ga je spoznala ravno preko Gimnazije Želimlje. 

Ja, človek se potem utrdi, tako da mi je bil odhod sina v Maribor na Škofijsko gimnazijo že mnogo lažje sprejeti. S tem, da ima hči zelo resnega fanta in sin resno punco, sploh nisva imela več problemov. Ko sta Agata in Gašper najavila zaroko in zatem leto kasneje poroko, pa sva bila novice že celo zelo vesela. Morda ravno zaradi tega, ker je bila najina izkušnja, da sva se mlada poročila in imela otroke, lepa in pozitivna. Pri njima se je zgodil še pravilnejši vrstni red vseh dogodkov in ko veš, da so stvari na pravem mestu, človek tega ne more in ne sme drugače kot biti vesel.  

Mali Oliver

Oliver ima torej po naši strani 19 let starega strica, dve tetki, stari 12 in 6 let, 41 let staro babico, 42 let starega dedija, dve prababici, stari 66 in 64 let, dva pradedka, stara 69. in 66. let, in dve praprababici stari, 88 in 89 let.  Pet generacij, torej. In zdaj bo vrsta na Oliverju, da bo čez dobri dve desetletji nadaljeval to našo družinsko tradicijo … 🙂 

… zaenkrat pa se bo dojil pri mamici in crkljal pri vseh. Na sliki s teto Nadjo.