Mama 7 otrok Tina Jakše: Ni treba biti popolna mama. Materinstvo je naporno. Nihče ne zmore vsega.

Fotografija je last družine Jakše

Tina Jakše je drugačna mama. To ni le ime, pod katerim jo najdemo na socialnih omrežjih. Drugačna od povprečja je njena pot življenjskih izbir, ki je sad njenega (oz. njunega) iskanja, kako življenje peljati tako, da bo za njuno družino najbolje.  Po poklicu specialna pedagoginja je žena in mama sedmih otrok, ki otroke vzgaja in izobražuje doma. Delovala je tudi kot obporodna doula, mlajše otroke je rodila na domu. Intervju predaja številne močne lekcije te izjemno izkušene mame o materinstvu, ranljivosti, iskanju lastne poti, zakonu, odnosih v družini, vzgoji in izobraževanju.

Imate sedem otrok, dve predšolski, otroke izobražujete na domu, imajo tudi prostočasne dejavnosti, vi ste aktivni na družbenih omrežjih, večino časa ste z otroki sami in praktično nimate pomoči babic in dedkov … Kako vam vse to uspeva?

Sigurno da vsak dan ne uspeva vse. Brez tega, da sem ostala doma, niti ne bi šlo. Že pri materinstvu vsak dan iščem ravnovesje. Nočem izpasti kot da vse zmorem. To se trudim sporočiti tudi mamicam na socialnih omrežjih – da ni treba biti popolna mama. Materinstvo je naporno. In nihče ne zmore vsega.

Mi je pa prioriteta, da smo kot družina v redu. In temu posvečam veliko časa.

Zdelo se mi je, da gre drugim mnogo bolje; da drugje spijo, vozičkajo, materinstvo je izgledalo lepo in preprosto … in sem se počutila totalno nesposobno.

Prva izkušnja materinstva je bila zame resnično težka. Bala sem se poroda in se zato nanj zelo pripravljala. Poporodno obdobje pa me je potem povozilo. Tega nisem pričakovala. Rodila sem dvojčka. Fanta nista spala – vsaj ne istočasno, dojila sem ju izmenično 24 ur na dan, niti na stranišče nisem mogla. Prve tri mesece se mi je zdelo, da je mojega življenja konec. Bila sem v veliki stiski in razen možu nisem mogla o tem z nikomer spregovoriti. Zdelo se mi je, da če bom, bodo mislili, da obžalujem, da imam otroka, da ju nimam dovolj rada. Bala sem se obsojanja. Hkrati pa se mi je zdelo, da gre drugim mnogo bolje; da drugje spijo, vozičkajo, materinstvo je izgledalo lepo in preprosto … in sem se počutila totalno nesposobno. Nisem zasledila, da bi se še katera mamica spopadala s takimi občutki. Takrat sem prvič začutila, da bi rada nekoč na socialnih omrežjih delila tudi težke stvari. Po tej prvi izkušnji materinstva sem rodila tretjo, prvo hči Piko – in imela samo enega novorojenčka. In od takrat mi je bilo vsako leto lažje.

Sem pa tudi sama iz večje družine, bila sem najstarejša in vajena sem bila doma veliko narediti, se zorganizirati. Delala sem tudi v razvojnem oddelku vrtca, kjer sem imela šest različno sposobnih otrok, ki sem jim morala vsak dan individualno prilagajati aktivnosti. S to popotnico mi je bilo tudi doma lažje voziti naš vsakdan.

Ljudje imamo različne kapacitete. Nekateri že pri manjših obremenitvah čutijo velik napor. Sama pa nespanje in življenje z veliko družino razmeroma dobro prenašam. In to je povsem v redu – vsak ima svoj ritem in svoj prag vzdržljivosti. Poleg tega vem, da so mnoge ženske, zelo rade mame, a jih tudi druge stvari izven materinstva močno napolnjujejo in potrebujejo prostor za svojo osebnost in delo. Mene pa napolnjuje že samo materinstvo. Trenutno ne čutim velike potrebe po drugih stvareh, imam občutek da uspem narediti zase dovolj. Različni smo in dobro je, da to spoštujemo – brez primerjanja ali obsojanja.

Če bi lahko danes dali popotnico sebi ob prvem otroku – kaj bi si povedali?

Jok ni znak, da sem slaba mama. Otroci potrebujejo prostor, da nekaj sprostijo. Podobno je, kot ko jaz jokam, govorim možu ali prijateljici o svojih težavah.

