Kako otroci reagirajo na vzgojo z “močjo”

Ko ena oseba poskuša imeti pod nadzorom drugo osebo, lahko vedno pričakujemo neko reakcijo od osebe, ki je pod kontrolo. Tudi otroci pri tem niso izjeme.

Ponavadi slišimo le: “Starši morajo postaviti meje”, le redko pa slišimo, kako se otroci odzivajo, ko pride do zanikanja njihovih potreb na takšen način. Ker ni interakcije z otrokom, se ustvarja vtis, da se mora otrok prostovoljno in dosledno pokoriti moči odraslega in narediti točno tisto, kar od njega zahteva.

Ponavadi zasledimo naslednje nasvete staršem:

• “Bodi odločen, vendar pravičen.” 

• “Vztrajaj, da te otrok uboga.” 

• “Ne boj se izraziti nestrinjanja z udarcem.” 

• “Včasih moraš reči ne.” 

• “Vzgajaj z ljubeznijo.”

• “Otroka je treba naučiti ubogati.” 

Vsi ti nasveti pa imajo skupno to, da zagovarjajo uporabo moči brez ozira na to, kako otroci reagirajo nanjo. Od otroka se pričakuje, da pasivno in pokorno izpolni zahteve staršev, kasneje tudi učiteljev in ostalih odraslih, ki imajo moč. Dejstvo je, da se večina otrok na različne načine upira takšnemu nadzoru, posledično kaznovanje pa doživljajo kot neprijetno, ponižujoče, zastrašujoče in boleče.

Zdi se skoraj neverjetno, da se še vedno najdejo »strokovnjaki«, ki staršem svetujejo uporabo moči z naslednjimi argumenti:

• “Otroci ne samo da potrebujejo kazen, temveč jo celo želijo.”

• “Kaznovanje bo otrokom pokazalo, da jih imajo starši radi.« 

• “Mladostniku, ki ve, da si je zaslužil šeškanje, bo odleglo, ko ga bo dejansko deležen.” 

• “Telesno kaznovanje, ki prihaja s strani ljubečega starša, je povsem drugačno od zlorabe otroka … Eno je dejanje ljubezni; druga je akt sovraštva.”

• “Nekateri otroci z močno voljo absolutno zahtevajo udarce in to željo je potrebno izpolniti.” 

• “Zaradi kaznovanja se otroci počutijo bolj varne.” 

• “Kaznovanje vodi v srečne družine in zdrave odnose.” 

Niso to le racionalizacije, ki poskušajo »vzgojitelja« razbremeniti krivde fizičnega nasilja nad svojim otrokom? Je res potrebno otroka povsem pokoriti, če ga želimo dobro vzgojiti?

Zagovorniki »kaznovalne vzgoje« so prepričani, da je to možno le, če otrok brezpogojno sprejme avtoriteto staršev in ostalih odraslih. Vendar vsi otroci ne reagirajo tako.

Reakcije so zelo različne:

• Upiranje, kljubovanje, negativna nastrojenost, neposlušnost, nepokornost

• Maščevanje, udarjanje nazaj, nasprotni napad, vandalizem 

• Bojevitost, borbenost 

• Kršenje pravil in zakonov 

• Izpadi besa, jeze 

• Laganje, zapeljevanje, prikrivanje resnice

• Kriviti druge, opravljanje 

• Ukazovanje ali ustrahovanje drugih

• Ustvarjanje zavez, ki so organizirane proti odraslim

• Umaknitev, fantaziranje, sanjarjenje 

• Tekmovalnost, kjer šteje le zmaga, potreba po dobrem izgledu, da bi drugi izpadli slabše

• Obupanost, občutek poraženosti 

• Bežanje proč od doma, špricanje šole, goljufanje 

• Nepripravljenost govoriti, ignoriranje, držanje distance 

• Jok, depresija, obup 

• Prestrašenost, sramežljivost, plahost, nezgovornost, oklevanje pri preizkušanju česa novega 

• Potreba po nenehni potrditvi, občutek negotovosti 

• Zbolevanje, razvoj psihosomatskih bolezni

• Nažiranje s hrano ali pretirano hujšanje

• Pokornost, prilagodljivost, podrejanje, ubogljivost, popustljivost

• Popivanje, jemanje drog 

Ta spisek reakcij je nastal na podlagi odgovorov številnih odraslih oseb, kako so sami v otroški dobi reagirali na vzgojo svojih staršev, ki so vzgajali z »močjo«. Ko so jim kasneje pokazali spisek vseh reakcij, ki so temeljile na njihovih lastnih izkušnjah, so bili komentarji naslednji:

• “Zakaj bi si sploh želel uporabljati moč, če le ta povzroči takšne odzive?”

• “To so reakcije, ki jih ne želim videti pri svojih otrocih.” 

• “Na seznamu ne najdem nobenega dobrega ali pozitivnega vedenja.” 

• “Če smo se sami odzvali na takšne načine, ko smo bili še otroci, se bodo enako odzvali tudi naši otroci.«

Takšna preprosta analiza je mnogim staršem in vzgojiteljem pomagala razmisliti o lastnih vzgojnih metodah. Jasno so videli, da moč ustvarja vedenja, ki so jim pri otrocih najmanj všeč. Začeli so doumeti, da sami plačujejo visoko ceno za uporabo moči; svojim otrokom pa povzročajo razvoj navad, lastnosti in značilnosti, ki so nesprejemljive in nezdrave.

Vir: T. Gordon, How Children Really React to Control