Veronika Trochez: “Vrlino, ki jo pri otroku redko vidimo, je treba priznati najpogosteje” (1. del)

Vir: Osebni arhiv Veronike Trochez

Dr. Verónica Tróchez je zdravnica in psihoterapevtka, ki jo je pot ponesla k Virtues Project [prev. projekt Vrline], mednarodnemu programu, ki uči vzgojo skozi vrline. Pristop, ki navdihuje ljudi vseh kultur, da se spomnijo, kdo v resnici so, in da živijo po svojih najvišjih vrednotah. 

Preko petih strategij, ki kultivirajo karakter – ne samo otrokov, ampak karakter vsakega – bomo spoznali, zakaj je ta pristop pomagal generacijam staršev vzgajati otroke s sočutjem in integriteto, vzgojiteljem pa vključevati pristno samospoštovanje in moralno odličnost v poučevanje.

Dr. Trochezeva, kako bi se predstavili slovenski javnosti?

Prihajam iz Hondurasa. Sem zdravnica in profesionalna facilitatorka projekta Vrlin. Uvajam se tudi v prakso nenasilne komunikacije. Kot zdravnica, psihoterapevtka in celostna življenjska trenerka ta orodja uporabljam za to, da ljudem pomagam vnesti harmonijo v njihova življenja.

Kako to, da ste se kot zdravnica začeli zanimati za vrednote?

Vse se je začelo, ko sem končala študij medicine v Mehiki. Vrnila sem se v Honduras in ob tamkajšnjem delu sem si mislila: zdi se, da v moji državi, v Hondurasu, vrednote izginjajo. Vse manj je spoštovanja, vljudnosti, prijaznosti itd. Zato sem začela sama ustvarjati program, s katerim bi otroke, vzgojitelje in družine opolnomočila z vrednotami. Nekaj let kasneje pa sem na šoli enega od svojih otrok naletela na Projekt vrlin. Prišel je facilitator projekta in izvedel delavnico. Udeležila sem se je in spoznala: aha, jaz tukaj poskušam izumiti kolo, ki je že izumljeno. (smeh) Preprosto sem se zaljubila v to iniciativo in se odločila, da tudi sama postanem facilitatorka. Opustila sem to, kar sem ustvarjala kot orodje za delo z vrednotami in vstopila v ta čudoviti program, ki nam pomaga živeti po vrlinah in rasti z našimi vrednotami.

Vi ste torej želeli obuditi nazaj vrednote, spoznali pa ste, da se dejansko morate ukvarjati z vrlinami. Kakšna je razlika med njimi?  

Vrline so značajske poteze, pozitivne poteze človekovega značaja. So naše notranje moči in najresničnejši izraz našega jaza. Vsi imamo vse vrline, le da so nekatere bolj razvite od drugih, in tem pravimo vrline moči. Da ima nekdo vrlino moči, prepoznamo po tem, da jo zlahka opazimo, izraža se v vsakdanjem vedenju. Poznamo pa tudi tako imenovane rastoče vrline – to so vrline, ki jih moramo še razvijati oziroma bolj vaditi, še posebej takrat, ko se pojavijo izzivi.

Ena oseba lahko v določeni situaciji pokaže veliko odločnosti, druga pa v popolnoma isti situaciji globok občutek spoštovanja ali veselja. Spet nekdo tretji je lahko zelo discipliniran. In morda je še nekdo, ki sicer ni tako discipliniran, je pa bolj prilagodljiv, miren in ustvarjalen. To ne pomeni, da jim vrline manjkajo ali da je ena vrlina v določeni situaciji boljša od druge – vsak od njih preprosto izraža svoje vrline moči skozi konkretno dejanje.

Vrednote pa so stvari ali vedenja, ki jih v družbi najbolj cenimo, vendar se od države do države in celo skozi zgodovino spreminjajo. Se pravi, vrednote se skozi čas spreminjajo, vrline pa ostajajo ves čas iste.

Bolj ko vrline priznavamo, bolj ljudje rastejo v zavedanju in jih vse bolj udejanjajo.

Ko je projekt Vrline prišel v moje življenje, sem se naučila, da nam vrednote ne manjkajo – le prepoznati in priznati jih nisem znala. Vzemimo otroka, ki ga srečamo na ulici in nas ne pozdravi. Morda si rečemo: ta otrok ni vljuden oziroma spoštljiv, ker nas ni pozdravil. A morda je bil le raztresen, poglobljen v svojo ustvarjalnost, in je pozabil pozdraviti. Vrlina je bila v njem ves čas, le videti je nismo znali. Morda me bo jutri pozdravil, in takrat bom v tistem trenutku videla njegovo vljudnost.