Da ne rabim vsega sama. Da lahko prosim za pomoč. Da je normalno da po porodu potrebujem skupnost – psihično in fizično podporo. Da je lahko istočasno izjemno lepo in naporno. Da to, da ti je kdaj neverjetno težko, ne pomeni, da obžaluješ svoje materinstvo ali imaš svojega otroka kaj manj rada. Da ne bo vedno tako težko. Da spet pride čas, ko bom lahko šla sama spat, v miru prebrala knjigo in imela občutek, da je telo spet moje.

Kako greste čez trenutke, ko je spanja premalo, se otroci kregajo, se z možem ne začutita, imate vzgojne in zdravstvene izzive?

Kreganja je pri nas vsekakor vsak dan dovolj, da imam ogromno priložnosti za vajo reševanja konfliktov. Trudim se, da ne zapadem v stare vzorce. Tako pri meni kot pri možu je bilo v mladosti veliko kričanja, in tudi sama včasih, ko sem res slabo, zakričim. A nato se ustavim in skušam najprej zregulirati svoja čustva. Najbolj mi pomaga, da si v glavi ponavljam: ne jemlji stvari osebno, otroci delujejo glede na svojo razvojno stopnjo, njihovi možgani še niso zreli, to so reakcije iz stiske ne zlobe, zdaj me ne bodo niti slišali, zdaj jim ne morem ničesar dopovedati.

Vedno, ko stopim korak nazaj in vse predam Bogu, najdemo pravo besedo, pravo pot.

Mene so vzgajali tako, da so mi skušali stvari dopovedati, vbiti v glavo. Jaz se skušam tega odučiti in raje predihavam situacije – podobno kot pri porodu. Ko se umirim, se umiri tudi situacija. Na začetku materinstva sem skušala reševati zunanjost, ustavljati otroke. Z leti pa sem spoznala, da moram najprej ustaviti sebe, zregulirati svoj vihar čustev. Ko jaz mirno vstopim v situacijo, so tudi otroci takoj bolj umirjeni. Šele takrat jih lahko potolažim, se z njimi pogovorim in tudi r

esnično slišim. Pomembno mi je, da ne reagiram samo iz svojega gledišča, ampak da poskušam slišati obe strani zgodbe. Pogosto se izkaže, da je zgodba drugačna, kot se mi je sprva zdelo. Zato se trudim ne reagirati na vrhuncu jeze – včasih se umaknem, povem, da sem jezna, in ko obvladam svoje vedenje, se vrnem in situacijo rešim.

Podobno je z jokom. Na začetku mi je bilo težko, ko je otrok jokal, saj so v moji družini vedno težko prenesli jok. Danes vem, da jok ni znak, da sem slaba mama. Otroci potrebujejo prostor, da nekaj sprostijo. Podobno je, kot ko jaz jokam, govorim možu ali prijateljici o svojih težavah. Takrat moram dati to ven, ne bi mi pomagalo, da mi nekdo zamaši usta in samo utiša. Pomembno je, da niso sami, da jih lahko spremljam in pomirim tudi sama sebe, medtem ko jokajo.

Seveda je vse težje, ko sem neprespana. Takrat otrokom povem, da imam manj potrpežljivosti, in ko mi ne uspe, se opravičim. Nič ni narobe, če otroci vidijo, da se tudi starši učimo, spreminjamo in trudimo. Najin odnos z možem pa je temelj vsega tega – če midva ne funkcionirava, če nisva v redu, potem tudi vse ostalo težko deluje. Zato morava vsakodnevno skrbeti za najin odnos.

Kako napolnite sebe?

Ko imam čas zase. To je trenutno največkrat šele, ko gredo vsi spat in hišo napolni tišina. Ta tišina mi že sama po sebi paše. Pomirja me tudi večerna molitev in predajanje Bogu. Dolgo sem imela občutek, da je vse na meni: jaz sem odgovorna za družino, za otroke, za najin odnos, za odločitve v življenju, za vse … kakšno breme je to bilo. Zdaj seveda še vedno delam vse, kar je moja odgovornost, a na koncu dneva vedno predam vse Bogu – ker vem, da ne morem nositi vsega sama.

Ko pridejo težje situacije – reševanje finančnih ali bivanjskih izzivov, ki sta velik vir stresa in konfliktov – in sva z možem oba v stiski, sem ugotovila, da vedno, ko stopim korak nazaj in vse predam Bogu, najdemo pravo besedo, pravo pot. Enako prosim Boga pri otrocih: »Jaz tega ne znam rešiti, prosim, ti si mi jih dal, pomagaj, da najdem pravo pot, pravo rešitev, pravo besedo.« In potem stvari nekako gredo.

Delam vse, kar je moja odgovornost, a na koncu dneva vedno predam vse Bogu – ker vem, da ne morem nositi vsega sama.

