Moj dopustniški »dolce far niente«

Foto: Canva

Saj vsi poznamo to italijansko  frazo, kajne? Prevedli bi jo lahko kot sladkost popolnega brezdelja, sprostitev, užitek v sedanjem trenutku, brez stresa in slabe vesti. Kako poredko si to lahko privoščimo!?

Za menoj je dopust, ko sem se kar nekajkrat zavedela, kako blagoslovljena sem. Imela sem res obilje časa za uživanje v počitniškem brezdelju.

Naša družina je v fazi odraslih, a še ne povsem osamosvojenih otrok. Polovica si je letos izbrala, da bo počitniške dni preživljala z nama. In bilo je res lepo. Kajti z odraslimi otroki je lahko. Ni več treba prenašati kahlic, skrbeti za hrano in nihče od njih ne joka na ves glas. Skratka, za svoje potrebe (in še potrebe koga drugega) so povsem zmožni poskrbeti sami. »Ej, mami, super, da si iz vode, sem skoraj že gotova s kosilom!« »Grem pomit posodo!« »A ima še kdo kaj za oprat…?« Sanjsko, vam povem!

In tako sem se večino časa imela priložnost sončiti se. Ne toliko na soncu, ampak bolj ob pogledu na moje ljube osebe.

Najprej je tu moj ljubljeni. Lepo ga je opazovati, ko prve dni spet in spet utrujen ob knjigi zaspi v viseči mreži. Roke in noge obvisijo nekje v zraku, prsni koš pa se mirno dviga in spušča. Kako lep obraz ima! Miren, prijazen, blag … tako poznan! Vsaka guba in vsak trzljaj sta domačna! Le midva veva skozi kaj vse sva šla v tem letu, katere težke boje sva izbojevala, katere bitke dobila in pred čim sva morala priznati nemoč. Veva, kako sva si stala ob strani, na kak način sva se podpirala, katere so bile najtežje in najlepše stvari preteklega leta. Veva, kako sva v najino življenje vabila Boga in blagoslavljala poti po katerih sva hodila. In veva, kako zelo sva potrebovala ta mirni počitniški čas …

Najini otroci … Ne morem vam dovolj povedati, kako lepe, na zunaj in na znotraj, otroke imava! Z nama sta bila dva. Druga dva sta že odkorakala po svoji poti v življenje. Letos se nam ni uspelo vsaj na kratko hkrati videti v našem ljubem počitniškem raju. A v srcu, mislih in vsakodnevni molitvi sta seveda prisotna, kot bi bila z nami. Blagoslavljanje moža in otrok ni neko resno delo. Je pa sladko, brez stresno stanje, ko duša enakomerno daje in prejema.

Najlepši čas mojega povprečnega morskega dneva je nekaj kilometrska hoja zgodaj zjutraj, dolgo plavanje po povsem mirnem morju, vmes pa se vrste desetka za desetko. Vsako jutro si privoščim dva do tri ure čistega miru in samo mojega časa. Edina oseba, ki ji dovolim v ta moj »prostor«, je mož. Razume mojo potrebo po miru in zmore mi ga dati, tudi če hodiva in plavava skupaj. Zna biti povsem nevsiljivo zraven, zna se neopazno priključiti molitvi, zna molče občudovati in se čuditi prebujajočemu dnevu, vonjavam, živim bitjem, zvokom narave. V tistih trenutkih sva res z lahkoto eno.

Rada imam tudi večere. Dolga plavanja v zahajajočem toplem soncu, norčije v plitvini, veslanje na supu vse tja do mraka …

Vmes pa preprosto življenje drug ob drugem, drug z drugim, debatiranje o vsebini kakšne knjige, ki jo kdo izmed nas prebira, družabne igre, pogovori ena na ena … tu in tam tudi kakšno pričkanje, a nič pomembnejšega.

Na začetku sem z mislimi povsem odklopljena, prepuščena čutom in lepoti preprostega sobivanja. Tam nekje po desetem dnevu pa se vsako leto zbudijo ideje in želje, kaj bomo, kaj bi lahko, kako bomo …, ko se vrnemo. In takrat vem, da je čas za odhod domov.

Nebeški Oče, res sem hvaležna za možnost počitnikovanja in tvoje blagoslavljanje naših svetih družinskih dni.