Mateja Kropec Šega: “Vsaka mamica, ki si želi dojiti, pa ji ne gre, ima na voljo odlično brezplačno pomoč.”

Foto: osebni arhiv

Matejo Kropec Šega redni bralci našega portala že poznate. Je namreč naša dolgoletna avtorica in naš arhiv je poln njenih odličnih prispevkov. Mateja je najdlje delujoča svetovalka za dojenje v Sloveniji in v teh letih je pomagala preko 5000 slovenskim mamam. 

Pravi, da je svetovalka postala, ker je imela pri dojenju prvega otroka ogromno težav, pri katerih ji zdravstveni delavci niso znali pomagati. Rešitve je potem našla delno sama s poskušanjem, delno pa preko svetovalke, Slovenke, živeče v Ameriki, ki je pred 28. leti organizacijo La Leche League pripeljala v Slovenijo. Ta organizacija, ki deluje po vsem svetu prav v teh dneh obeležuje 70 letnico ustanovitve. Vodilo delovanja je, da si vsaka mama in dojenček ne glede na socialno, versko ali politično pripadnost zaslužita najodličnejšo možno podporo in pomoč pri dojenju, ki nikjer ne sme biti plačljiva. Organizacija je na področju znanosti v zvezi z dojenjem v svetu najvišja avtoriteta.

Ob tej priložnosti smo z Matejo pripravili pogovor o tem, kako uspešno vzpostaviti dojenje, kje se največkrat zalomi, kako si pomagati in kako pomembno je dojenje tako za mamo kot za otroka. 

La Leche League letos praznuje 70 letnico ustanovite. Kako se je vse začelo in kaj pomeni samo ime?

Zgodba se je začela v Ameriki, v državi Ilinois, v mestu Elmhurst, ko je 7 mamic na srečanju katoliškega gibanja družin iz župnije Sv. Janeza Vianneja v parku dojilo in tolažilo svoje otroke. Začele so se pogovarjati ter ugotovile, kako zelo jim manjka prostor, kjer bi si lahko pomagale. Odločile so se, da se bodo redno srečevale. Začele so izključno kot mame z različnimi izkušnjami dojenja, ki so si podeljevale izkušnje. Prvo srečanje je potekalo 18.oktobra, 1956. Počasi so lokalni mediji začeli o njih širiti novico, krog obiskovalk se je širil, pridružili pa so se tudi zdravstveni delavci, sprva predvsem iz družin ustanoviteljic in obiskovalk. Za tiste čase je šlo resnično za nekaj revolucionarnega. Še danes je!

Ko so ustanovne matere leta 1956 iskale ime za svojo skupino, je eden od njihovih mož predlagal ime na podlagi španskega svetišča Our Lady of La Leche v kraju St Augustine na Floridi (kjer stoji znameniti kip doječe Marije Nuestra Señora de la Leche y Buen Parto, peza por nosotros! Naša Gospa obilja mleka in dobrega poroda – prosi za nas.) Ime so izbrale zato, ker je zvenelo lepo in hkrati diskretno, saj je bila beseda “dojenje” v takratni javnosti še tabu.

Kaj je glavni namen La Leche League? Gre predvsem za pomoč mamicam, ki imajo težave z dojenjem, ali tudi za širše ozaveščanje?

Naše vodilo je “Pomoč mame mami”. Gre za hojo druga ob drugi, za medsebojno podporo. Mame si med seboj izmenjujemo izkušnje, govorimo o tem, kaj nam je pomagalo in kaj se ni obneslo, ter druga drugi ponudimo ideje. Družine smo različne, zato ni ene rešitve, ki bi ustrezala vsem. Prav pestrost izkušenj pa je lahko zelo dragocena.

Ko se znajdeš v težavi, je včasih dovolj že to, da srečaš nekoga, ki doživlja podobno ali je šel skozi podobno izkušnjo. Tak človek te pogosto razume drugače kot nekdo, ki tega ni doživel. Ni treba, da ima vedno pripravljen konkreten odgovor. Včasih pomaga že pogovor, možnost, da potožiš in poveš, kako ti je.

