Foto: ShutterstockSeveda imate svojega otroka radi. To ni vprašanje. Seveda obstajajo tudi starši, ki svojih otrok ne marajo, ne slepimo se. Vendar vi niste med njimi. Če bi bili, vas članek s tem naslovom ne bi pritegnil in bi mirno oddrsali dalje k naslovom kot so: Kako postaviti sebe na prvo mesto? Zakaj sem kraljica svojega življenja? Zakaj je odločitev “ne imeti otroka” bolj ekološka? …
Vi pa ste pač povprečen starš, ki ima rad svoje otroke. Včasih bolj, včasih manj, ampak generalno pa je ljubezen do njih stalnica. To vprašanje smo torej razčistili. Svojega otroka imamo radi! To ni vprašanje. Vprašanje pa je, ali on to ve.
Kako ne bi vedel?
Za svojega otroka storite marsikaj. Najprej ste ga rodili. Morda ste med samim porodom celo za hip celo obžalovali, da vas zgoraj našteti naslovi niso prepričali. Ko ste dobili dojenčka, je bilo priložnosti za izkazovanje ljubezni več kot dovolj. Če mu je ne bi dovolj izkazali, danes ne bi bil tak velik in živahen fant in ne bi bila taka velika in živahna punca.
Koliko noči ste se prebujali, koliko kakcev ste zbrisali, koliko pobruhanih majic oprali, na koliko legokock stopili, koliko sestavljank zložili …? Da niti ne omenjamo 416x prebrane slikanice, ki vam je šla na živce že ob drugem branju. Koliko filmov niste pogledali in koliko risank ste, koliko večerov ste namesto v moževem objemu zaspali na dvajsetih centimetrih otroške postelje … Kolikokrat ste si v restavraciji naročili pomfrit in pohan šnicl, da bo še otrok kaj pojedel …
Potem pa ta otrok zraste, razvije svojo osebnost, navade in predvsem besedni zaklad … in potem na neki točki svojega starševstva slišite besede: “Nimaš me rada.” In niso mišljene kot izsiljevanje (tiste seveda ne štejejo), izrečene so iz žalosti in resničnih občutkov. Morda sploh niso izrečene, a doživljate, vi in otrok, da med vama več ni čisto prave povezave, da je nek kratki stik … da otrok ne cveti, kot bi otrok, ki se čuti ljubljenega in sprejetega, moral.
Ni nujno, da otrok čuti vašo ljubezen
Gotovo ste slišali za knjigo Garya Chapmana, Pet jezikov ljubezni. Osnovna teza te knjige je, da mi sicer razumsko lahko vemo, da nas ima nekdo rad, vendar če tega ne čutimo, se ne bomo počutili ljubljenega in to bo vplivalo na naš odnos. No, če to velja za odrasle, velja toliko bolj za otroke.
Obstajalo bi naj pet jezikov ljubezni. Dotik, posvečen čas, darila, usluge in besede potrditve. Večina ljudi ima en jezik ljubezni, preko katerega bi naj bili najbolj odprti za ljubezen. Ko nekdo z nami ravna z “našim” jezikom ljubezni, se počutimo resnično ljubljene. Hec pa je v tem, da tudi mi skušamo ljubezen drugim podarjati z našim jezikom ljubezni. Ni pa nujno, da je to tudi jezik ljubezni naših bližnjih – partnerja recimo. Zato je potrebno, da raziščemo, kateri jezik ljubezni je tisti, ki najbolj nagovarja naše drage in z njimi govorimo v njihovem jeziku. In delimo z njimi, kateri je naš jezik. Večina ljudi naj bi govorila le en ali dva jezika ljubezni. Učenje novih jezikov pa obogati naše življenje in odnose na načine, ki si jih niti ne predstavljamo.
Avtor zgoraj omenjene knjige je pozneje, skupaj z ženo, napisal še knjigo Pet jezikov ljubezni otrok, ki je posebej prilagojena temu, da odkrijete jezik ljubezni svojega otroka in ga ljubite na način, da se bo on resnično čutil ljubljenega in sprejetega ter da bo vaša ljubezen segla dlje in globlje v njegovo srce.
Obe omenjeni knjigi lahko kupite tudi v naši spletni knjigarni.
Ljubljen sem!
Kakšna sreča biti ljubljen. Ne samo vedeti, ampak tudi občutiti, da te ima nekdo rad. Za otroke, ki so globoko čustvena bitja, toliko bolj. Iz tega se napolni rezervoar iz katerega bo človek vse življenje črpal ljubezen in jo širil dalje. In spoznal to, da je podobna sreča kot biti ljubljen, tudi ljubiti. In tako izpolnil zapoved “Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.”
Kaj lahko storite za to?
Naročite knjigo! 🙂
(Tudi v knjižnicah jo najdete 😉 )
Zdaj pa res: Naučite se jezik ljubezni svojega otroka. Ljubezen je na koncu vedno konkretna. Mu največ pomeni dotik? Večerno božanje hrbta mu bo dalo več ljubezni kot sto spodbudnih besed in obratno. Če so njegov jezik usluge, mu bo to, da mu potrpežljivo pomagate pri domači nalogi, pomenilo veliko več kot nov komplet kock.
Naj bodo besede: “Nimaš me rada!” vedno le odraz otroškega izsiljevanja in nikoli pravih občutkov.