Prebrala sem zgodbo, ki me je zelo nagovorila: Noe, ko je gradil barko, je dobil navodila, kako jo sestaviti, koliko naj bo velika, ni pa dobil navodil za motor, jadra ali krmilo. Ni bil namen, da bi bil on kapitan. Bil je le na barki – Bog je bil kapitan. Tako se tudi jaz vse bolj počutim v svojem življenju. Učim se zaupati in prepustiti. Ne pomeni, da sem pasivna ali da čakam, da se stvari same zgodijo. Najtežje mi je bilo vedno, ko sem skušala na silo in trmasto voditi po svoje. Ko pa stopim korak nazaj in se prepustim, se stvari odvijejo drugače – pogosto bolje, kot sem si sploh predstavljala.

Omenjate prepuščanje Bogu, z otroki molite, starejši so tudi skavti … Kakšna je vloga vere v vaši družini?

V mojem življenju je vera vedno igrala pomembno vlogo. Oba z možem sva bila tradicionalno vzgajana, hodila k maši, bila aktivna v župniji. Tudi po poroki sva nadaljevala z verskim življenjem – prve tri otroke sva dala tudi krstiti.

Začutila sem globok odpor, jezo in zamero ter nisem več želela biti del te institucije. Zaradi tega sem bila približno desetletje odrezana od Cerkve.

Potem pa so prišle na dan spolne zlorabe v Cerkvi in prikrivanje le-teh. Sama sem bila sicer zlorabljena izven Cerkve, a ker vem, kako grozljivo je to za žrtev, sem to vzela zelo osebno. In ravnanje v Cerkvi je bilo v nasprotju z vsemi nauki. Začutila sem globok odpor, jezo in zamero ter nisem več želela biti del te institucije. Zaradi tega sem bila približno desetletje odrezana od Cerkve. Kljub temu pa smo kot družina živeli vero po svoje. Molili smo, imeli jutranje in večerne kroge, praznovali praznike – čeprav mlajši otroci niso bili krščeni. Takrat preprosto nisem mogla pred Cerkvijo obljubiti, da bom vzgajala otroke v njej ali sprejemala vse, kar Cerkev uči. Bilo je težko, čutila sem tudi pritisk nekaterih sorodnikov, a nisem mogla delati nečesa, v kar ne verjamem.

Ko smo se pozneje vrnili v župnijo, kjer sem odraščala, sem želela otroke vključiti v aktivnosti. Opazila sem, da so začeli delovati skavti, in vprašala, ali se lahko otroci pridružijo, kljub temu da ne hodimo v Cerkev. Za naju so bile te vrednote vedno pomembne in vedela sem, da drugje ne bo mogoče dobiti take oblike druženja. Otroci so se tam zelo našli. Začeli so tudi peti v zboru, jaz pa sem na njihovo pobudo spet začela hoditi k maši, da sem jih poslušala.

Počasi se je moje srce mehčalo in tudi tukaj sem stopila korak nazaj iz tiste svoje jeze in zamere, ter videla, da stvari niso tako črno-bele. Otroci so naju prosili, da bi radi prejeli zakramente in dano nam je bilo doživeti tako zelo lep obred. Vedela sem, da je bila moja odločitev prava, saj smo takrat vsi popolnoma drugače doživljali ta korak. Zdaj obiskujemo tudi družinsko katehezo in se trudimo biti čim bolj vključeni v župnijo.

Kaj so ključne lekcije, ki vam jih je dalo materinstvo in česa vas je naučilo o vas?

Naučilo me je, da otrok ne vzgajam toliko sama, kot ob njih vzgajam sebe. Ko se spreminjam jaz, se otroci spreminjajo ob meni. Iz svoje družine sem imela občutek, da starši oblikujejo otroke, da jih poskušajo stlačiti v določene kalupe – tudi mene so vedno poskušali. Danes menim, da to ni moja vloga. Sem bolj spremljevalka, otrokom v oporo in se od njih ogromno učim. Prav vsak mi je prinesel pomembno lekcijo. Naučili so me ponižnosti, potrpežljivosti pa me še vedno učijo (smeh).

Otrok ne vzgajam toliko sama, kot ob njih vzgajam sebe.

Zmanjšujem perfekcionizem, željo po popolnosti in svoj ego. Ko sem bila mlajša, sem želela imeti vse pod kontrolo. To mi je dajalo občutek varnosti. Verjela sem, da če držim stvari v svojih rokah in bom naredila po svoje, bo načeloma vse v redu. Zelo težko sem zaupala drugim. A že nosečnost in porod sta bili močni lekciji – dojela sem, da ne morem imeti vsega pod nadzorom. Še tisto, kar sem si želela – roditi v porodni hiši – se je spremenilo, ker sem izvedela, da pričakujem dvojčka. Pri porodu sem verjetno prvič res spustila krmilo in dojela, da ne morem kontrolirati procesa. In ko sem spustila, sem rodila.

