Kaj meni papež o blagoslovu istospolnih parov?

Pri tem jo je zanimalo, ali se morebiti s takšno odločitvijo ne ruši edinost Cerkve. Vprašanje, ki je bilo povsem na mestu, a je papežev odgovor znova sprožil burno razpravo.

Tuji naslovi so pisali: “Papež Leon XIV. potrjuje neformalni ‘blagoslov’ za istospolne pare in zmanjšuje pomen spolnega greha.” Pogledali smo si originalni posnetek in preverili, kaj je papež zares povedal.

Dejal je, da se “edinost ali razkol Cerkve ne bi smela vrteti okoli spolnih vprašanj”. K temu pa dodal, da vprašanja spolne morale niso edina niti najpomembnejša etična vprašanja za Cerkev: “Nagnjeni smo k temu, da mislimo, da ko Cerkev govori o morali, je edino moralno vprašanje spolnost. V resnici pa verjamem, da obstajajo mnogo večja in pomembnejša vprašanja, kot so pravičnost, enakost, svoboda moških in žensk ter verska svoboda.”

“Vsi smo dobrodošli, vsi so povabljeni, da sledijo Jezusu.”

Papež Leon XIV. je pojasnil, da je Sveta sedež z nemškimi škofi že opravil pogovore in jim jasno sporočil, da ne podpira formaliziranega blagoslova istospolnih parov ali parov v neurejenih razmerah. Po njegovih besedah je edino, kar je dopustil papež Frančišek, blagoslov vseh ljudi nasploh – takšen, kakršnega duhovnik podeli ob koncu maše ali kakršnega podeli papež ob koncu velikega slavja.

Frančiškov znani izraz “tutti, tutti, tutti” (prev. vsi, vsi, vsi) je po papeževih besedah izraz prepričanja, da so “vsi dobrodošli, vsi so povabljeni, da sledijo Jezusu, in vsi so povabljeni, da si v svojem življenju prizadevajo za spreobrnjenje”.

Ali papež zmanjšuje pomen spolnega greha?

Niti ne, želel je samo, da pogledamo širše. Spolnost za človeka ostaja globoko pomembna, saj je ena temeljnih načinov, kako se oseba izraža, daje in sprejema. Krščanstvo je religija učlovečenja: telo ni ovira za duhovnost, ampak njeno mesto. Ravno zato Cerkev spolnosti ne podcenjuje, ampak jo jemlje resno, morda resneje kot katera koli druga institucija v zahodni kulturi.

A resno jemati spolnost ne pomeni, da postane edino merilo moralnosti. Ko Jezus v evangelijih govori o tem, kdo bo in kdo ne bo vstopil v Božje kraljestvo, ne sprašuje po spolni zgodovini, ampak sprašuje po tem, ali si nahranil lačnega, oblekel golega, obiskal bolnega. To ni zmanjševanje pomena spolnega greha. Je postavljanje v pravi okvir.

“Zlahka se pozabi, da isti Bog, ki vidi človekovo spolnost in ves nered v njej, vidi tudi njegovo oholost, sebičnost, lažnivost in zavist.«

Cerkev, ki svojo edinost gradi izključno na spolni etiki, medtem ko zamolči pohlepnost, nepravičnost, vojni dobiček ali strukturno revščino, ni zvesta celoti evangelija.

Ali kot je zapisala znana hrvaška komentatorka Vlatka Kalinić: “Zlahka se pozabi, da isti Bog, ki vidi človekovo spolnost in ves nered v njej, vidi tudi njegovo oholost, sebičnost, lažnivost in zavist.«

In da še gremo konkretneje: kaj natančno duhovnik blagoslavlja, ko pred njim stojita dva človeka, ki se ne predstavita le kot dva posameznika, temveč ravno kot par? Hrepenenje po Bogu? Njuno zvestobo? Njuno potrebo po milosti? Njuno življenjsko skupnost, brez tistega, kar je v tej skupnosti objektivno neurejenega? Ali se lahko pastoralno ločita osebi od oblike življenja, ki ju ravno kot par pripelje pred oltar?

Kako bi naj izgledal blagoslov istospolnih parov?

Fiducia supplicans (dokument iz leta 2023, ki je odprl to vprašanje in dal splošne usmeritve) pravi, da duhovnik blagoslavlja osebi – njuno hrepenenje po Bogu, njuno iskanje milosti, njuno odprtost do spreobrnjenja. Izrecno ne blagoslavlja zveze kot take, ker bi to ustvarjalo zmedo s poročnim blagoslovom. Zato dokument zahteva, da tak blagoslov ne sme biti ritualiziran, ne sme biti liturgičen in ne sme izgledati kot alternativa zakramentu zakonske zveze. Nekaj, kar je nedavno na lastno pest storil nemški kardinal Marx.

Podobno kot zdravnik, ki zdravi bolnika, ne da bi odobraval vse njegove odločitve, a ga kljub temu ne pošlje domov.

Ko dva človeka stopita pred duhovnika kot par, njuna identiteta v tistem trenutku ni ločena od njune skupnosti. Kaj naj torej stori duhovnik?

Odgovor ni preprost in duhovnik, ki si ga pošteno zastavi, to ve. Toda Cerkev je tukaj jasna: vrata ostanejo odprta. Vedno. Ko nekdo išče Boga, ni naloga pastirja, da presoja, ali je dovolj urejen za milost. Podobno kot zdravnik, ki zdravi bolnika, ne da bi odobraval vse njegove odločitve, a ga kljub temu ne pošlje domov.

Duhovnik je za vsakega človeka tam, da mu odpre prostor, v katerem milost lahko naredi svoje.

Ali vprašanje ostaja delno odprto? Po svoje da. Vendar ne smemo pozabiti, da tako eni kot drugi potrebujemo blagoslov. Vsi mi, ravno takšni, nepopolni, kakršni smo. Ali kot je še zapisala Vlatka Kalinić: “Tu se ne blagoslavlja naš notranji nered – blagoslavlja se človek, ki potrebuje in išče Boga. Blagoslavlja se hrepenenje, da milost vstopi v življenje. In nas morda boleče, skozi leta notranjega lomljenja, popolnoma preoblikuje.”