Danes je organizacija razširjena po vsem svetu. Deluje še vedno po enakih načelih?

Da, osnovno načelo ostaja enako. Nekaj sprememb je prinesla epidemija covida, saj so se srečanja preselila na splet in veliko jih je tam tudi ostalo. Nove tehnologije nam omogočajo, da se z mamico pogovorimo tudi prek videoklica; včasih tako lažje vidimo stvari, ki jih je z besedami težje opisati, npr. kako se dojenček pristavlja in podobno.

Spletna srečanja imajo tudi prednosti. Istočasno se recimo lahko srečajo mame iz različnih delov Slovenije, od Koroške in Murske Sobote do Kopra, kar bi bilo pri srečanjih v živo težje izvedljivo. Telefonska pomoč in udeležba na srečanjih sta brezplačni.

Svetovalke smo mame z lastno izkušnjo dojenja, hkrati pa opravimo tudi kar zahtevno izobraževanje. Pri svojem delu združujemo osebno izkušnjo in strokovno znanje. Svetovalka ne moreš postati zgolj na podlagi teorije, saj je pomembno, da si tudi sama izkusila dovolj dolgo dojenje vsaj enega svojega otroka in da si šla skozi celotno paleto obdobij dojenja.

Zakaj bi mamice spodbudila k dojenju? Kaj je njegova največja prednost?

Dojenje je del človeške biologije. Dojke so namenjene predvsem hranjenju otroka, čeprav jih sodobna zahodna kultura pogosto razume predvsem kot seksualni simbol. Dojenje se od podoja do podoja spreminja in prilagaja otrokovim potrebam. Materino mleko se odziva na otrokov spol, njegovo zdravstveno stanje, trenutne razvojne potrebe, njegov okus pa se spreminja tudi glede na materino prehrano. Otrok se tako postopoma ves čas dojenja srečuje z različnimi niansami okusov, kar je del priprave na poznejšo gosto hrano.

Materino mleko vsebuje protitelesa in druge sestavine, ki podpirajo otrokovo zdravje. Na ravni populacije je dojenje povezano z določenimi zdravstvenimi koristmi, čeprav se posamezni otroci seveda razlikujejo in lahko seveda tudi dojen otrok zboli. Koristi niso omejene le na čas dojenja, temveč so lahko pomembne tudi pozneje v življenju.

Dojenje ima koristi tudi za mater. Povezano je z manjšim tveganjem za nekatere bolezni, med drugim raka dojke in jajčnikov. Hormonske spremembe ob dojenju vplivajo tudi na telo po porodu. Zato je vredno govoriti o dojenju celostno, ne zgolj kot o načinu prehranjevanja otroka.

Dojke so namenjene predvsem hranjenju otroka, čeprav jih sodobna zahodna kultura pogosto razume predvsem kot seksualni simbol.

Pogosto slišimo tudi, da dojeni otroci slabše spijo kot otroci, hranjeni po steklenički. Je to res?

Že samo moja materinska izkušnja tega ne potrjuje. Vsi štirje moji otroci so bili dojeni, vendar so se njihovi vzorci spanja zelo razlikovali. Dva sta hitro začela spati vso noč, druga dva pa tega nista počela več let. Enako so bili dojeni, a so bili povsem različni. Zato menim, da starši nimajo preprosto zaslug ali krivde za to, ali otrok spi ali se ponoči zbuja.

Ko smo neprespani, si želimo verjeti, da obstaja ena rešitev, ki bo vse spremenila. Če nam nekdo pove, da je njegov otrok začel spati, ko ga je nehal dojiti, se hitro vprašamo, ali je težava v našem dojenju. Toda izkušnje so različne. Nekateri otroci ponoči dobro spijo kljub dojenju, drugi se po odstavitvi še vedno zbujajo, nekateri pa se začnejo zbujati šele po njej. Vse kombinacije opažam.

