Božič za ženske

Foto: Canva

Božič naj bi bil čas veselja in miru, čas praznovanja. Čas poglobitve odnosa z Bogom in bližnjimi. Toda vse prepogosto postane čas stresa in preobremenjenosti. Kako bi se vendar mogli srečati z Bogom, če nimamo časa, da bi se umirili in sprostili.

Lahko se pogovarjamo o čudovitem božičnem vzdušju, praznično okrašeni hiši, ljubkih jaslicah, bogato obloženi mizi, darilih pod jelko, … Vse to čudovito prispeva k lepoti praznika, tudi h globoko duhovno doživetemu prazniku … če nisi ti tista, ki mora vse to pripraviti. Če si, praznik praviloma izgleda tako, da na štefanovo proti večeru z olajšanjem pomisliš, da bo kmalu vsega konec.

Zunanji in notranji priganjalci

Videti je, da smo v sodobnem svetu praznovanje božiča zastavili tako, da se nam ne bi bilo potrebno srečati s samim sabo in z Bogom. Bližnje pa odpravimo z darili, voščili in kulinariko. Obstajajo nenapisana pravila, ki jim vsi slepo sledimo, in ta pravila določajo, kaj vse moramo imeti, pripraviti, kam iti, da bo praznovanje božiča lahko odkljukano kot uspešno. Kristjani pri tem nismo izjema. Še par svetih angelčkov in pesmic ob adventnem venčku, pa kakšna zgodbica, ki je bolj kot preizkus potrpežljivosti za otroke kot kaj drugega, otroška igrica in polnočnica, pa malo še pokadimo po hiši, pa je rešena še duhova plat praznika.

To, da ženske skušamo po vsej sili pričarati vsem drugim lepe praznike, čudovito božično vzdušje, … je nekoliko podobno temu, da gremo na rojstni dan in se za slavljenca sploh ne zmenimo. Ker božič dejansko je rojstni dan. Jezusov. In malo tudi naš. Ker so se nam po tem božjem načrtu odprla vrata v večno življenje.  Zato je slavljenec božiča tudi vsaka človeška duša.

Kaj pa moja duša?

Res hočem preživeti še en božič kot Marta in preobremenjena streči svojim bližnjim? Mar si moja duša ne želi vsega spustiti iz rok, sesti k Jezusovim nogam in se napolniti z Njegovo bližino. Mar si moji otroci namesto vsega okrasja in hrane ne želijo mame, ki polna miru in veselja sede med njih? Mar si duše mojih otrok ne želijo mame, ki živi v globokem odnosu z Bogom in to izžareva navzven bolj kot mame, ki peče najboljše medenjake? Mar si duša mojega moža bolj želi žene, ki vse uredi in pripravi za zunanje praznovanje in ima celo imeniten božični pulover kot žene, ki ga zna ljubiti s srcem, ki je je napilo pri božjem izviru? Mar si duše mojih bližnjih bolj želijo voščil, daril in vljudnostnih pomenkov kot pa žene po božjem srcu, ki navdihuje vse okoli sebe?

Vse ta prazničnost, voščila, darila in vse obredje je prazno in brez vrednosti, če ni izraz globljega in božjega v nas. Nobene lučke ne morejo pregnati naše teme. Samo Luč, ki je prišla na svet jo lahko. Zakaj delamo proti sebi? Zakaj postavljamo to luč pod mernik in težimo z umetno svetlobo?

Jaslice rinemo vse bolj globoko pod jeklo, ponekod jih že nadomeščajo božične vasice, Božiček je že dolgo bolj pogosta beseda kot Jezus, bolj kot zornice so aktualni adventni sejmi, gledat hodimo lučke in ne jaslice, hrana je že dolgo osrednja zadeva. Vse to so lepe in ljubke stvari, a duše ne nahranijo.

Jezus je potrdil Marijo, ki je sedla k njegovim nogam in uživala v njegovi družbi. Zakaj mu me potem še vedno rinemo pod nos to potico in generalno očiščeno hišo?

Vse najboljše majhni nebogljeni Bog

Spomnimo se, da je božična zgodba pravzaprav najlepša zgodba, ki je bila kadarkoli napisana. Govori o Bogu, ki tako ljubi svet, da je postal človek, da nas odreši in nam omogoči živeti v Božjem kraljestvu. To je zgodba o Emanuelu, Bogu, ki je z nami. Ta dobra novica že več kot dve tisočletji prinaša upanje, mir in veselje. Tudi če ne bo v vsej mrzličnosti in naglici priprav uspelo nič drugega. Vsaj malo posedimo ob jaslicah. Same. Vsaj malo se napijmo ob izviru, da ne bomo omagali na poti do Njegovega kraljestva. Tudi če se v vsem veselem decembru nismo uspeli srečati z Njim. Danes in vsak dan so vrata odprta na stežaj.

Želimo vam blagoslovljen in umirjen božič ter čim več trenutkov ob Jezusu.

Ekipa Iskreni