Grem, jaz, po poti v Emavs …

Vir: Shutterstock

Z radostnim vzklikom aleluje se je zaključil postni čas. Čas, ko je imel vsak priložnost odvreči balast, stopiti korak bliže sebi in Bogu, se poglobiti v molitev in odnose. Ne glede na to, kako smo ta milostni čas izkoristili, pa danes vsi stopamo po poti v Emavs …

Veseli!

Smo med tistimi popotniki, ki po tej poti stopajo veseli? Navdušeni nad tem, da je naš prijatelj Jezus čisto zares vstal od mrtvih? Prekipevamo od veselja, ker se je izkazalo, da je bilo vse, kar je govoril in delal, res! Naša srca so polna navdušenja nad vsemi besedami, s katerimi nas je nagovarjal, opogumljal, učil, usmerjal. Želimo si v Emavs, želimo si še dlje – da bi le vsem povedali o Njem! Ta blagoslovljen čas, ki smo ga intenzivneje preživeli v odnosu z Njim, nam daje krila!

In – ko se nam na poti večkrat pridruži – ga zlahka prepoznamo. Ja, lepo se je v Emavs napotiti ljubljen in dragocen …

Ne glede na to, ali danes po poti v Emavs stopamo veseli, zaskrbljeni, žalostni ali popolni tujci vsemu temu dogajanju, Jezus pristopa. K vsakemu od nas, večkrat. Vztrajno se razodeva, lomi kruh, ozdravlja.

Zaskrbljeni?

Morda pa smo med tistimi, ki v jutro po Veliki noči vstopamo zaskrbljeni. Hodimo po poti, s sklonjeno glavo in obupanim pogledom. Nismo čisto zares razumeli, da je Jezus na križu objel tudi vse naše skrbi in jih ponesel v nebo. Z vstajenjem se za nas ni nič kaj dosti spremenilo. Svoje križe še naprej nosimo sami. Po poti pristopi Jezus. Začne pogovor. Nas vpraša, če lahko pomaga. Odkimamo tujcu, ki ga ne prepoznamo.

Žalostni …

Življenje z nami zadnje čase ni prav pošteno. Nosimo več, kot naša duša zmore. Solze vsake toliko še dodatno zameglijo pogled. Ne vemo prav točno, če si želimo, da bi kakšen delček poti kdo sploh hodil z nami. Pravzaprav so nam vsi že kar malce odveč. Posebej ta tujec, ki se pojavi vsake toliko kilometrov in nas vztrajno sprašuje, če lahko pomaga. Ne more, nihče nam ne more. Ne vemo, zakaj misli, da bi nam ravno on lahko.

Tujci.

Morda pa smo na tej poti popolni tujci. Ne vemo, kaj se je v zadnjih dneh dogajalo v Jeruzalemu in ne vemo, zakaj smo se pravzaprav znašli na poti v Emavs. Vsi govorijo o nekem človeku, ki je bil resnično Bog. Kako so smešni, da temu verjamejo. In potem srečamo nekoga, ki celo pravi, da govorijo ravno o njem. Nič kaj ni podoben Bogu. Pa vendar korak ob njem postane lahkotnejši. Zanimiv je, ta tujec …

Ne glede na to, ali danes po poti v Emavs stopamo veseli, zaskrbljeni, žalostni ali popolni tujci vsemu temu dogajanju, Jezus pristopa. K vsakemu od nas, večkrat. Vztrajno se razodeva, lomi kruh, ozdravlja. Vztrajno prenaša vsakršno zavrnitev in upa, da ga bomo prepoznali. Če ne danes, pa morda jutri. Želi si, da bi ga zmogli videti preko objokanih pogledov in zaskrbljenih src. Da v njem ne bi videli tujca, ampak prijatelja, brata, Odrešenika, Boga! Želi si, da bi ga po besedah in lomljenju kruha prepoznali čisto vsi, še preden pridemo v Emavs. Želi si, da bi ga povabili, naj ostane za vedno.