Pri dojenju se mama pogosto odzove že na najmanjši otrokov zvok. Sama verjamem, da se s tem gradi otrokovo zaupanje: ko me potrebuješ in me pokličeš, se bom odzvala. Otrok se lahko nauči, da mu ni treba jokati vse glasneje, da bi ga kdo slišal. Jok je pozna oblika klica na pomoč. Pomembno se mi zdi, da se odzivamo zgodaj in otroku tako pokažemo, da se lahko zanese na nas. Morda bodo ti podzavestni občutki ključni, ko bo kasneje v življenju kdaj res v kritični ali težki situaciji.

Kako pomembno je psihično stanje mame in kako se lahko pripravi na dojenje?

Ženske se na stres odzivamo različno. Nekaterih skoraj nič ne vrže iz tira, druge prizadene že manjša obremenitev. Pomembno pa je, da mamica zaupa vase in v svoje telo, da ima resnično željo po dojenju in da se obkroži z ljudmi, ki jo pri tem podpirajo. Če obstaja to troje, potem generalno skoraj ne more iti nič narobe.

Posebej pomembna je podpora očeta. Ko vidi, da je partnerka utrujena in da se dojenček pogosto doji, želi kot moški običajno takoj nekaj konkretnega narediti. Toda rešitev, ki se zdi očetu praktična, ni vedno tista, ki jo mama najbolj potrebuje. Mamica potrebuje predvsem možnost, da se zjoka, potoži in si za trenutek oddahne. Pa da je pohvaljena za trud! Oče lahko otroka na kratko odnese na sprehod ali ga prevzame, da se mama stušira, se spočije in nato nadaljuje z dojenjem.

Pomembno je, da sta partnerja po porodu v tesnem stiku. Med nosečnostjo se lahko pogovarjata o marsičem, vendar nekaterih občutkov ne moreta zares poznati, dokler jih ne doživita. Mama mora imeti možnost povedati, da je izčrpana, da se sprašuje, ali bo zmogla, ali da si želi dojiti in pri tem potrebuje podporo. Dvomi so v tem obdobju povsem običajni in o njih je nujno govoriti.

Oče lahko pomaga tudi tako, da omeji obiske in poskrbi za mir. Včasih je treba za krajši čas ustaviti tudi dobronamerne sorodnike, saj je lahko vsega preveč. Mamici lahko zelo pomaga tudi prijateljica, ki je približno v podobnem obdobju materinstva ali ima nekoliko več izkušenj. Ni nujno, da ponudi rešitev. Včasih je dovolj, da posluša in razume.

Pomembno je, da se odzivamo zgodaj in otroku tako pokažemo, da se lahko zanese na nas.

Kako naj se do mlade mamice obnašajo babice, tašče in druge sorodnice? Kdaj je nasvet dobrodošel in kdaj postane vsiljiv?

Meja je zelo tanka, še posebej v svetu, v katerem smo obkroženi z informacijami o tem, kaj bi morali in česa ne bi smeli početi. Babica je lahko neprecenljiva pomoč, če spoštuje potrebe mlade družine. Zlata vredna je tista, ki prinese lonec hrane, ponudi pomoč pri pranju ali čiščenju in počaka, da jo hči oziroma snaha sama povabi.

Ob rojstvu otroka se spremeni tudi odnos med babico in mlado družino. Babica si seveda želi pestovati vnuka in biti vključena, vendar se mora včasih nekoliko umakniti. Dobro je, da se družina jasno dogovori, kakšno pomoč si želi in kdaj. Hči ali snaha ima pravico, da materinstvo vodi po svoje, tudi če se babica ne bi odločila enako. To ne pomeni, da je slabša mama. Zrela babica zna to pravico spoštovati. Veliko je odvisno od komunikacije in pripravljenosti, da se slišimo.

Kaj lahko pričakuje mama, ki se obrne na vas, ker ima težave z dojenjem?

Pogosto je zelo pomembno že to, da nekdo verjame vanjo in ji pomaga poiskati rešitev. Na odnos do dojenja močno vpliva družinsko okolje. Če mama ali druge bližnje sorodnice niso dojile, lahko mlada mamica hitro dobi občutek, da tudi njej ne bo uspelo. Toda vsaka ženska in vsaka družina sta drugačni. Pretekle izkušnje drugih še ne pomenijo, da bo enako tudi pri njej.