Ljudje smo preveč nagnjeni smo k temu, da rečemo: on je tak in tak, ker enkrat nečesa ni naredil. Če pa je vrlino izvajal vsaj enkrat, je to dokaz, da jo ima. In bolj ko vrline priznavamo, bolj ljudje rastejo v zavedanju in jih vse bolj udejanjajo.

Vseeno pa moramo otroke spodbujati, da svoje vrline razvijejo, kajne? 

Da, uporabili ste pravo besedo: spodbuditi jih moramo, ker so že tam. Kot starši – in tam se začne, doma – smo zgled vrlin, za katere želimo, da rastejo v naši družini; kot vzgojitelji to učenje potem nadgrajujemo. To učenje se začne doma in se nadaljuje vse življenje.

In kako vrline spodbujamo? Tako, da jih sami udejanjamo. Če želim, da je moj otrok vljuden ali spoštljiv do mene, moram sama najprej pokazati spoštovanje, sama izkazati vljudnost, saj sem tista, ki to znanje že ima. Kako lahko od otroka pričakujemo, da bo izkazoval spoštovanje, če on sam ni deležen spoštovanja, če spoštovanja ne vidi v tem, kako sama ravnam z drugimi? Zato ga moram najprej pokazati sama.

Ko priznamo vrlino, ki je sicer običajno ne opazimo, otrokova samopodoba raste, saj je viden skozi ljubeče oči.

Da se otroci tega začnejo zavedati, je treba to izreči na glas. Takrat udejanjamo jezik vrlin. Če vidim, da moj starejši sin deli igračo z najmlajšo sestro, lahko – namesto da bi to jemala za samoumevno – rečem: vidim tvojo prijaznost, ko deliš igračo s sestro. Tako priznam prijaznost. Če opazim, da je moja hči nežna do bratca, rečem: poglej, kako nežna si, ko ga objameš. Ko otrok sliši besedo “nežnost”, ta postane navzoča v naši družini in nato vztrajno raste.

Če pa tega ne izrečem, se zavedanje ne zgodi. Če ju le opazujem, kako se objemata, ne da bi kaj rekla, se onadva tega ne zavesta. Enako velja, če vidim, da si nekaj delita, in to sprejmem kot samoumevno, misleč, navsezadnje sta pridna otroka, ki si rada delita stvari, in tega ne izrečem: zavedanje ne bo raslo. Ko pa rečem: prepoznavam tvojo nežnost, tvojo vljudnost, tvojo prijaznost, ko to deliš s sestro ali bratom, šele tedaj vrlina postane vidna in se lahko okrepi.

Te vrline potem rastejo in postanejo del njihovega značaja, si predstavljam. 

Da, postanejo bolj navzoče. In veste, tako bogato je, ko priznaš vrlino, ki jo le redko vidiš – prav te je najpomembneje priznavati. Recimo, da tvoj otrok skoraj nikoli ne stori tega, kar ga prosiš, a nekega dne se sam od sebe odloči to storiti. V tem trenutku je ključno, da mu rečeš: “To je bilo od tebe zelo velikodušno in prijazno, da si mi pomagal zalivati rastline, hvala ti.” Tako lahko otrok razume, kaj velikodušnost in prijaznost sploh pomenita. Ko priznamo vrlino, ki je sicer običajno ne opazimo, otrokova samopodoba raste, saj je viden skozi ljubeče oči.

Če pa rečemo: “Vedela sem, da tega ne boš naredil”, s tem pravzaprav priznavamo prav to, česar si ne želimo. Temu se je treba izogibati. Včasih si želimo, da bi otroci naredili več, in to izrazimo z nasprotjem: “Želim si, da bi bolj pomagal v gospodinjstvu”; “Želim si, da ne bi vpil na sestro”; “Želim si, da bi končno pospravil svojo sobo”. S tem, ko to izrečemo, priznavamo pravzaprav le svojo željo, na negativen način opozarjamo na to, kar bi si želeli, da bi bilo drugače. Če pa otroka namesto tega “ujamemo pri dejanju”, ko izraža neko vrlino, in jo priznamo v tistem trenutku – vidim tvojo nežnost do sestre, ko z njo govoriš prijazno – potem bo otrok resnično razumel, kaj nežnost pomeni, in ta vrlina bo rasla od znotraj. Zato so vrline, ki jih otroci izražajo najredkeje, prav tiste, ki jih moramo znova in znova priznavati.

Na kakšne načine še lahko otroke učimo vrlin?

