Bog, če je takšna tvoja volja, vzemi mojega otroka k sebi

Foto: Canva

28. februar je datum, ki v meni obudi veliko mešanih občutkov, ki bi jih brez težav razvrstil po celotni paleti občutenj, od tistih najbolj grenkih, do tistih najbolj sladkih, prepojenih z obilico veselja in hvaležnosti.

Gre za datum, na katerega obeležujemo svetovni dan redkih bolezni, torej dan, na katerega se še posebej spomnimo vseh tistih, katerih življenje je prepredeno z neozdravljivo in prepogosto tudi smrtonosno diagnozo ali prirojeno zdravstveno težavo.

Tudi naša družina je že več kot 5 let blagoslovljena z junakom, na katerega lahko na ta dan še posebej usmerimo snop žarometov. Pa ne tistih, ki bi zahtevali slavo in poveličevanje vsega, kar nam je njegova diagnoza prinesla, ampak tistih žarometov, ki so v prvi vrsti odsev ljubezni in hvaležnosti za dar njegovega življenja.

Datum, ki me prizemlji

Obenem pa mene, kot moža in kot očeta, ta dan vedno znova prizemlji. Imam še precej »stereotipno« predstavo o tem, da sem jaz kot oče odgovoren za dobrobit moje družine, za to, da priskrbim materialne dobrine, da lahko moja družina živi v relativnem miru itd. Obenem čutim odgovornost, da moram imeti stvari pod kontrolo, imeti nadzor, skrbeti za varnost žene in otrok.

Bog, jaz ne zmorem več. Če je tvoja volja, vzemi Klemna k sebi, v kolikor pa meniš, da mu je lahko dan še čas z nami na tem svetu, pa tudi tako stori. Samo prosim te Bog, ne dovoli, da trpi.

Pred petimi leti me je ravno soočenje s Klemnovo neozdravljivo diagnozo, ki je kruto butnila v našo družino in meni iz rok vzela ves nadzor nad tem, kaj nam bo življenje prineslo, prisililo, da sem kot oče pristal na dnu. V trenutku so po vodi splavali vsi moji načrti, vse predstave, vse želje za našo skupno običajno prihodnost družine s tremi otroki. Iz rok sem moral spustiti vse mehanizme nadzora, vpliva in moči, s katerimi sem skušal voditi našo družino po poti, za katero sem jaz menil, da je najboljša za nas. Z vsakim pregledom se je Klemnova diagnoza potrjevala, besede zdravnikov niso bile vzpodbudne, nihče ni vedel, kaj nas v resnici čaka.  Iz dneva v dan je v meni bolj rasla groza ob občutku nemoči, teža bremena prihodnosti in tega, kaj nam bo prinesla, me je vedno znova potisnila na dno. Če takrat ob sebi ne bi imel žene in njene opore … (o tem v kakšnem drugem zapisu).

Bog, on je tvoj

V Slomškovi kapeli UKC Maribor sem nekaj dni po Klemnovem rojstvu Bogu dobesedno v roke potisnil mojega sina in dejal: “Bog, jaz ne zmorem več. Če je tvoja volja, vzemi Klemna k sebi, v kolikor pa meniš, da mu je lahko dan še čas z nami na tem svetu, pa tudi tako stori. Samo prosim te Bog, ne dovoli, da trpi.«

Nikoli ne bom pozabil tega trenutka, ko sem v solzah izročil življenje mojega sina Bogu. Iz rok sem bil “prisiljen” izpustiti vse in ga predati. Predati njegovo življenje Bogu. Dobesedno sem se moral v hrepeneči molitvi na glas odreči nadzoru in občutku, da sem jaz tisti, ki imam moč odločanja v svojih rokah. Še nikoli se nisem čutil tako nemočnega. Kaj vse bi takrat dal, da bi lahko s svojimi rokami poskrbel, da bi Klemen živel, da ne bi bil v oklepu neozdravljive diagnoze. Da bi se takrat lahko veselil vseh iger z žogo, ki bi naju v življenju čakale, in da bi lahko z nestrpnostjo pričakoval vse sive lase, ki bi mi jih v prihodnosti povzročil. V neznosni bolečini brezupa sem se vsega tega moral v trenutku odreči. Za vedno in brezpogojno.

Neozdravljiva diagnoza in obilica blagoslovov

Zame, ki sem po karakterju oseba, ki ima rada stvari pod nadzorom, je bil to eden najtežjih trenutkov v življenju. Bogu sem predal to, kar sem menil, da pripada meni – življenje mojega sina.

Jaz sem potreboval neozdravljivo diagnozo mojega sina in padec na dno, da sem lahko iz rok izpustil načrte, ki sem jih sam naredil. In sprejel tiste, ki jih ima za našo družino pripravljene On.

V tistem trenutku se tega nisem zavedal, a sedaj vem, da je bil to trenutek, ko je Bog na našo družino izlil obilico svojega blagoslova. V dneh, tednih in mesecih, ki so sledili, smo bili blagoslovljeni z bližino ljudi, ki so nam (in nam danes še vedno) pomagali nositi breme te Klemnove poti. In zaradi teh ljudi in zaradi vseh spoznanj, ki nam jih je njegova diagnoza prinesla, lahko mirno rečem, da se je iz bremena neozdravljive diagnoze rodil blagoslov za našo celotno družino.

Zato je današnji dan tudi priložnost, da se zavemo, kako malo stvari v življenju je dejansko v naših rokah. Jaz sem potreboval neozdravljivo diagnozo mojega sina in padec na dno, da sem lahko iz rok izpustil načrte, ki sem jih sam naredil. In sprejel tiste, ki jih ima za našo družino pripravljene On.

Veselimo se tega, kar se nam zdi samoumevno

Čeprav se mi še vedno občasno zgodi, da odtavam na polje, kjer želim imeti v rokah popolno oblast nad načrti v življenju, me ravno Klemen uči, kakšen blagoslov je, ko zmorem zaupati, da bo za vse naše poti poskrbljeno.

Naj bo današnji dan priložnost, da se spomnimo na vse, ki skozi življenje nosijo križ neozdravljivih bolezni in diagnoz. Obenem pa si vzemimo čas in bodimo hvaležni za vse tisto, kar se nam (pre)pogosto zdi povsem samoumevno. Pa naj bo to zdravje, bližina ljubljenih oseb, skupno preživljanje počitniškega časa z otroki, ali pa jutrišnji obisk kakšne pustne povorke.