Julijana: “Šele v zaporu sem spoznala resnično svobodo.”

Slika je simbolična. (Foto: Envato)

Ko se je mož dokončno odselil k drugi, s katero je imel tudi otroka, je Julijana sedla v avto in se odpeljala. Želela je le eno – umreti. Vendar je imel Bog zanjo drugačen načrt. Spominja se, da se je odpeljala z namenom, da konča svoje življenje. Potem jo je zajela tema. Prebudila se je na oddelku psihiatrične bolnišnice. Povedali so ji, da je izvršila napad, poskus uboja moževe partnerice, ter da potrebuje psihiatrično zdravljenje in nadzor. Po mesecu dni so jo preselili na forenzični oddelek v Maribor, kjer je med najhujšimi zločinci in osumljenimi preživela nekaj mesecev. Končno so ji po mnenju sodnega izvedenca dovolili, da se vrne domov. Doma je preživela slabih pet let. V tem času je tekel proces in sojenje. Po izrečeni obsodbi, ki ji je naložila tri leta in pol zaporne kazni, pa je spakirala in se odpeljala na Ig.

Kakšno je bilo tvoje življenje pred usodnim jutrom? Kako si živela, kako si gledala na življenje?
Imela sem lepo družino. Z možem in štirimi otroki smo živeli v lastni hiši v manjši vasi. Bilo nam je lepo, delala sem, skrbela za dom in otroke, bila sem dejavna pri mnogih stvareh – po naravi sem organizatorka in vedno polna idej, ki jih skušam tudi uresničiti. Ponosna sem bila na svojo družino, prepričana, da živimo lepo in srečno. V mojih očeh smo bili popolna družina, kljub občasnim kregom. Prepričana sem bila, da smo v družini vsi iskreni. Vse, kar sem delala, sem delala za svojo družino.

Potem pa šok. Udarec, ki je prišel kot strela z jasnega – nenadoma in nepričakovano. Mož je priznal, da ima drugo in z njo tudi otroka. In spoznala sem, da ni bilo tako, kot sem mislila, da mož družine ni doživljal tako kot jaz.

Če sedaj pogledam nazaj, priznam, da so bila znamenja, namigi, vendar jih nisem razumela. Niti v sanjah si ne bi mogla predstavljati, da bi me varal, in če bi mi kdo kaj takega rekel, mu ne bi verjela … Bolelo je, ko sem spoznala, da živim z možem, ki ga v resnici ne poznam, ki je dve leti živel dvojno življenje …

Predstavljam si, da se s tem nisi sprijaznila.
Res je. Smo samo ljudje in lahko se ti zgodi prevara, nezvestoba. Vendar mnogi so zmogli – zakaj ne bi še midva? Tako sem začela načrt reševanja zakona. Prepričana sem bila, da nama bo uspelo, da se bo pokesal in se vrnil in bomo spet živeli srečno naprej. Tako bi tudi otrokom dala zgled zvestobe in odpuščanja, kajti vsakemu se lahko kaj takega zgodi.

Prvo pomoč sva poiskala v zakonski skupini in nekaj časa je to delovalo, potem pa ne več. Šla sem korak naprej in nama poiskala terapevta. Zaživela sem intenzivno duhovno in duševno življenje, kjer sem se borila z vsemi močmi in sredstvi, ki sem jih poznala. Pogosto sem se spovedovala in naš župnik si je zame in za naju vzel veliko časa. Poslušal naju je, nad nama in za naju molil, pred oltarjem sva z možem obnovila obljubo zvestobe … Dve leti sem vztrajala, upala do konca … Ko je duhovnik spoznal, da so moževe obljube prazne, me je postavil na realna tla: »Julijana, pusti ga, da gre.« Spustila sem ga in on je odšel. Domov se je vrnil čez teden dni samo zato, da bi mi povedal, da je med nama konec.