Projekt Vrline ima pet strategij, ki nam pomagajo rasti skozi vrline in se zavedati, da so te že prisotne v nas.. Ena od strategij je govoriti jezik vrlin, ki sem ga omenila prej, ko sem dajala primere, kako govoriti z otrokom. Preko jezika vrlin priznavamo, usmerjamo in popravljamo.

Ko nekdo naredi napako, je to dragocen trenutek za učenje.

Druga strategija so poučni trenutki. To so trenutki, ki so za učenje najpomembnejši in običajno so to trenutki, ko naredimo napake. Ko nekdo naredi napako, je to dragocena priložnost za učenje. Namesto da bi nas bilo napake sram ali bi bili zaradi nje žalostni, ta trenutek vsrkamo vase in razločujemo: kaj bi lahko naredil drugače? Katero vrlino bi lahko uporabil namesto tega? In kako bi jo lahko udejanjil? Kajti vrline so besede, ki postanejo dejanja. Katera vrlina bi lahko zaživela in s kakšnim dejanjem? Tako nastane poučni trenutek.

Namesto “valjanja v krivdi”, se vprašajmo, katera vrlina bi nam bila prav zdaj v pomoč in kako bi jo lahko spravili v življenje? Včasih poučni trenutek postane skupinski – če razločujete kot skupina, se porodi toliko idej, in potem se lahko iz tega trenutka učimo vsi.

Naslednja strategija je postavljanje jasnih meja. Postavljanje jasnih meja je način, da smo varni – kot posamezniki, kot družina, s sodelavci v službi, v razredu, v šoli, v skupnosti. Varne meje nas ščitijo pred tem, da bi drug drugemu škodovali, in nam pomagajo, da se med seboj spoštujemo. In meje postavljamo z uporabo vrlin. V razredu bi bila meja lahko na primer urejenost: ko končamo dnevno opravilo, vse pospravimo na svoje mesto. To je jasna meja in rečemo ji urejenost. Ali doma ustrežljivost: vsak po vsakem obroku pomije svoj krožnik. Ali miroljubnost: drug z drugim govorimo s prijaznimi besedami. To so jasne meje, ki delujejo kot pravila, pri čemer je vrlina imenovana na začetku, sledi pa opis s konkretnimi dejanji, kako to mejo živeti v praksi.

Obstajata še dve strategiji za življenje po vrlinah, kajne?

Naslednja strategija je spoštovanje duha. To je način razmišljanja o vrlinah, občudovanja narave in umetnosti, izražanja samega sebe na toliko načinov, v povezanosti z lastnimi vrlinami. V projektu Vrline imamo kartice vrlin. Prevedene so v več kot 12 jezikov in jih uporabljajo izvajalci (facilitatorji) v več kot 100 državah.

Eden od načinov spoštovanja duha je razmišljanje ob kartici. Lahko naredimo izbor vrline, preprosto izberemo kartico. [Izberem naključno kartico, na kateri je pisalo “zmernost”, op. avt.]

Kaj piše na kartici za zmernost? 

Na njej piše: »Zmernost pomeni ustvarjati zdravo ravnovesje v svojem življenju med delom in igro, počitkom in gibanjem. Ne pretiravaš in se ne pustiš odnesti stvarem, ki so ti všeč. S samodisciplino prevzameš odgovornost za svoje življenje in svoj čas.«

In na hrbtni strani kartice še piše: »Zmernost udejanjaš, ko dobiš dovolj tega, kar potrebuješ – ne več in ne manj. S samodisciplino se ustaviš, da ne pretiravaš. Skrbiš za svoje zdravje. V življenju uravnotežiš delo in igro. Poznaš svoje meje in si jih postavljaš. Zadovoljen si z dovolj.«

Zmernost je vrlina, ki prinaša ravnovesje vsem vrlinam.

To so torej nekateri načini udejanjanja zmernosti. In potrditev: »Sem zmeren. Hvaležen sem in zadovoljen, da dobim, kar potrebujem. Svoj čas in energijo uporabljam modro. Moje življenje je dobro uravnoteženo.«

Zmernost je nekaj, kar potrebujemo prav vsi. O tej vrlini je govoril že Aristotel v Nikomahovi etiki, ko je opisal ljudi, ki ravnajo preudarno ob pravem času in na pravi način.

Drži. Zmernost je vrlina, ki prinaša ravnovesje vsem vrlinam. Je kot vrvica: če bi imeli ogrlico iz biserov, in bi vsak biser predstavljal eno vrlino, bi zmernost bi bila vrvica, ki jih povezuje. Vse vrline morajo biti v zmernosti.

