Cepljenje in alternativna prehrana

V času predreferendumske kampanje o spornem Družinskem zakoniku po internetu krožijo nasprotujoča si mnenja glede členov zakonika, ki določajo ukrepe za varstvo koristi otroka. Objavljamo odgovor Primoža Verbiča, predsednika društva za svobodo odločanja, na pojasnila vrhovne sodnice Mateje Končina Peternel.

Gre predvsem za nove pristojnosti centrov za socialno delo (centrov) in sodišč, ki jih do sedaj niso imeli. Predlagatelji in zagovorniki zakonika trdijo, da ta prinaša novosti, ki bodo odpravile pomanjkljivosti dosedanje ureditve varovanja koristi otroka, s tem ko centrom in sodišču podeljuje večje pristojnosti glede izvrševanja nujnih in drugih ukrepov. Med temi ukrepi je takojšen odvzem otroka s strani centra, nadzor izvajanja starševske skrbi, začasna odredba sodišča o ureditvi začasnega varstva koristi otroka, omejitev (pravic) starševske skrbi, odločitev o zdravniškem pregledu ali zdravljenju, odvzem starševske skrbi, ter odvzem otroka. Takšni ukrepi so seveda razumljivi in upravičeni, ko gre za resno ogroženega otroka, vendar ohlapna določila zakonika glede definicije ogroženosti in varstva koristi otroka omogočajo tudi takšno interpretacijo, da se omenjene ukrepe lahko uporabi proti staršem, ki otroka dejansko ne ogrožajo, ne posredno ne neposredno.

Na okrogli mizi v podporo družinskemu zakoniku je sodnica na Vrhovnem sodišču dr. Mateja Končina Peternel obrazložila novosti, ki jih prinaša zakonik, med katerimi je tudi odločitev sodišča o zdravniškem posegu v nasprotju z voljo staršev, ki včasih iz verskih ali drugih prepričanj odločajo o različni prehrani otroka ali pa celo zavračajo različne zdravniške posege, s čemer otroka ogrožajo[1]. Na očitke, da takšni ukrepi omogočajo zlorabo pooblastil s strani državnih organov, saj bi država pridobila široka pooblastila tudi v nenujnih primerih, kot je npr. vegetarijanska prehrana otrok ali odklanjanje obveznega cepljenja, pa odgovarja, da mora biti za ukrep države v teh primerih dokazano, da je otrok resno podhranjen in zanemarjen in da so že izkazane resne posledice na njegovem zdravju[2].

A kontradikcija med njenim govorom in odgovorom je očitna. Namen države ni le posredovanje v nujnih primerih, ampak tudi v primerih domnevne ogroženosti otroka. Med pogoji za izrekanje ukrepov za varstvo koristi otroka je namreč tudi domneva verjetnosti, da bo otrok utrpel škodo in je ta verjetnost posledica storitve ali opustitve staršev (DZ, 160. člen, drugi odstavek). V primeru vegetarijanstva se centri in sodišča verjetno res ne bi odločali za skrajni ukrep nujnega odvzema otroka, vendar je izkazan namen pripravljalca zakonika in splošno stališče stroke, ki vegetarijansko prehrano zavrača kot otroku neprimerno, dovolj, da se pristojni organi v takšnem primeru lahko odločijo za nujni ukrep, kot je zdravniški pregled v nasprotju z voljo staršev (in otroka!), ter nenujni ukrep, kot je nadzor starševske skrbi in/ali omejitev pravic starševske skrbi, kar lahko traja tudi eno leto. Neutemeljen in neprimeren poseg države v pravice staršev torej ni samo nujni odvzem otroka, pač pa tudi drugi ukrepi, s katerimi lahko država na podlagi tega zakonika starševske pravice dolgoročno omeji oz. omejuje.

V katerih primerih starši s svojim ravnanjem otroka resno ogrožajo?
Dr. Mateja Končina Peternel v omenjenem odgovoru navaja primere Jehovovih prič iz tuje sodne prakse, ko je pristojni organ odločil, da se pri hudo ogroženemu otroku kljub nasprotovanju staršev uporabi krvno transfuzijo. Naj javnost opozorim, da v medicini že nekaj časa obstaja izvrsten nadomestek krvi, ki ga uporabljajo Jehovove priče po vsem svetu. Ta nadomestek je v nekaterih pogledih celo boljši od krvne transfuzije, vendar se na splošno v medicini iz takšnih ali drugačnih razlogov (še) ni uveljavil. Kljub možnosti medicinske uporabe brezkrvne transfuzije in mnogim njenim prednostim pred krvno transfuzijo, so se oblasti odločile za prisilno krvno transfuzijo, čeprav je to v zelo hudem konfliktu z načeli in religioznim prepričanjem Jehovovih prič. Ali je bil ta poseg res nujen, kot trdijo oblasti? Koliko je še podobnih “nujnih primerov”, kjer obstaja alternativa, ter primerov, ki sploh niso nujni, pa jih stroka in zakonodaja določa kot take? Kako bi si v takšnih primerih Družinski zakonik razlagala pristojna oseba oz. organ in kako bi ukrepala? Kako je v primeru obveznega cepljenja, ki ima – glede na trditve uradne medicine – največ zaslug za preprečevanje in izkoreninjenje nalezljivih bolezni in katerega opustitev bi po stališčih uradne medicine lahko povzročila epidemije in splošno ogroženost prebivalstva?