Veliko mamic preneha dojiti, ker nimajo dovolj podpore. Včasih jim ne pomagajo niti zdravstveni delavci, čeprav želijo pomagati. Izjava, kot je “Saj vendar ne boste stradali otroka”, lahko mamo zelo prizadene. V trenutku, ko je že tako negotova in utrujena, lahko dobi občutek, da je slaba mama in da mora takoj nekaj spremeniti.

Še posebej pri prvem otroku se ženska šele privaja na materinstvo. Dojenček je majhen in nežen, sama pa se morda še sprašuje, kako naj ga prime, kaj potrebuje in ali bo zmogla. V takšnem trenutku je zadnje, kar potrebuješ, sporočilo, da svojemu dojenčku ne znaš zagotoviti dovolj hrane = si slaba mama.

Veliko večino težav se da urediti s pravimi informacijami in podporo. Človeštvo je preživelo tisočletja tako, da so matere hranile svoje otroke. Če si ženska želi dojiti, jo spodbujam, naj poišče pomoč in vztraja pri iskanju rešitve. Obenem pa je treba poudariti tudi drugo plat: če se ženska odloči, da dojenje zanjo ni prava izbira, to samo po sebi še ne pomeni, da je slaba mama.

Oče lahko pomaga tudi tako, da omeji obiske in poskrbi za mir. Včasih je treba za krajši čas ustaviti tudi dobronamerne sorodnike, saj je lahko vsega preveč.

Zdi se, da si veliko mamic želi dojiti, vendar se v prvih tednih znajdejo na razpotju. Začnejo dodajati mlečno formulo, nato pa dojenje postopoma izzveni. Zakaj se to dogaja?

Dojenje je naravno, vendar je hkrati tudi veščina, ki se je učimo. V preteklosti so bile družine večje in je bil v njih skoraj vedno kakšen dojenček. Ženske so lahko že pred rojstvom svojega otroka opazovale dojenje in se učile od drugih. Danes so družine manjše, otroci se rojevajo pozneje in marsikatera ženska prvič zares od blizu vidi novorojenčka šele ob rojstvu svojega otroka. Prenos znanja med generacijami se je praktično pretrgal.

Že naše mame so pogosto dojile v okoliščinah, ki jim niso bile naklonjene, zato se je marsikatero znanje izgubilo. Če mlada mamica naleti na težave, se pogosto najprej obrne na svojo mamo. Ta ji lahko iz najboljše namere reče, da je tudi sama dojenčka hranila po steklenički, “in poglej, kako super si zrasla”. Ali pa ji predlaga lažjo pot, ker ve, kako naporno je skrbeti za novorojenčka in se ji hči smili. Materi zaupamo, zato lahko tak nasvet močno vpliva na našo odločitev.

Poleg tega se mi zdi, da današnje generacije odlašajo s prošnjo na pomoč. Nič ni sramotnega, če v prvih tednih in mesecih ne zmoreš, ne znaš, se zatakne, si negotova … Če se težava odkrije zgodaj, lahko svetovanje že v kratkem času veliko spremeni. Če se neustrezen vzorec ponavlja več dni ali tednov, pa je za ponovno vzpostavitev dojenja potrebnega več časa. A zgodba skoraj nikoli ni izgubljena.

Ali se lahko dojenje znova vzpostavi tudi, če je mamica že začela dodajati mlečno formulo?

Da. Tudi če otrok večino hrane dobiva z dodatkom, mama pa ga še občasno pristavlja, je mogoče znova spodbuditi tvorbo mleka. Včasih to zahteva veliko dela in potrpežljivosti, vendar se da.

Laktacijo je v nekaterih primerih mogoče vzpostaviti celo pri ženski, ki nikoli ni rodila. Na primer, ženska, ki pričakuje posvojenega otroka, lahko z ustrezno stimulacijo dojk poskuša spodbuditi nastajanje mleka. Ni mogoče zagotoviti, da bo tvorba mleka popolna, vendar je lahko dragocena tudi manjša količina. Opisani so celo primeri, ko je po mamini operaciji dojk dojenje svojega vnuka vzpostavila babica. Karkoli si o tem mislimo, pa dokazuje, da je žensko telo izjemno in možnosti so včasih širše, kot si predstavljamo.

