Ko pride do spontanega splava, se par (še posebej pa mamica) sooči s številnimi občutki, za katere včasih niti ne ve, ali so normalni. Kakšni občutki se torej pojavijo ob izgubi otroka?
Počutim se obupano.
Povsem naravno je, da se počutite obupani in izčrpani od žalosti. Morda si ne želite zapustiti postelje, govoriti z drugimi, jesti ali morda celo dihati. Morda razmišljate o samomoru, da bi bili skupaj s svojim otročkom, ali pa samo ležite v postelji, dokler ni vsem jasno, naj vas pustijo na miru. Imate vso pravico, da tako čutite. To lahko traja dan ali dva, morda celo teden dni. Potem pa bi moralo biti malo lažje. Vaša čustva se lahko spremenijo v jezo ali poraz. Toda ko boste jokali, se bo jok sčasoma ustavil. V vašim mislih bo občasno prostor tudi za kaj drugega. In vaše počutje se bo začelo boljšati. Če se po tem času še vedno počutite zelo obupano, poiščite pomoč. Ne obupajte, saj še vedno obstaja nekaj, za kar je vredno živeti.
Kdaj je obup nevaren? Ko ste prenehali razmišljati o samomoru in ga začeli načrtovati, pa čeprav samo v svoji glavi. V tem primeru takoj poiščite pomoč. Kar se vam dogaja, ni le izguba vašega otroka, pač pa neravnovesje hormonov, ki vplivajo na vaše razmišljanje. Zelo verjetno je, da vam bo že majhna pomoč strokovnjaka pomagala priti ven iz obupa. To morate storiti.
Počutim se jezno.
Ta je popolnoma upravičena. Čeprav je težko vedeti, v kaj točno je ta jeza usmerjena. V Boga? Usodo? Zdravnika? Vašega moža? Vas? Sprašujete se, zakaj ste sploh zanosili, če se je to moralo zgoditi. Zakaj ste morali nositi otroka tako dolgo? Zakaj se je moralo zgoditi ravno vam?
Jeza je ena od sestavnih delov procesa žalovanja. To je zdravo čustvo in zaradi nje se boste počutili močnejši. Vendar pa ne bo trajala dolgo, saj jo bosta hitro zamenjala žalost in obup. Včasih se boste počutili preplavljeni z jezo in prav tako hitro boste zaihteli. Lahko se boste počutili, da se nimate pod nadzorom. Vsi ti občutki so resnični in prav vse mame angelov so jih doživljale.
Ta splav je moja krivda.
Nešteto žensk išče vzroke, zakaj je prišlo do spontanega splava in kaj so naredile narobe. Naj vam bo jasno: NISTE KRIVE ZA SPLAV. Ni važno, če ste kadile – takšni otroci se rojevajo vsak dan. V službi ves čas stojite? Ni važno. Narava ni popolna. Naši geni včasih ne delujejo prav. Seveda je grozno in žalostno, ampak to nima nič opraviti z vašimi grehi, stresom, napakami ali prehrano. Ničesar niste mogli storiti.
Mislim, da bom znorela.
Ne pozabite si dati dovolj časa za žalovanje. Morda si boste želele prebrati zgodbe drugih žensk, ki so tudi izkusile spontani splav, da bi se prepričale, da so nori občutki, ki vas prevevajo, normalni. Morda se ne boste počutile dosti bolje še dolgo časa. Verjetno bo prišel čas, približno 3-4 mesece kasneje, ko se bo vse skupaj še poslabšalo. Ponovna nosečnost vam ne bo odnesla žalosti. Dajte si čas in se obkrožite z ljudmi, ki jim je mar za vas in vas razumejo. Za zdaj pozabite na vse ostalo.
Nihče ne razume.
Prav imate. Razen če ljudje, s katerimi govorite, sami niso imeli izkušnje spontanega splava, ne bodo razumeli, kaj prestajate. Povprečna oseba od vas pričakuje, da boste popolnoma “preboleli” v dveh tednih. To lahko dejansko stvar samo še poslabša. Še naprej boste trpeli, pri čemer boste ostali sami – celo na otrokovega očeta, lastno mamo ali najboljšo prijateljico se ne boste mogli zanesti. Najbolje je, da se obkrožite z ljudmi, ki dejansko razumejo in bodo skupaj z vami šli skozi to.
Mož me ne podpira in ne žaluje tako kot jaz.
Nad tem se ženske najbolj pritožujejo. Počutijo se žalostne, premagane in prizadete, njihovi možje pa še vedno gledajo nogomet in jim celo pravijo, naj že vendar prebolijo. Vendar praktično vsi očetje priznajo, da tudi sami globoko žalujejo in ne želijo, da bi njihove žene to vedele, po drugi strani pa si želijo biti močni, da bi lahko bili ženi v oporo.
Ljubosumna sem na nosečnice in celo na družino in prijatelje.
To je povsem naravno in o tem poročajo praktično vse ženske, ki so izgubile otroka. Zakaj so druge lahko srečno noseče, vi pa ne? Zakaj bo vaša mladoletna nečakinja imela dojenčka, vi pa ne? Ali pa ženska, ki še vedno kadi? Ali pa vaših pet prijateljic, ki je sedaj nosečih? Čutili se boste obkroženi s samimi nosečnicami in dojenčki. Povsod boste videli kaj, kar vas bo spominjalo na vašo izgubo.