Bolelo je, ko sem spoznala, da živim z možem, ki ga v resnici ne poznam, ki je dve leti živel dvojno življenje …

Kako si to sprejela? Kaj se je zgodilo potem?
Od tistega trenutka dalje sem si želela samo še umreti. Njegov odhod je bil zame poraz. Nisem mogla sprejeti, da bom ostala sama, da sem bila zapuščena, da nisem bila sposobna obdržati moža. Doživljala sem nemoč in krivdo za vse, ker mi je mož očital, da sem za vse kriva jaz. Toliko očitkov sem pogoltnila in toliko prejokala. Ponotranjila sem, da sem za vse res sama kriva. Nisem videla izhoda. Obup me je strl. Konec odnosa je zame pomenil konec življenja. Odločila sem se, da ne bom več živela. Počutila sem se kot v transu in tistega jutra sem se odpeljala od doma, da bi končala svoje življenje. Potem pa popolna tema, dva dni. Prebudila sem se na psihiatriji. Tam so mi povedali, kaj naj bi storila – napadla moževo partnerico, obtožba pa se je glasila: poskus uboja.

Kako si sprejela, da se nečesa tako pomembnega sploh ne spominjaš?
Težko mi je bilo. Na srečo se ni zgodilo nič hudega. »Sem bila to res jaz?« sem se spraševala … Ničesar se nisem spomnila … Molila sem, da bi se česarkoli spomnila, pomislila sem celo na hipnozo, vendar so mi jo zaradi let odsvetovali. Tako zelo sem si želela vedeti, kdo sem, kaj naj bi storila … Pri spovedi sem vedno znova obžalovala, se kesala za to, kar naj bi storila, čeprav se tega nisem spomnila. Otrokom sem se neštetokrat opravičila, žal mi je bilo, da sem jih prizadela, spravila v tak položaj. Tudi oni so trpeli, vsak na svoj način.

Kako so si nato sledili dogodki?
Na psihiatriji se je začelo moje okrevanje. Prvi so me obiskali otroci. Ob tem mi je ena od hčera prinesla od doma moj molitvenik in rekla: »To ti bo pomagalo.« Nato me je obiskala prijateljica, ki sem se ji potožila: »Marijo sem prosila, naj ozdravi moje življenje od spočetja dalje, in glej, kje sem končala …« Ona pa mi je rekla: »Pravkar te ozdravlja. Uslišana si bila.« Teh besed ne bom nikoli pozabila. Kmalu so me preselili na forenzični oddelek v Maribor. Tam sem bila nekaj mesecev, dokler ni sodni izvedenec presodil, da nisem nevarna in da grem lahko domov.

Otrokom sem se neštetokrat opravičila, žal mi je bilo, da sem jih prizadela, spravila v tak položaj.

Vrnila si se nazaj, v življenje, ki ga ni bilo več …
Bila sem prosta, a v sodnem procesu. Počasi sem zaživela normalno življenje. Delala sem, se ločila, se zdravila in hodila po poti odpuščanja. V tem času sem bila deležna veliko podpore – strokovne, osebne, duhovne, molitvene. V tem času sem se veliko naučila in vse mi je koristilo kasneje, med prestajanjem zaporne kazni. Največja lekcija je bila ne spraševati se, zakaj. Na to vprašanje velikokrat ne dobimo odgovora. Potrebno je le moliti in sprejeti, in tega sem se morala naučiti. In sprejemati iz Božjih rok, kar je dano. On edini ve, kaj je za nas resnično dobro.

Obdobje sojenja je trajalo skoraj pet let. In nekega dne je prišla sodba. Obsojena sem bila na tri leta in pol zapora. Najprej sem se zjokala. Potem pa akcija. V treh tednih prostosti, ki so mi ostali, sem dala odpoved, uredila nekaj formalnosti, si ostrigla lase in se poslovila od prijateljev. Ena od prijateljic mi je rekla, da ima občutek, kot bi se odpravljala na večletne duhovne vaje … Za slovo od družine sem pripravila še kosilo, potem pa spakirala in odšla.

Odšla si na Ig, kjer si vstopila v Zavod za prestajanje kazni zapora. Za teboj so se zaprla vrata …
Na vožnji tja sem bila pogumna. Ko pa sem prišla do gradu, me je stisnilo. Pomislila sem: tri leta in pol – to je ogromno … Izstopila sem iz življenja in stopila bom v nič … Potem pa sem se prepustila. Na sprejemu so temeljito pregledali vse moje stvari, pregledal me je psihiater in zdravnik. Nato so me pospremili v sobo, kjer sem se namestila.