Kako lahko mamica stopi v stik z vami? Ali jo obiščete na domu?

Na dom ne hodimo, vendar se lahko pogovorimo po telefonu ali video klicu in poiščemo način, ki ustreza mamici. Praktično vse se da rešiti tako. Svetovanje je brezplačno. Spodbujam, oglasite se brž, ko se pojavijo težave in ne čakajte, da bo postalo še težje. Poiščite nas na spletni Dojenje.net ali na naši facebook strani La Leche League International v Sloveniji, kjer boste našle tudi naše kontakte in datume spletnih srečanj (ki pa trenutno še niso objavljeni!).

Mnogi pediatri preverjajo ustreznost napredovanja teže s pomočjo tabel, ki so narejene za zalivančke in za dojene otroke sploh niso primerne.

Katere težave se pri dojenju pojavljajo najpogosteje?

Na začetku se mamice pogosto sprašujejo, ali imajo dovolj mleka. Lahko jih bolijo bradavice, pojavijo se težave s pristavljanjem ali mastitis, prihod mleka pa je lahko neprijeten in boleč.

Pozneje, približno po enem, dveh ali treh mesecih, se dojenček začne pogosteje dojiti, na primer v obdobju hitrejše rasti. Takrat lahko mama dobi občutek, da nima dovolj mleka. Dodatno jo lahko vznemirijo komentarji na sistematskih pregledih, denimo da je otrokova teža na spodnji meji. Pri ocenjevanju otrokove rasti je pomembno upoštevati celotno sliko, ne zgolj ene številke. Dojeni otroci se ne redijo vsi enako hitro, razpon je lahko velik, zato je treba poleg teže upoštevati tudi druge kazalnike otrokovega razvoja. Mnogi pediatri preverjajo ustreznost napredovanja teže s pomočjo tabel, ki so narejene za zalivančke in za dojene otroke sploh niso primerne. Naša kultura se zelo zanaša na merjenje, številke in nadzor. Pri dojenju pa je pomembno tudi opazovanje otroka in poslušanje lastnega občutka. V naravi nobena žival ne meri, koliko mililitrov je mladič popil in na koliko časa se je hranil. Seveda moramo spremljati, ali otrok dobro napreduje, vendar ne smemo pozabiti na njegovo vedenje in na to, kaj nam sporoča. Mame pogosto vedo, kaj čutijo, a ne zaupajo same sebi. Veliko bi pridobile, če bi se ustavile, prisluhnile in zaupale sebi in svojemu dojenčku. Tega kar ne znamo več, pa je ključno!

Potem pa so tu še izzivi ob prehodu na gosto hrano, ob odhodu mamice v službo, vprašanja glede morebitne ponovne nosečnosti mame, odstavljanja …

Veliko mamic prizadene odnos zdravstvenega osebja v porodnišnici in pozneje …

Zdravstveni delavci imajo malo časa in to razumem, vendar so besede zelo pomembne. Pripomba, ki je bila izrečena brez slabega namena, lahko v mami vzbudi velik dvom. Ko je že itak negotova, lahko ob kaki pripombi podvomi v svoje telo in sposobnost dojenja. Včasih je dovolj že drugačen, bolj tenkočuten način, kako mamici nekaj povemo.

Kaj naj naredi mamica, ki želi povečati količino mleka?

Ključnega pomena je pogosto pristavljanje otroka. Dojka ni steklenička, ki jo otrok izprazni in je potem prazna. Mleko nastaja sproti, med dojenjem. Ko otrok več sesa, telo dobi signal, da je treba hitreje tvoriti več mleka. Zato je pomembno, da mamica dobi konkretna navodila, kako lahko tvorbo mleka spodbuja, če ji je bilo priporočeno dodajanje.

