Vir: Iskreni“Konstruktivna kritika v zakonu ne obstaja”, je bil eden od poudarkov predavanja zakonskega in družinskega terapevta dr. Draga Jerebica, ki je v začetku februarja spregovoril na srečanju zakoncev in zakonskih skupin murskosoboške škofije. V predavanju z naslovom Od napetosti do miru: kako ustvariti odnos, ki pomirja je zbranim ponudil globok, a hkrati zelo življenjski vpogled v to, kako v zakonu graditi mir, varnost in bližino.
1. Mir v odnosih ni odsotnost konflikta
Dr. Jerebic je poudaril, da mir ni le odsotnost konflikta, temveč sposobnost prepoznati, prežvečiti in pomiriti notranje boje. Pogosto pari zapadejo v ponavljajoče se vzorce, kot je kritiziranje, zato je v takšnih trenutkih nujno potrebno ‘stopiti na žogo’: “Igro lahko umiriš le, če prepoznaš, kaj se v tistem trenutku dogaja,” je povedal. Zato je prvi korak k miru prepoznati lastna čustva in odzive, ne pa se takoj odzivati z napadom ali umikom.
2. Imeti varno zavetje in varno izhodišče
Ena osrednjih misli predavanja je bila tudi pomen varnega zavetja v zakonu. Ko se vračamo domov ali v partnerjev objem, moramo začutiti varnost – ne strahu, da bomo napadeni ali zavrnjeni. Predavatelj je to ponazoril s prispodobo ladje, ki se po razburkanem morju vrne v pristanišče: odprto morje vsakdanjega sveta je lahko naporno in negotovo, odnos pa naj bi bil pristanišče. Šele v takem okolju se lahko tudi naš avtonomni živčni sistem umiri.
Varno zavetje nam omogoča umiritev, varno izhodišče pa rast.
Varno izhodišče pa pomeni nekaj drugega, a enako pomembnega. Ta notranja gotovost mi omogoča, da poskušam, raziskujem, se učim in tvegam, tudi če obstaja možnost neuspeha. In na koncu vem, da se imam kam vrniti.
Prav to dvojno gibanje – možnost vrnitve in pogum za odhod – je jedro zdrave navezanosti. Raziskave kažejo, da so otroci in študenti, ki svoje starše doživljajo kot varno zavetje in varno izhodišče, bolj samostojni, pogumnejši pri raziskovanju ter uspešnejši pri učenju. Ker ne porabljajo tolikšne količine čustvene energije za dvome o lastni vrednosti ali za stalno preverjanje, ali so dovolj dobri, lahko to energijo usmerijo v razvoj in ustvarjalnost.
Varno zavetje nam torej omogoča umiritev, varno izhodišče pa rast. Skupaj ustvarjata odnos, v katerem se človek lahko sprosti in hkrati razvija.
3. Zakaj konstruktivna kritika ne obstaja
Ena bolj izzivalnih misli predavanja je bila trditev, da v zakonu konstruktivna kritika ne obstaja. Čeprav imamo pogosto najboljše namene, ko želimo zakoncu “opozoriti” ali mu “postaviti ogledalo”, se moramo zavedati, da smo ljudje različno občutljivi. En sam stavek, popolnoma enak stavek, ki ga žena izreče možu, enega morda sploh ne bo posebej vznemiril in ga bo sprejel mirno, brez večje reakcije. Pri drugem pa bo povzročil močan čustveni odziv. Isti stavek, morda celo z enako intonacijo.
Ista vsebina je lahko izrečena tako, da ne prebudi obrambnih mehanizmov ali pa tako, da jih sproži v trenutku.
Vprašanje je: ali lahko stvari povemo na način, ki pri drugem ne sproži obrambnih mehanizmov?
Dr. Jerebic je poudaril, da če smo si izbrali zelo čustveno občutljivega zakonca, potem moramo vedeti, da bomo morali temu prilagoditi tudi svoj način komunikacije. Takšnega človeka smo izbrali in s takšnim živimo. Soseda ima morda manj občutljivega moža, ki določene opazke presliši ali jih ne doživi tako intenzivno.
Zato ni vseeno, kako nekaj povemo. Ista vsebina je lahko izrečena tako, da ne prebudi obrambnih mehanizmov ali pa tako, da jih sproži v trenutku.
4. Ko žena “hodi za tabo”, išče stik
Predavatelj nas je opozoril na pogosto dinamiko med zakonci: ko se mož in žena prepirata, se mož pogosto umakne, žena pa ga sledi, kar vodi v kontranapad in nadaljevanje konflikta.
“Ženska, ki ‘tečnari’,” pojasnjuje, “pogosto ne želi zmagati v prepiru, ampak išče stik. Želi biti slišana.” Ali je to pedagoško najbolj modra tehnika? Verjetno ne. A gre za avtomatizme, vzorce, ki jih ponavljamo, ker so nam poznani, četudi so stari dvajset ali trideset let in pogosto neučinkoviti.
Je umik vseeno lahko koristen? Da. Ko smo prizadeti, potrebujemo čas, da se pomirimo, preden bi reagirali preostro. Včasih je to pet minut, včasih petnajst. Težava nastane, če ostanemo ujeti le v skrajnosti – napad ali umik. Oboje dolgoročno slabša partnersko skladnost.
Zato iščemo tretjo pot. Ta pomeni, da znamo “stopiti na žogo”: prepoznati, kaj doživljamo, in namesto napada ali bega spregovoriti o sebi: “Če me prizadeneš, ti lahko povem, kaj se v meni dogaja.”
Tega morda ne bomo vadili z vsakim človekom na ulici. A naš partner, naša žena, naš mož, naši bližnji – ti odnosi so vredni tega tveganja in te zrelosti.
5. Pot do sprave in bližine
Za zaključek je dr. Jerebic poudaril, da srečni zakonci niso tisti, ki se nikoli ne prepirajo, temveč tisti, ki se po prepiru znajo hitro pobotati, obnoviti zaupanje in bližino. Besede “oprosti” se zato ni treba bati. Pomembno je le, da smo pripravljeni narediti prvi korak – ne glede na to, kdo je začel.
Preberite si tudi intervju z dr. Dragom Jerebicem: Tudi dva utrujena zakonca lahko imata “intenziven” odnos.
Oglejte si tudi:
Dr. Drago Jerebic: Živ odnos po krizi je mogoč
Dr. Sara Jerebic: “V spolnosti se najbolj izrazi tisto, kar v resnici smo”
Dr. Drago Jerebic: Krivda – zakaj jo čutimo, tudi če zanjo ni razloga?
Dr. Sara Jerebic: Odvisnost na krožniku – kako se ji upreti?
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