Moja postelja je bila moj svet. Odprla sem molitvenik in zmolila. Tako se je začelo. S seboj sem imela nekaj knjig in osebnih stvari, ki so mi veliko pomenile. Spominjale so me, kdo sem, predstavljale so mi moje življenje, mojo identiteto. V zaporu si to, kar si, brez dodatkov. V življenju zunaj se lahko zamotimo z otroki, vnuki, službo, telefonom, v zaporu pa si to, kar si. Iztrgana sem bila iz svojega življenja in postavljena v novo okolje s povabilom, da zgradim nekaj novega. Ta čas je lahko priložnost, ko v miru premislimo svoje življenje.

Najprej sem bila na zaprtem oddelku. Kmalu pa so me preselili na polodprti oddelek. Bilo je pravo olajšanje. Lahko sem sprejemala obiske in celo za nekaj ur zapustila zapor. Največkrat sem odšla na Kurešček – tja so me peljali prijatelji ali domači. Takoj ko je bilo mogoče, pa so me preselili na odprti oddelek. Tam se je moje življenje odprlo tudi navzven. Dobila sem telefon in spet sem lahko lažje komunicirala s svojimi dragimi.

V zaporu si to, kar si, brez dodatkov. V življenju zunaj se lahko zamotimo z otroki, vnuki, službo, telefonom, v zaporu pa si to, kar si.

Kakšno je bilo tvoje življenje v zaporu od začetka do konca?
Soočenje z realnostjo zapora ni bilo lahko. Kaznjenke so si bile različne, ene bolj, druge manj pripravljene na dobro. V samem zavodu je bilo veliko možnosti za pogovore in osebno rast. Izkoristila sem vse, kar sem lahko. Terapevtka iz zavoda Stopinje me je seznanila z idejo Viktorja Frankla in počasi sem vsemu lahko dala smisel. Spoznala sem, da moje življenje ni tako hudo, kot je bilo njegovo, da so moji dragi živi in zdravi, prav tako jaz. Sem le v zaporu in me ne čaka smrt, ampak življenje. Moja komaj rojena vnukinja dvojčica je umrla (nekaj mesecev kasneje je k Bogu odšla še druga) – zase pa sem vedela, da bom živela. Začela sem se počutiti svobodno, kljub temu da sem bila fizično omejena. Imeli smo strog red, urnike, pravila. A o svojih mislih, idejah in dejanjih lahko odločam sama. Postala sem neskončno svobodna in to sem živo občutila vsak trenutek. Začutila sem lepoto življenja, hvaležnost za vsako malenkost. Mnoge kaznjenke pa so ostajale zaprte v svojem svetu jeze, zamer in upora … in na zaprtem oddelku. Družba v zaporu je pestra.

Si bila deležna duhovne oskrbe?
Seveda. Ko je k nam prišel g. Friškovec, sem se vedno postavila v vrsto za spoved, pogovor in sveto mašo. Vedno si je vzel čas in njegovi nasveti so mi širili obzorje.

Torej je bilo za vas dobro poskrbljeno. Na voljo je veliko možnosti za osebno rast, ki pa jih ne izkoristi vsak …
Tako je. Program zavoda je res bogat in pester. Poskrbela sem za telesno zdravje (fitnes), veliko sem brala, imela čas zase, začela sem pisati dnevnik. Ko sem se privadila na red, sem videla, da imam ogromno časa. Udeležila sem se delavnice kreativnega pisanja, imeli smo veliko gostov, predavanj, tečajev … Res veliko nudijo, da bi kaznjenke lahko spoznale, kaj jih veseli, koliko možnosti imajo, kaj vse lahko v življenju delaš. Lahko oživiš pozabljene talente, prebudijo se lahko novi. Vsaka je povabljena k ustvarjalnemu doprinosu skupnosti.