Nekaj stvari, ki vam lahko pomaga pri prebolevanju:
Kupite nekaj za svojega dojenčka. Ali še bolje, naredite nekaj njemu v spomin. Počutile se boste potolaženo in bolj kot mama – kar dejansko tudi ste.
Ne tlačite svojih čustev. Če noseča sodelavka ali prijateljica neprestano govori o dojenčkih, samo recite: »Zelo sem srečna, da se lahko tako veselite. Komaj čakam, kdaj bom na vrsti tudi sama.« In nato odidite. Ni vam treba biti tam in poslušati do konca. Tudi če boste deležni negativnih kritik o vaši občutljivosti, vedite, da je to zgolj njihova obramba, ker se počutijo krive, da so vas vznemirile. Vedo, da je to njihova krivda. In pojma nimajo, kako težko je vse to za vas. Pogosto boste ugotovile, katera je že imela spontani splav, ker bodo do vas naklonjene in razumevajoče.
Ne pozabite, da je to zanje radostni čas. Tudi vi bi skakali do stopa, če bi rodili zdravega otroka. Preživljajo srečne trenutke in v zagonu pričakovanja pozabijo, da vi žalujete za vsem, kar je njim dano. Ko so ženske noseče, se pogosto ne zavedajo, da lahko gre kaj tudi narobe, zato ne postavijo občutkov drugih na prvo mesto. Odpustite jim in ne iščite njihove družbe, dokler svoje izgube ne prebolite. Vi ste tisti preživeli in preživeli ne more vedno delovati tako, kot lahko vsi ostali.
Vir: pregnancyloss.info
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
Splav se mi zdi nekaj popolnoma nezrelega. To kaže na osebo ki je naredila nekaj nepremišljenega, ne da bi prej pomislila na posledice. Zarodek ni oseba, pravijo nekateri. To nedolžno bitjece, ki bi lahko zraslo v nekaj tako lepega, je uničila človeška roka. Kot smet postrgajo zarodek. To ni oseba… NE,NE… Sploh ni. Pomislite: Iz česa bi nastali otroci, če nebi bilo zarodka? Bi vam ga prinesla štorklja? Vso srečo. Ti otroci (ja, otroci so) nimajo človekovih pravic. To je velik problem in tisto: Za ta splav sem kriva jaz… Malce pomislite… KDO ZA VRAGA JE KRIV? KDO? …
To ni otrok ampak samo SKUPEK CELIC!
Lana, res je, kar praviš o splavu, stvar je le v tem, da ne govoriš o istem splavu kot članek. Članek govori o naravnem splavu, ko otrok sam umre in je bil zaželjen in je staršem hudo. Ti pa si govorila o namernem splavu, ko nekdo umori otroka. Precej velika razlika. Je pa namerni – umetni splav res nekaj strašnega.
Navdušena sem, da so (še) ljudje, ki tako vneto zagovarjajo življenje. Super! Upam, da nas bo vedno več in bo čim manj nedolžnih otrok umrlo.
Mogoče bi bilo dobro, da si članek še enkrat prebereš.
Strinjam se z vsem kar je napisala Lana, no, res pa je, da članek ni govoril ravno o tem…
re:
[quote=Anonimnež]To ni otrok ampak samo SKUPEK CELIC![/quote]
Ne, ni le skupek celic. Je človek z dušo. Kdor ga namenoma uniči je morilec. Lahko si poskušaš pomiriti vest s takimi nesmisli o skupku celic, ampak globoko v sebi veš, da to ni res. Prej ko si priznaš, lažje ti bo.
Komur umre otrok brez njegove krivde (torej naravni splav, smrt otroka), zelo trpi, žaluje. Oseba, ki izgubi otroka je žrtev. Res pa je, da lahko s svojo bolečino pomaga drugim. Nekje sem prebrala, da tisti, ki izgubi otroka druge okrog sebe počlovečuje – torej tudi drugi zaradi njegove bolečine postajajo bolj človeški, boljši ljudje. Lepo, ne?
Odgovor
No, no … ni se treba kregat kaj je zarodek. Je to kar je in spalv se zgodi z nekim razlogom, tako kot se zgodijo tudi druge stvari v življenju. Vse kar se zgodi, se zgodi z nekim razlogom in vedno ima tudi pozitivno stran, čeprav se v tistem trenutku zdi, da se nam je podrl svet.
Tisti, ki obtožujete druge se raje zamislite in poglejte tudi v prihodnost. Je bolje, da se rodi nezdrav otrok in s tem potem celo življenje trpi v prvi vrsti otrok in poleg njega še cela družina in prijatelji? Je bolje, da se rodi zdrav in birhten otrok potem mu pa ne moremo privoščiti niti skorjice kruha, kaj šele šolanje in dostojanstveno življenje?
Ne obtožujmo drugih. Se je pač moralo zgoditi in tako je najbolj prav.
Tudi sama sem imela že drugič spontani splav in vem, da zanj nisem kriva jaz, niti nihče drug. Očitno otrok ni bil pripravljen stopiti v svet.
Zato naj jim bodo lahka krila, ko pa bodo pripravljeni na naš svet so pa vsekakor več kot dobrodošli.