Si starši smemo vzeti dopust, če nas doma čaka otrok s posebnimi potrebami?

Foto: Canva

Obstaja poseben občutek krivde, ki ga verjetno dobro poznajo mnogi starši. Še posebej pa tisti, ki skrbimo za otroka, ki potrebuje nekoliko več naše pomoči, pozornosti in skrbi. Ali pa celo skrb za njega prevzema nekdo drug.

Odkar je Klemen vključen v nego v Bolnišnici za otroke Šentvid pri Stični me pred vsakim dopustom, oddihom, ne glede na to, koliko časa bomo odsotni spreleti naslednja misel – ali si jaz sploh smem vzeti čas za dopust? Imam »pravico« do tega? Kaj pa moj otrok? Ali je to vase zagledano, da grem jaz na dopust, medtem, ko zanj skrbi nekdo drug?

Za starša je težko priznati, da lahko za njegovega otroka dobro poskrbi tudi nekdo drug.

Takšne misli niso nekaj, kar preprosto izklopiš. Pa vendar se vedno bolj učim, da je včasih treba narediti prav to – oditi.

Včasih moramo dovoliti, da skrb prevzame nekdo drug

Za starša je težko priznati, da lahko za njegovega otroka dobro poskrbi tudi nekdo drug. Še težje je to pri otroku, ki potrebuje posebno nego ali zdravstveno oskrbo. Toda prav zato sem toliko bolj hvaležen zdravstvenemu osebju, ki zna prevzeti skrb, ker to ni samoumevno.

Ko svojega otroka prepustiš v roke nekomu drugemu se medsebojno bojujeta občutek hvaležnosti in krivde. Hvaležnosti za vse te dobre ljudi in naš zdravstveni sistem, da je to sploh mogoče. In krivde, ker kot starš, namesto, da bi skrbel za otroka odideš na dopust.

Toda ali si počitek sploh dovolimo?

Mislim, da ta zgodba še zdaleč ni samo zgodba staršev otrok s posebnimi potrebami. Koliko očetov ima občutek, da ne morejo za nekaj dni odložiti dela, ker bo sicer vse obstalo?

Koliko mam si težko vzame popoldne zase, ne da bi že med prvo kavo razmišljale, kaj bi morale v tem času narediti doma?

Koliko mam si težko vzame popoldne zase, ne da bi že med prvo kavo razmišljale, kaj bi morale v tem času narediti doma?

Koliko mož in žena si že leta govori: »Ko bo malo manj obveznosti, si bova vzela čas zase.«

Ko bo konec tega projekta. Ko otroci malo zrastejo. Ko uredimo hišo. Ko bo v službi mirneje. Ko rešimo še to težavo.

Težava je samo ena. Tisti »potem« pogosto nikoli ne pride.

Počitek ni sebičnost

Živimo v času, ko znamo občudovati ljudi, ki zmorejo ogromno. Človeka, ki dela od jutra do večera. Mamo, ki poskrbi za vse. Očeta, ki nikoli ne odneha. Starša, ki je vedno ob otroku.

Veliko manjkrat pa občudujemo človeka, ki zna pravočasno reči: potrebujem počitek, potrebujem pomoč. In da nam zaradi tega ni treba imeti slabe vesti.

Potem obstaja še ena ovira. Kaj bodo rekli drugi? Kako lahko gresta na dopust? Kako lahko pustita otroka? Kako ima čas za to, če pa ima toliko dela?

Kaj bodo rekli drugi? Kako lahko gresta na dopust? Kako lahko pustita otroka? Kako ima čas za to, če pa ima toliko dela?

Toda ljudje, ki nas opazujejo od zunaj, ne živijo našega življenja. Ne vedo, koliko neprespanih noči je za nami. Kolikokrat smo stisnili zobe. Koliko skrbi nosimo. Kolikokrat smo morali biti močni, čeprav bi se najraje sesedli.

Nekaj dni, da spet zadihamo

Ko se vrnemo, nas bodo nekatere obveznosti še vedno čakale. Toda morda bomo mi nekoliko drugačni. Morda bomo imeli spet nekaj energije za ljudi, zaradi katerih smo se ves čas tako trudili.

In prav zato danes veliko bolj razumem, kako pomembno je, da si dovolimo oditi. Za nekaj dni. Za vikend. Včasih samo za nekaj ur. Ali pa za dva tedna, en mesec. Ni pravila.

Oziroma pravilo je samo eno – potrebno si je vzeti toliko časa, kot ga potrebujemo. In da ob tem nimamo občutka, da smo zaradi tega slabši starši, zakonci ali ljudje.

Morda smo prav nasprotno dovolj odgovorni, da razumemo nekaj zelo preprostega  – ne moremo ves čas samo dajati, skrbeti, reševati in nositi. Včasih moramo tudi odložiti. Zadihati. Se naspati. Biti skupaj.