Znotraj zavoda sem si poiskala različne zaposlitve. Najprej sem delala v kuhinji, nato v pralnici in ko so ugotovili, da znam šivati – po poklicu sem šivilja –, se je zame začelo zelo ustvarjalno obdobje. Kaj vse sem sešila! Ob tem sem zaživela. Po srednji šiviljski šoli sem si zelo želela naprej, a sem se poročila, nato so prišli otroci in življenje se je ustalilo. Željo po šivanju sem odrinila na rob. Tukaj pa sem zaživela svoje sanje. Tik pred odhodom sem iz odpadnega jeansa sešila petnajst oblek, nekaj torbic in modnih dodatkov ter pripravila modno revijo! Bilo je prekrasno. Odločila sem se, da se bom, ko pridem iz zapora, posvetila šivanju.

Zapor ni samo kazen, je res lahko ena velika priložnost. Čas v zaporu je omejen, enkrat se bo končal – za ene prej, za druge kasneje.

Zapor ni samo kazen, je res lahko ena velika priložnost.

S pozitivnim pristopom je torej vse lažje.
Res je. Zaposleni so bili do mene pozitivni, pripravljeni poslušati. Lepo sem sodelovala z vsemi in tudi z vodstvom. V zapor sem prinesla celo sebe. Zato sem se tudi tukaj trudila delati dobro, pomagala drugim, gradila skupnost in lepe odnose. Duhovnost Chiare Lubich mi je zelo blizu. Odzivi na to so bili dobri. Nisem spadala med tiste, ki netijo prepire, delajo zlo, spletkarijo in se pretepajo. To ni moj način delovanja. Ostala sem zvesta sebi in dobremu. Če se da tam zunaj, v svetu, zakaj se ne bi tudi tukaj, v zaporu?

Bila sem pobudnica za mnogo aktivnosti. Kar mi najbolj ostaja, je kocka ljubezni, ki jo poznam iz naše duhovnosti. Spomnila sem se je in se mi je posvetilo: s to kocko lahko spodbudim k dobremu! Mojo idejo je nato skrbno, s svojimi talenti oblikovala in izdelala druga obsojenka, skozi igro pa smo jo predstavile na novoletni prireditvi. Sporočilo je bilo, da je to, da nič nimamo, laž. Lahko damo, tudi če »nič« nimamo. Kaj je ta »nič«? To je objem, pogled, nasmeh, pomoč, spoštovanje …

S kakšnim namenom te je Bog poslal v zapor?
»Julijano želim prekvasiti. Sedaj je čas zanjo,« mi govori Bog. Res, sedaj je čas zame. Otroci so odrasli in pred mano je nov začetek.

Da lahko sama na sebi naredim veliko in da drugim povem, da se vse da. Da si lahko dober kljub vsemu in da je za to potrebna odločitev. Bog vse dopusti, da bi se spreobrnili. Se je v starem življenju nekaj zalomilo? Lahko zaživiš novo!

In čeprav sem v zaporu doživela tudi slabe stvari, se spominjam lepih.

Si bivšemu možu odpustila?
Odpuščamo ne zaradi drugih, ampak zaradi sebe, da bi bili mi bolj svobodni. Čeprav je od tistega usodnega jutra minilo več let, sem še v tem procesu. Ne želim si, da bi gojila sovraštvo, zamero ali jezo, ker potem si isti kot drugi. Sprva sem mislila, da bom odpustila enkrat za vselej. Pa ni tako. Odpuščanje je odločitev, a tudi večplasten in dolgotrajen proces, ki pri meni še traja. Pri sveti maši vsakič, ko duhovnik povzdigne hostijo, rečem: »Bog, pomagaj mi odpustiti.« Tukaj ne mislim samo na bivšega moža.

Tvoje bivanje v zaporu se je ravnokar izteklo … kakšni so tvoji načrti?
Pred menoj je življenje, polno priložnosti. Šivala bom. In ustvarjala!

Imaš za nas kakšno spodbudo, misel?
»Vse se da, če se hoče,« kot pravi Tomaž Gorec. In če ne rata, te čaka druga pot.

V spodnji galeriji si lahko ogledate nekatere od stvari, ki jih je ustvarila gospa Julijana.