V partnerju najdeš tako svoje najlepše sanje kot svoje najhujše nočne more

Foto: Canva

Partnerja ne izbiramo zavestno. Res je, da nas nekdo pritegne s svojim videzom, značajem, humorjem, toplino ali podobnimi vrednotami. Toda pod tem deluje še globlja, nezavedna plast. Prav ta odloči, kdo se nam zdi privlačen, ob kom začutimo domačnost in pri kom se v nas prebudi hrepenenje po ljubezni. Ta ista nezavedna plast tudi odloči, da nam nekdo, ki bi bil po vsej logiki za nas idealen življenjski sopotnik, sploh ni privlačen.

Prav o tem je v podkastu govoril dr. Gabor Maté, svetovno znani zdravnik, avtor in strokovnjak za travmo, stres in odnose.

Po njegovem mnenju naše nezavedno v odnosih išče predvsem ljubezen, ki je kot otroci nismo dobili v obliki, kot smo jo potrebovali. Ne iščemo nujno popolnega človeka, temveč nekoga, ob katerem se znova prebudijo naše stare potrebe, hrepenenja in rane. Z upanjem na končno potešitev in ozdravljenje.

Odpri mi rano in naj se pozdravi

Prav to je razlog, da partnerski odnos tako pogosto sproži občutke, ki so veliko večji od trenutne situacije. Partner nekaj reče, zamuja, se umakne, nas ne sliši ali ne opazi … in v nas se prebudi bolečina, ki ne pripada samo temu trenutku. Morda gre za star občutek zapuščenosti, neslišanosti, zavrnitve ali nevrednosti. Takrat se ne odziva samo odrasel človek, ampak tudi otrok v nas, ki je nekoč hrepenel po varnosti in ljubezni.

To ne pomeni, da je partner kriv za naše rane. Pomeni pa, da jih lahko nehote prebudi. In prav tu se skriva možnost rasti. Odnos nas lahko uniči, če v njem ostanemo ujeti v obtoževanje, umikanje, napadanje ali ponavljanje starih vzorcev. Lahko pa postane prostor zdravljenja, če si upamo pogledati, kaj se v nas res dogaja. S tem, ko rana spet zaboli in se pokaže, imamo končno spet možnost, da jo končno vidimo, razumemo in začnemo celiti.

Prvi korak na poti zdravljenja je zavedanje. Ko je naš odziv nesorazmeren s situacijo, se lahko vprašamo: Kaj se je v meni pravzaprav prebudilo? Od kod poznam ta občutek? Ali gre res samo za mojega partnerja ali tudi za nekaj starega?

Druga korak je iskrena komunikacija in pogum za ranljivost. Namesto da se zapremo, napademo ali kaznujemo z molkom, lahko povemo: »Ko se je to zgodilo, sem začutil zapuščenost, strah ali bolečino.« Takšna ranljivost ni šibkost, ampak povabilo k bližini.

V odnosih iščemo predvsem ljubezen, ki je kot otroci nismo dobili v obliki, kot smo jo potrebovali.

Telo pove, kar si težko priznamo

Naši možgani, živčni sistem in telo se oblikujejo v odnosih, zato se tudi naše rane pogosto pokažejo prav tam. Telo pri tem ni tih opazovalec naše notranje drame. Včasih spregovori še preden si sami priznamo, da nas je nekaj prizadelo, prestrašilo ali vrglo iz ravnovesja.

To se lahko pokaže kot napetost v ramenih, stisnjena čeljust, cmok v grlu, teža v prsih, pospešeno bitje srca, plitko dihanje ali bolečine v trebuhu. Nekdo ob partnerjevi kritiki začuti, da se mu zapre želodec. Drugi ob partnerjevem umiku postane nemiren, ne more zaspati ali začne premlevati vsako besedo. Tretji ob konfliktu otrpne in ne najde besed, kot da se je telo za trenutek izklopilo.

Telo si zapomni tudi tisto, česar razum ne zna takoj razložiti. Partner morda samo dvigne glas, zamudi ali se zapre vase, v nas pa se prebudi star občutek: nisem pomemben, nisem varen, spet bom ostal sam. Takrat telo ne reagira samo na sedanjost, ampak tudi na zgodovino, ki jo nosimo v sebi.

Dr. Gabor Maté zato poudarja, da je potrebno telesne odzive vzeti resno. Ne kot dokaz, da je z nami nekaj narobe, ampak kot sporočilo. V odnosu se zato ni pomembno vprašati samo, kaj je partner naredil, ampak tudi: kaj se je zgodilo v mojem telesu, kje sem to začutil in od kod mi je ta občutek znan?

Resnična bližina se začne tam, kjer ostanemo prisotni

Partnerski odnos ni le romantična zgodba. Je tudi ogledalo. V njem vidimo svoje hrepenenje po ljubezni, pa tudi svoje strahove pred njo. V njem se lahko srečamo s svojimi sanjami in s svojimi nočnimi morami. A če sta oba pripravljena rasti, poslušati, prevzemati odgovornost in se učiti avtentičnosti, lahko prav odnos postane prostor, kjer se stare rane začnejo celiti.

Ljubezen ni v tem, da partner nikoli ne sproži naše bolečine. Ljubezen je v tem, da se oba ob sproženi bolečini učita ostati prisotna, iskrena in povezana. Tam se začne resnična bližina.

Odnos nas lahko uniči, če v njem ostanemo ujeti v obtoževanje, umikanje, napadanje ali ponavljanje starih vzorcev. Lahko pa postane prostor zdravljenja, če si upamo pogledati, kaj se v nas res dogaja.

Pot k tebi in k meni

Zlata pot za to je imago dialog. Ta paru pomaga, da iz začaranega kroga napada, umika in obsojanja stopita v poslušanje, zrcaljenje in radovednost drug do drugega. Konflikt tako ni več dokaz, da sta narobe izbrala, ampak priložnost, da si končno povesta, kaj v resnici potrebujeta.

V naši knjižnici naročniških oddaj najdete številne res kvalitetne oddaje na temo partnerskega odnosa. O imagu dialogu konkretno govori psihologinja in terapevtka Špela Tušek. Vabljeni k ogledu oddaje in predvsem k pogumni odločitvi, da ob prihodnjih konfliktih ne zbežimo, ampak ostanemo, pogledamo rano in povemo, kaj potrebujemo.