Čudovite fotografije nekdanjega zapornika, ki te ne pustijo brezbrižnega

Foto: WikiCommons

V tem tednu, od 18. do 24. novembra, v okviru Katoliške Cerkve in drugih krščanskih cerkva obhajamo teden zaporov. Namen tega tedna je ozaveščanje in molitvena podpora vsem, ki se jih zapor kakorkoli dotika – zapornikom, njihovim družinam, žrtvam, zaposlenim v zaporih …

V okviru tega tedna predstavljamo čudovito in spodbudno zgodbo nekdanjega zapornika, ki je čas, ki ga je preživel v zaporu, koristno porabil.

Donato Di Camillo je že kot otrok sanjal o tem, da bo postal slaven fotograf. A kljub temu, da si njegova družina ni mogla privoščiti nakupa fotoaparata, se je redno prepuščal svoji domišljiji. S starim nedelujočim fotoaparatom je tekal po hiši in okolici ter se pretvarjal, da je uspešen fotograf, ki lovi kadre na afriškem safariju.

“Na nek način smo vsi povezani, pa naj nekdo leži na ulici ali pa vodi veliko podjetje.”

Njegov oče mu je iz uličnih smetnjakov redno prinašal revije National Geographica in bolj kot vse si je želel postati eden izmed tistih fotografov, katerih divje in čudovite fotografije si je ogledoval na teh straneh.

Vsi ti ljudje so živi in hodijo po naših ulicah, vedemo pa se, kot da jih ni.Leta kasneje pa se je Donato znašel v zaporu zaradi dolgega seznama tatvin. Nekega dne je po naključju zašel v zaporniško knjižnico in tam odkril zajeten kup revij National Geographic.

Odtlej je izrabil vsako priložnost, da je pregledoval in proučeval fotografije v njih. Medtem, ko je veliko sozapornikov telovadilo ali povzročalo težave, so se v njem spet prebujale stare sanje.

Tako je leta 2011, ko je odslužil zaporno kazen, vedel, kaj si želi. Končno je bil svoboden, da se preizkusi v fotografiranju. Preko knjig s praktičnimi nasveti o fotografiji in posnetkov z Youtuba si je pridobil še nekaj dodatnega znanja in se spravil na delo.

In ni trajalo dolgo, ko so ljudje opazili, da v sebi skriva velik talent.

V zadnjem času pa se je osredotočil predvsem na trenutke iz življenja tistih ljudi, ki jih večina ljudi ne opazi oz. noče opaziti, na tiste, od katerih se obračamo stran in se pretvarjamo, da jih ni.

Osebe na njegovih fotografijah so pogosto brezdomci, mentalno bolne osebe ali pa zgolj osebe, ki so po njegovem vredne, da jih svet opazi. Večino svojih »modelov« spozna med raziskovanjem ulic New Yorka.

Pravi, da njegove osebne življenjske izkušnje gotovo pripomorejo k temu, da se s temi ljudmi lažje poveže in da ima tu veliko prednost pred ostalimi fotografi.

»Vsi ti ljudje so živi in hodijo po naših ulicah, vedemo pa se, kot da jih ni. Čutim, da si vsak zasluži pokazati svoj obraz,« pravi Di Camillo in dodaja: “Menim, da smo na nek način vsi povezani drug z drugim, pa naj nekdo leži na ulici ali pa vodi veliko podjetje.”

“V vsakem vidim delček sebe”

“Nekateri v mojih fotografijah ne vidijo pomena in to je čisto v redu,« pravi. Želi si le, da bi osebe, ki jih fotografira, razumele, zakaj to počne. “Želim si, da bi ljudje, ki jih fotografiram, razumeli, da čisto v vsakem od njih vidim delček sebe. In da se lahko čisto vsak, ki si fotografijo ogleda, z osebo na nek način poveže.«

Di Camillo morda ne fotografira divjih živali v Afriki, o čemer je sanjala njegova otroška duša, a kljub temu svetu posreduje fotografije, ki jih marsikdo noče ali ne želi videti. Oglejte si čudovite fotografije in sami ocenite, če dosegajo njegov namen.

Vir: upworthy.com, donatodicamillo.com