Vsak bi moral prehoditi Camino. – Midva sva ga!

Foto: osebni arhiv

Mesec dni hoje, 800 kilometrov, samo en nahrbtnik, spanje vsak dan v drugem prenočišču … nikoli si ne bi mislila, da bo romanje Camino de Santiago postalo najlepša izkušnja mojega življenja, a zgodilo se je ravno to.

Lansko poletje sva z možem odletela v Španijo in v mestu San Sebastian začela romanje po Jakobovi poti. Izbrala sva severno pot (Camino del Norte), ker je manj obljudena od najbolj poznane francoske poti in ker večino časa poteka ob morju. Do cilja, mesta Santiago de Compostela, sva potrebovala 32 dni. Ta izkušnja naju je združila in povezala veliko bolj kot bi si lahko kadarkoli predstavljala.

Vzponi in padci

Vendar je bil prvi teden najinega romanja vse prej kot idealen. In začelo se je že prvi dan. Večer prej sva ob prelepem sončnem zahodu na plaži naredila popoln načrt za najin naslednji dan. A zalomilo se je že uro kasneje, ko sva ob vrnitvi v hostel ugotovila, da sva na plaži izgubila ključek omarice v katero sem spravila nahrbtnik. Naslednji dan sva do poznega dopoldneva čakala, da se je španski lastnik primajal v službo in sva z obema nahrbtnikoma lahko končno krenila na pot.

Nič ni bilo z zajtrkom na plaži in mirno molitvijo pred začetkom romanja. Nisva krenila na pot pred vročino in dovolj zgodaj, da bi se med hojo lahko ustavljala ter občudovala razglede. V meni je divjala jeza zaradi razbitih pričakovanj in strah, da ne bova imela dovolj časa, da prideva do prenočišča.

Na koncu se je vse dobro izšlo in že nekaj dni kasneje se mi je dogodek zdel precej zabaven. Na nek način je bil to Božji namig naj opustim vsa svoja pričakovanja in se mu prepustim.

Ta izkušnja naju je združila in povezala veliko bolj kot bi si lahko kadarkoli predstavljala.

Bog bo poskrbel

Tekom camina sva se oba urila v zaupanju Bogu. Na moževo pobudo sva si vsak večer podelila kje sva tisti dan čutila Božjo prisotnost in tako ozavestila, kako zelo Bog skrbi za naju. Te dogodke bi lahko pripisala srečnemu naključju, a ker sva namenoma iskala Boga, sva vedela, da je vse to Njegovo delo. Da je On blagoslovil najino romanje in skrbi za naju.

Prvi teden sem v dvakrat zelo nesrečno padla. Lahko bi si zvila gleženj ali še kaj hujšega in najino romanje bi se končalo še preden se je dobro začelo, a na srečo sem jo odnesla samo z večjo rano na kolenu.

Bog nama je vsak dan priskrbel prijeten kotiček, kjer sva lahko pojedla kosilo in se spočila. Tudi voda, da sva si lahko napolnila flaške, je bila vedno na pravem mestu.

V mesecu dni sva le enkrat hodila v dežju. Pa še takrat se je sonce že isto popoldne spet prikazalo izza oblakov in nama posušilo obleke ter najine edine čevlje.

Nekaterih albergueov (prenočišč za romarje) ni mogoče rezervirati vnaprej, zato sva morala večkrat (za)upati, da bodo imeli prostor. Čisto vsakič so ga imeli, večkrat sva dobila celo zadnji dve prosti postelji.

Zadnjih nekaj dni pred prihodom v Santiago de Compostela, je na poti vedno več gneče, saj se vsi camini združujejo v eno pot. Kljub temu se je malo pred katedralo sv. Jakoba gruča ljudi razkadila in zadnji kilometer sva prehodila skoraj sama. Lahko sva v tišini, z roko v roki, dokončala najino romanje. To je bil zame eden izmed lepših trenutkov cele poti.

Camino naju je povezal

Potem ko sva potrebovala nekaj dni, da sva se privadila najini novi realnosti in rutini, sva lahko v romanju začela tudi uživati. Seveda pa tudi potem ni šlo vse gladko. Vsak dan sva se morala dogovoriti kje bova spala, kaj in koliko hrane bova kupila, kdaj bova počivala, koliko kilometrov bova prehodila … in še cel kup drugih reči. Za razliko od »običajnega življenja« na caminu tem izzivom in dogovorom nisva mogla pobegniti ali jih preložiti na kasneje, saj bi drugače obstala na mestu. Prisiljena sva bila v reševanje težav in v sodelovanje. To je bila precej dobra vaja v usklajevanju različnih pogledov in v sprejemanju najine različnosti.

Veliko sva se tudi pogovarjala. Biti en mesec ves čas z možem, le kaj je lahko za ženo lepšega. Ogromno časa za pogovor in povezovanje. Res sva se veliko pogovarjala in se preko tega povezala. Veliko časa pa sva tudi hodila v tišini in preprosto bila skupaj. Naučila sem se ceniti tudi to in spoznala, da se lahko poveževa tudi na tak način.

Camino te spremeni. Bolj in drugače kot bi pričakoval, a točno tako kot Bog načrtuje.

Kaj je na caminu tako posebnega?

Preden sva odšla na camino nama je veliko ljudi, ki so ga že prehodili, reklo: »O, to se bosta pa super imela, to je taka čudovita izkušnja.« Ko nama je to reklo že več kot deset ljudi, sem si začela misliti: »Pa dobro, zakaj so vsi tako obsedeni s tem caminom, saj spet ne more biti tako zelo neverjetno.« Vendar, ko me zdaj kdo povpraša po caminu, se odzovem točno tako. To je bil moj najlepši dopust. In vsakemu privoščim, da bi doživel to neverjetno izkušnjo.

Ne znam povedati, kaj točno je tisto, kar te pri caminu tako zelo očara. Dokler tega sam ne izkusiš, težko razumeš. A camino te spremeni. Bolj in drugače kot bi pričakoval, a točno tako kot Bog načrtuje.