Verjamem, da je bil zakonik (povečini) pisan z dobrim namenom, vendar ohlapna določila glede definicije ogroženosti in varstva koristi otroka omogočajo takšno interpretacijo, da se zakonik lahko uporabi tudi proti staršem, ki obvezno cepljenje odklanjajo iz osebnih ali medicinskih razlogov. Po veljavni zakonodaji s področja nalezljivih bolezni je cepljenje nujen ukrep za preprečevanje nalezljivih bolezni, nujen v takšni meri, da je cepljenje obvezno po zakonu. To je ugotovilo tudi Ustavno sodišče v odločbi U-I-127/01-27. Zavračanje cepljenja zato v strogem smislu pomeni kršitev, ki poleg javnega zdravja ogroža tudi zdravje posameznika (otroka), kar seveda pomeni ogrožanje otrokovega zdravja in življenja, torej koristi otroka. Ker otroci uživajo posebno varstvo države vselej, kadar je ogrožen njihov zdrav razvoj in kadar to zahtevajo druge koristi otrok, je država upravičena – a bolj verjetno celo dolžna – ukrepati v otrokovo korist.

Razumljivo je, da je država dolžna poskrbeti za varstvo pravic otrok v primerih, ko gre za dejansko ogrožanje otroka, vendar je pojem “ogroženost otroka” v zakoniku tako nedefiniran, da se kot ogrožanje lahko razume tudi zavračanje cepljenja v nenujnih primerih, na primer ko gre za preventivno cepljenje zdravih otrok po letnem programu cepljenja. Sklicevanje na to, da pripravljalci zakonika tega niso imeli v mislih, nikakor ni jamstvo, da se takšna praksa v resnici tudi ne bo dogajala. Po tem zakoniku so državni organi, organi samoupravnih lokalnih skupnosti, nosilci javnih pooblastil, izvajalci javnih služb in nevladne organizacije, ki pri svojem delu izvedo za okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati na ogroženost otroka, dolžni takoj obvestiti pristojni center za socialno delo ali sodišče, in če bi na primer nevladna organizacija, katere namen je prizadevanje za čim večjo precepljenost, izvedela za primer necepljenja, bi bila DOLŽNA to nemudoma prijaviti pristojnemu centru ali sodišču. In če bi bila pristojna oseba na centru ali sodišču zagovornik cepljenja iz osebnih prepričanj, bi ji družinski zakonik omogočal, da zakonito uporabi enega od v tem primeru zelo spornih ukrepov, s katerim bi otroku “zagotovila varstvo pravic” in “preprečila ogrožanje” njegovega življenja ali zdravja.

Takšna praksa je torej mogoča in bi s stališča posameznika in zdravega razuma seveda pomenila kršitev osnovnih človekovih pravic, vendar ne bi bila v nasprotju z Družinskim zakonikom, veljavno zakonodajo in Ustavo Republike Slovenije. To pa pomeni, (1) da se moti “zdravorazumsko” ljudstvo in je zato ta “alienirani” zakonik abstrakten, nerealen in neuporaben, ali (2) je dotična vsebina Družinskega zakonika pravno sporna in je potrebno zakonik spremeniti. Kakorkoli že, v obeh primerih je zakonik vsebinsko sporen in za uporabo neprimeren.

Zavrnitev tako pripravljenega zakonika bi imela tudi “dodano vrednost”, saj bi (aktualnim) pripravljalcem novega zakonika poslala pomembno sporočilo, da morajo v pripravo tega in drugih zakonov v prihodnje vključiti tudi širšo javnost, na način, ki omogoča javno razpravo in javni konsenz glede vsebine zakona v pripravi. Naj bo zakon(ik) torej v osnovi sprejemljiv za vse, v tem primeru njegova vsebina ne bo sporna.

Primož Verbič, predsednik društva za svobodo odločanja