Vzemimo na primer asertivnost. S to vrlino misliš s svojo glavo in izražaš svoje zamisli; veš, za kaj se zavzemaš in česa ne dopuščaš; in vedno pričakuješ spoštovanje. Če si preveč asertiven, lahko postaneš agresiven, celo nasilen. Po drugi strani pa premalo asertivnosti pomeni, da se ne znaš postaviti zase, drugim pustiš, da delajo, kar hočejo, in ne odločaš sam o sebi. Zmernost je torej vrlina, ki asertivnost ohranja v ravnovesju in v ravnovesju ohranja tudi vse druge vrline.

Te strategije je mogoče uporabiti povsod, z vsakomer in tudi v kateremkoli jeziku.

Vsekakor je to vrnila, ki jo je treba kar precej vaditi, mar ne?! 

Da, in tudi znati, kdaj reči da in kdaj ne, da ostanemo zmerni. Kajne? Včasih si želimo več in mislimo, da si to lahko privoščimo, a hkrati vemo, da se moramo ustaviti. Takrat nam zmernost pove: v redu, za zdaj je dovolj. In biti v stiku s samim seboj. To je pot. Ko na kartici preberemo vrlino, nam ta prinese uvid: bolj moram paziti, kje rečem da in kje ne, kdaj se ustavim in kdaj spet začnem. Zmernost je dobro imeti in se je zavedati.

Druga praksa je spoštovanje duha – ta strategija nas uči, da o vrlinah razmišljamo in se o njih učimo, in prav to zavedanje nam pomaga, da smo z vrlinami bolj v stiku.

Ostaja še ena strategija, mar ne?

Da in to je spremljanje, umetnost spremljanja. Umetnost spremljanja je zelo lepa strategija: poslušati druge s prijaznim ušesom in srcem, z odprtim umom, brez predsodkov. To je prostor, kjer smeš biti ranljiv, saj veš, da si s to osebo varen, da te ne bo obsojala ali ti dajala nasvetov, ampak ti postavila prava vprašanja, da boš svoj odgovor lahko našel sam. Kajti odgovore imamo v sebi. Ampak včasih smo zmedeni, včasih raztreseni ali pa ne vemo prav, kako se odločiti. Če te spremlja nekdo, ki je za to usposobljen, bo ta oseba s pomočjo vrlin postavila prava vprašanja, ki ti bodo pomagala najti tvoj odgovor – natanko to, kar je želja tvojega srca.

Teh pet strategij je v bistvu univerzalnih. Niso samo za otroke, so za vsakogar: za odraslega v katerikoli službi, pri kateremkoli delu, segajo čez vse človeštvo …

Da, tako je. Ta usposabljanja sem izvajala na delovnih mestih, ki z vzgojo nimajo nič skupnega – v velikem podjetju, v banki na primer – in ljudje, ki delajo v bankah, rečejo: ah, to potrebujem s svojimi otroki. Tako da se strinjam: to je za vsakega človeka. Ni pomembno, ali delaš v šoli, ali si doma ali delaš kje drugje. Te strategije je mogoče uporabiti povsod, z vsakomer in tudi v kateremkoli jeziku. Ker je to človeški jezik: jezik sporazumevanja in odnosov z ljubeznijo, prijaznostjo, harmonijo, razumevanjem, spoštovanjem in sočutjem.

Kaj se spremeni v življenju ljudi ali v njihovem okolju, ko te strategije vpeljejo v svoje življenje? Je učinek takojšen?

Pravzaprav ste rekli zelo lepo besedo: takojšnje spremembe. Spomnim se, da sem nekoč v Hondurasu izvajala delavnico za skupino učiteljev in en učitelj je bil nemiren in je hotel oditi. Pristopila sem k njemu in ga vprašala, ali je vse v redu, ali kaj potrebuje. Rekel je: domov hočem. Vprašala sem ga, zakaj, in rekel je: v samo teh štirih urah sem sedaj spoznal, da sem s svojim otrokom grdo ravnal, in hočem domov, da bom z njim govoril tako, kot se prav zdaj tukaj učim govoriti. Odgovorila sem mu: bi lahko bili potrpežljivi in ostali, da se naučite še več in mu boste lahko dali še več? In ostal je.

To je name naredilo velik vtis. In podobne besede sem slišala na drugih delavnicah, od drugih učiteljev: ljudje takoj razumejo, da lahko stvari naredijo in povejo drugače – da smo se sporazumevali na način, ki ni bil prijazen ali spoštljiv, da pričakujemo preveč in da lahko za to, kar od človeka pričakujemo, prosimo drugače. Ali pa nam sploh ni treba pričakovati, ampak smo lahko zgled. Torej da, spremembe se pri človeku lahko zgodijo takoj. Na delavnicah takoj razumeš, da je stvari mogoče delati drugače.