Devetletna je bila prodana za sužnjo, nato mučena, a je svojim mučiteljem popolnoma odpustila

Vir: YouTube

Na jutrišnji dan, 8. februarja 1947, je umrla sveta Jožefina Bakhita, kar je tudi dan, ko goduje. Njena zgodba je neverjetna! Že ko sem prvič gledala film o njej, me je osvojila oziroma močno nagovorila. Vsakič znova pa mi postavlja velik izziv. Odpustiti. Popolnoma odpustiti. V svojem otroštvu in mladosti je toliko pretrpela, da si komaj lahko predstavljamo. Ko pa so jo vprašali, kaj bi naredila, če bi se srečala s svojimi mučitelji, je odgovorila: »Pokleknila bi pred njimi, poljubila njihove roke in se jim zahvalila. Če ne bi bilo njih, ne bi nikoli postala božji otrok in Kristusova nevesta.«

Hudo trpljenje in nato svoboda v redovništvu

Jožefina Bakhita se je rodila v Kartumu v Sudanu v plemenu, ki so ga napadli Arabci in jo devetletno prodali za sužnjo. Petkrat je bila prodana, 10 let je nosila verige. Najbolj je trpela, ko je bila sužnja pri nekem turškem generalu, kjer so jo njegova žena in mama vsak dan neusmiljeno pretepali in tetovirati (z nožem so ji po prsih, trebuhu in rokah naredili zareze v katere so nadrgnili sol).

Zaradi strahu je pozabila svoje pravo ime, gospodarji pa so jo začeli klicati Bakhita, kar pomeni »srečnica«. Na zadnje je bila prodana nekemu Italijanskemu konzulu, ki jo je odpeljal v Italijo. Tam je imela priložnost spoznati Jezusa. Spoznala je svojega pravega Gospodarja, ki jo za razliko od drugih ni mučil in zasužnjeval, ampak rešil in celo trpel – kar je bilo njej najbolj poznano. Sprejela je zakramente in si zaželela, da bi vstopila v red kanosijank. Bila je sprejeta in naredila zaobljube ter svoje življenje preživela kot vdana redovnica, pričevalka odpuščanja in mlade navduševala za misijone.

Zlo in trpljenje, ki ju je Bog premagal

Njen pogled na zlo in trpljenje je, lahko bi rekli mističen. Tako konkretno ga je doživela na svoji koži, kasneje pa preko odpuščanja in združenosti z Bogom preoblikovala v sredstvo odrešenja, ki ga je Bog temeljito uporabil. Sestra Bakhita, slovenska sestra iz skupnosti Corpus Christi, je v svojem pričevanju o svoji zavetnici zapisala: »Največji izziv duhovnega življenja, ki mu je bila sv. Bakhita kos ob pomoči Božje milosti, je to, da je znala na zlo odgovoriti z ljubeznijo. To pomeni, da je bila sposobna zlo, ki ga je doživljala videti ločeno od človeka, ki ga je povzročal. Zavedala se je, da zaradi zla trpi tako tisti, ki ga zadaja, kot tisti, ki ga je deležen. Vsak na svoj način postaneta oba sužnja zla. Bakhita pa je prepoznala, da je Bog tisti, ki je zlo premagal.« (v Trpin, 2015, str. 259)

Suženjstvo je razširjeno tudi danes

V trpečem delu njenega življenja se lahko danes z Jožefino Bakhito poistoveti mnogo ljudi, posebno deklet in žena. Današnje oblike suženjstva žensk se še danes dogajajo v obliki trgovine z ljudmi, prostitucije in drugih oblik spolnih zlorab, nasilja nad ženskami in zatiranja. Tako v kulturah, od koder izhaja Jožefina Bakhita, kot v razvitem svetu – tudi tam, kjer bi to najmanj pričakovali.

Ko je Jožefino Bakhito papež Janez Pavel II. leta 2000 razglasil za svetnico, je med drugim dejal. »V današnjem svetu neštete ženske še naprej postajajo žrtve tudi v najbolj razvitih in sodobnih družbah. V sveti Jožefini Bakhiti najdemo sijajno zagovornico resnične osvoboditve. Zgodba njenega življenja ne navdihuje nedejavnega sprejemanja, temveč trdno odločenost učinkovito delovati za osvoboditev deklet in žena iz zatiranja in nasilja ter ponovno vzpostavitev njihovega dostojanstva v polnem uveljavljanju njihovih pravic.« (v Trpin, 2015, str. 119-120)

Odpuščanje kot dar ali zahteva?

Jožefina Bakhita verjetno ni odpustila čez noč. Najprej je razvidno, da je v svojem trpljenju odrezala svoj spomin, kar nam pove to, da je celo pozabila svoje ime. Potem je potrebovala močan, močan odmik. V svojem dnevniku je zapisala: »V svojem srcu sem dala Afriki večno slovo.« Ko se je imel njen italijanski gospodar namen vrniti v Afriko in jo odpeljati s seboj, se je temu konkretno uprla. Ni bila več sužnja. K temu pa je pripomoglo dejstvo, da je  vmes spoznala Jezusa. In v združenosti z njim je dojela veličino njegovega trpljenja, v katerem je prepoznala tudi svojega. Verjetno bi se bila tudi res pripravljena soočiti s tistimi, ki so ji povzročili največje zlo, a to ni bilo več potrebno.

Ob vsem tem mi prihaja na misel ena stvar. Mnogokrat sem že slišala, da s strani ljudi, ki ne razumejo, kaj je zloraba in predstavljajo različne avtoritete, prihajajo zahteve, da mora žrtev spolnih zlorab čim prej odpustiti svojemu zlorabitelju. Iti naprej in se delati, da ni bilo nič. Naprej se delajmo, da smo občestvo. Hitra sprava in gremo naprej. Kaj? Naj žrtev da roko in objame svojega zlorabitelja? Naj bodo žrtve kar tako na hitro sv. Jožefine Bakhite? Zakaj ta zahteva? Morda zato, da bodo potem tiho in nas ne bodo vznemirjale s težkimi stvarmi, ki so se zgodile? Želela bi, da vsi ljudje vedo, da je odpuščanje žrtvam izziv, ki je mogoč le v Bogu, prej pa se mora zgoditi odmik, osvoboditev in milost odrešenja. Žrtev je s svojim zlorabljalcem povezana na tako boleč in bolan način, da ji prosim ne omenjajte zahteve po občestvu z njim. Odpuščanje je dar in nikoli ne more biti zahteva!

Moj izziv?

Kot sem povedala na začetku, tudi meni osebno sv. Jožefina Bakhita predstavlja izziv. In ga sprejemam. Odpuščam. Svobodno in ne zato, ker so to zahtevali od mene ali ker se jim je to zdelo samoumevno, da bom. Odpuščam zato, ker hočem in ker so se našli tisti, ki so mi pomagali videti, da je bil Jezus z menoj takrat tam. In res je bil! In še vedno je z mano. Odpuščam tudi zato, ker nočem biti takšna kot so bili tisti, ki jim odpuščam. In čeprav odpuščam, ne mislim biti tiho. Tudi sv. Jožefina Bakhita ni bila.

Viri:

https://svetniki.org/jozefina-bakhita-devica-in-suznja/

Trpin, M. (2015). Od sužnosti k Svetosti. Salve: Ljubljana.