Če otrok dobiva dodatek, ne da bi se hkrati ustrezno spodbujalo nastajanje materinega mleka, se lahko tvorba mleka zmanjša. Pogosto se namreč zgodi, da se mamici reče, naj začne dodajati, ne pojasni pa se ji, kako naj ohrani oziroma poveča količino svojega mleka. Ob težavah naj poišče strokovno pomoč in načrt, prilagojen njeni situaciji.

Kako pomemben je počitek v prvih tednih po porodu?

Zelo pomemben. Včasih je veljalo, da naj bi ženska po porodu šest tednov predvsem počivala. Življenjske razmere so bile drugačne, vendar tudi zdaj ta nasvet ni brez smisla. Danes se pogosto pričakuje, da bo ženska čim prej spet v formi, nadaljevala športne dejavnosti, da bo izgledala in živela, kot da se ni nič zgodilo. Telo pa po porodu potrebuje čas. Počitek v prvih tednih je naložba v žensko zdravje za prihodnost.

Mamam pogosto pravim, da je počitek prav tako pomemben kot vsakodnevna skrb za higieno. To ne pomeni, da se usedeš in zlagaš perilo, temveč da zares ležeš, dvigneš noge, zapreš oči ali za nekaj časa celo zadremaš. Če dojenček spi, je vabljivo postoriti še tisoč stvari, vendar je v tem obdobju počitek včasih najpomembnejši del skrbi zase, za otroka in za celotno družino.

Velikokrat slišimo, da je hranjenje po steklenički lažje kot dojenje. Je to res?

Včasih se pošalim, da je dojenje za lene mame. Ko se dojenje vzpostavi, je namreč zelo praktično: mleko imaš vedno pri sebi, ni treba iskati vroče vode ali pripravljati stekleničke. Če si ženska le želi dojiti, je vredno poiskati podporo, saj je dojenje v vsakdanjem življenju najpreprostejši način hranjenja in skrbi za otroka na sploh.

Še vedno obstaja določena stigma glede dojenja starejših otrok. Kaj bi povedala mamicam, ki dojijo tudi po prvem ali drugem letu?

Če vidimo triletnika, ki pije iz stekleničke ali ima dudo, se to ne zdi nič nenavadnega. Če pa je triletnik močno navezan na mamo in se še doji, mnogi takoj pomislijo, da mu bo to škodovalo. To je zanimivo dvojno merilo. Dolgo dojenje samo po sebi nikakor ne pomeni, da bo otrok manj samostojen.

Materino mleko se spreminja in prilagaja otrokovim potrebam. Ni res, da po določenem času postane zgolj voda. Mleko pri šestih mesecih ni enako mleku pri enem, dveh ali treh letih. V drugem letu življenja se intenzivno razvijajo možgani in živčevje in dojenje in sestavine v materinem mleku imajo pri tem pomembno vlogo. Svetovna zdravstvena organizacija priporoča dojenje do dveh let ali dlje, če to ustreza materi in otroku.

Pri dojenju sta vedno dva, zato je pomembno, da sta za to oba. Nekateri otroci se začnejo odstavljati sami, večina pa se želi dojiti dlje časa. Prav tako je povsem legitimno, če se mama v nekem trenutku odloči, da ima dovolj. Pomembno pa je, da odstavljanje poteka postopoma, ne čez noč, saj je tako lažje za otroka in za mater.

Kako se lahko mama loti postopnega odstavljanja?

Najprej lahko razmisli, kateri podoji so otroku najmanj pomembni, in začne pri teh. Nekateri otroci se najraje dojijo pred spanjem, drugi zjutraj, tretji pa po vrtcu, ko se znova srečajo z mamo. Podoj, ki ga ukinemo, poskusimo nadomestiti z drugo obliko pozornosti ali skupne dejavnosti.

Pomaga lahko tudi postopno krajšanje podojev. Mama si lahko izbere pesmico ali kratko izštevanko, ki jo počasi pripoveduje med dojenjem. Ko je pesmice konec, se konča tudi podoj. Sčasoma jo lahko pove hitreje, tako da se dojenje počasi skrajšuje. Otrok pa mora ob tem ves čas imeti dovolj bližine, da sprememba ni nenadna.