Dan, ko je moj mož začel pomivati posodo

Foto: Shutterstock

Vse, ki vas je ta naslov pritegnil, vas najbrž zanima, kaj čudežnega se je zgodilo pri nas doma, da se je moški, ki po navadi posode “ni videl” (in ga najbrž niti ni motila), ob 22.00 zvečer znašel sredi kuhinje in se lotil “obupa”, ki ga je čakal v koritu. Morda vas bom razočarala, ker točnega odgovora ne poznam, lahko pa ima ta sprememba v mojem možu kaj opraviti z nasvetom, ki sem ga prebrala, preden sem se poročila.

“Tvoj mož ni tvoj osebni asistent”

Zakonski odnos ni odnos tipa “šef in izvrševalec del”.

Kot sveže zaljubljeni študentki mi je leta 2012 pod roko prišla knjiga znane italijanske novinarke in blogerke Costanze Miriano, ki je poročenim ženskam na humoren način svetovala, kako naj bodo v zakonu malo manj “zatežene” – malo manj kritične in pridigarske, malo manj “obsedene” z nadzorom in z malo manj visokoletečimi pričakovanji (pišem “malo manj”, ker živeti čisto mimo sebe se pa res ne da). Med vsemi nasveti, ki jih je delila med svojimi bralkami, je bil eden, ki se mi je še posebej vtisnil v spomin: “Ne delaj iz svojega moža svojega osebnega asistenta.” Ali z drugimi besedami: ne obravnavaj ga kot nekoga, ki bo ob tebi samo zato, da ti bo ustregel v vsaki želji, ki ti bo tisti trenutek prišla na misel. Navsezadnje nisi njegova delodajalka, si njegova žena, in tvoja prvotna naloga ni, da moža ob prihodu domov čakaš s celim spiskom opravil, ki jih on mora storiti, ker tebi tekom dneva ni uspelo. Avtorica sicer še zdaleč ni zatrjevala, da bi moralo vse domače delo viseti zgolj na ženi, le v ospredje je želela postaviti zakonski odnos, ki ni tipa “šef in izvrševalec del”. Kajti če to postane, potem bo moški vedno manj naredil za svojo ženo, družino in dom. V te vode si pa res nisem želela zaplavati.

Kaj pa če delitev del le ni tako enostavna?

Ne glede na to, kako dobro (in logično) se je v knjigi vse slišalo, je bilo treba Costanzine nasvete prenesti tudi v prakso. Ker gospodinjska opravila še vedno niso izginila s površja Zemlje, sva po poroki tudi midva z možem morala ugotoviti, kaj bo kdo počel. Stvari sva prevzela glede na to, kaj gre nekomu bolje od rok, kaj je komu manj zoprno, kakšna stvar pa je tudi ostala v domeni obeh ali pa tudi nobenega. Če so stvari v hiši še kolikor toliko funkcionirale (z vsemi vmesnimi kriznimi stanji), nama je ob večerih ostajala ena stvar: posoda. Jo pustim do jutri, ker se mi danes več ne da?! Naj tiho pričakujem, da se bo mož sam od sebe “spomnil”? Mu naj z zadirčnim glasom rečem, da bi bilo fajn, da se še tudi on česa dotakne, če je že jedel? Naj grem do njega in ga prosim, naj nocoj počistil korito in kar je v njem, ob tem pa naj se trudim, da ne bi zavijala z očmi? Po drugi strani pa sem se zavedala, da je tako kot jaz samo človek. Mu res moram najedati s tem vprašanjem, ko pa vem, da je čez dan storil že toliko drugega in je utrujen? Nisem si bila na jasnem, zato sem zadevo pustila nerazrešeno.

Večer, ki je prinesel preobrat

“Prosim, ne govori mi več ‘hvala’. Tudi jaz tu živim.”

Nato je v nekem tednu bil že četrti, peti, šesti (ne vem več) dan, ko se je ponovila ista pesem. Dan se je nagibal k večeru, na vrsti so bili otroci in že vnaprej sem vedela, da bom preostanek večera preživela tam nekje z gobico v roki. Ko pa sem čez nekaj časa prišla iz sosednjega prostora, sem zaslišala šum vode in ropot posode. Presenečeno sem pogledala, šla do moža in mu spontano rekla: “Hvala!” On, s slušalkami v ušesih, me sploh ni slišal in zato sem ponovila: “Samo hvala sem ti hotela reči.” Čudno me je pogledal in pomival naprej. Naslednji dan ga najdem v istem prostoru, na istem mestu. “Hvala,” se mi je zdelo edino smiselno, da mu rečem. “Prosim, ne govori mi več ‘hvala’. Tudi jaz tu živim,” mi odgovori. Njegova pomoč v kuhinji se je ponovila spet čez nekaj dni, pa čez kak teden dni … Nato mi je nepričakovano razsortiral vsa premajhna otroška oblačila, da sva jih lahko podarila naprej. Čez čas pospravil otroško igralnico … Da ne bo pomote: ne, moj mož ne pomiva posode vsak dan. Tudi ni razvil kakšne posebne ljubezni do tega opravila ali do zlaganja cunj ali do sortiranja igrač. Le čuti se del ‘tima’ in brez prisile stori nekaj, kar se mu zdi dobro za celotno družino.

Spremembe se zgodijo samo v svobodi

Ne bom se spuščala v to, kaj se je v njem zgodilo tisti dan. Morda niti nič posebnega. Prepričana pa sem, da ima Costanza prav, ko piše: “Kar se tiče moškega, če nam je všeč ali ne, deluje tako: on daje z veseljem, če se čuti svobodnega.” Občutek svobode pa dobi, ko ni ves čas pod drobnogledom, kje vse je zamočil ali kaj vse je premalo naredil. In če mu povrhu še dovolimo, da je tisto, kar zna biti, in ne vse tisto, kar me od njega pričakujemo (vemo, seznam zna biti dolg), bo zgodba še lepša. Je to osebni asistent? Ne, ker asistent dela samo tisto, kar mu nadrejeni reče, sprejet in odobravan mož pa stori še mnogo več.