Preden sem postala mama, sem imela idejo, da bom čisto drugačna kot moja mama. Veliko jeze in zamer sem nosila do nje, ker je bilo naše družinsko življenje burno. Krivila sem jo za marsikaj. A ko sem začutila življenje iz materinskega vidika, ko sem videla, kako se prebujajo trigerji in stari vzorci, koliko je izzivov, kako je, ko nimaš podpore – sem začutila veliko sočutja. Nehala sem biti izterjevalka, ki bi od nje zahtevala tisto, česar mi je primanjkovalo. Začela sem jo gledati z ljubeznijo in hvaležnostjo za to, kar sem od nje dobila. Z njo sem prvič vzpostavila dober odnos.

Preden sem postala mama, sem imela idejo, da bom čisto drugačna kot moja mama.

Pravzaprav sem začela gledati vse svoje prednike v drugačni luči. Čutim, da je moja vloga tudi zdravljenje neke družinske travme po ženski strani. Pokojni dedek mi je ganjen večkrat rekel, da sem res ena taka mama – on je žal ni imel, čeprav je bila fizično prisotna. Ženske pred mano so bile pogosto čustveno nedostopne, pogosto v moški energiji. Otroci pa so mi pomagali najti svojo žensko energijo, nežnost, ljubezen.

Seveda sem se vedno bala, da bodo moji otroci trpeli in imeli težave, kot sem jih imela sama. Kaj vse bova prenesla nanje? A zdaj vem, da vsak otrok pride z namenom, da je dovolj, če se trudim. In da življenje prinaša tudi težje izkušnje, ki so prav tako dragocene.

Verjetno tudi iz tega izhaja drugačna izbira od neke utečene – za veliko družino, da boste ostali doma, za šolanje na domu?

Na začetku sem imela precej jasno vizijo: družina s štirimi otroki, otroci bodo hodili v vrtec, jaz bom hodila v službo. Tako se mi je zdelo logično, normalno, »prav«. Potem pa sta bila prva dva dvojčka in kmalu zatem sem spet zanosila. Med otroki je bilo le dvajset mesecev razlike. Kar naenkrat sem se znašla doma – praktično sem šla iz ene porodniške v drugo.

Kljub vsem razumskim argumentom se je vedno znova pojavljal občutek, da še nekdo manjka.

In ravno v tem obdobju sva z možem počasi začela poslušati sebe. Ne več predstav o tem, kako naj bi bilo, ampak naju in najine resnične želje. Oba sva čutila, da si želiva biti čim več skupaj, kot družina. Jaz pa sem zelo jasno čutila, da si želim biti z najinimi otroki. Da se želim ukvarjati z njimi, ne pa hoditi v službo in delati z drugimi otroki.

Ko sem bila še mlajša, sem večkrat mimogrede rekla, da bom imela sedem otrok. Kasneje se mi je to razumsko zdelo pretirano – preveč dela, preveč perila, preveč naporno. A kljub vsem razumskim argumentom se je vedno znova pojavljal občutek, da še nekdo manjka. Bil je tih, a zelo močan klic, da v našo družino sodi še en otrok. Ničesar nisva načrtovala na silo. Nisva »delala na tem«. Bila sva odprta za življenje – z občutkom, da če je namenjeno, se bo zgodilo. In se je.

Kaj so prakse, namenjene negovanju vajinega zakona, da ob ogromno dela in obveznosti ohranita trdno vez?

Z možem sva se spoznala v zame zelo težkem obdobju. Po prejšnji zvezi sem bila sesuta in takrat se mi je podrla tudi celotna podoba o sebi. Ko me je spoznal, sem mu zelo iskreno povedala, da nisem dobro. V prejšnjih zvezah sem se pogosto trudila biti takšna, da bi bila všeč – prilagajala sem se, ugajala. Pri njem pa sem prvič rekla: »Glej, takšna sem.« Dala sem vse karte na mizo, povedala čisto vse in bila prepričana, da bo, ko bo to slišal, zagotovo odšel. Pa ni. Rekel je, da me je vse, kar sem doživela, oblikovalo v to, kar sem, in da me sprejema takšno. Od tistega trenutka naprej.

Ugotovila sva, da v tem obdobju življenja ne moreva čakati na spontano romantiko. Čas zase si morava vzeti zavestno.

Zelo dobro sem se zavedala, da takrat nisem bila sposobna zdrave zveze. Vedela sem, da nimam kaj dati in da potrebujem terapijo. Odločila sva se, da greva na terapijo skupaj. Zame je bilo ključno, da najprej pozdravim sebe, se sestavim, ker bi sicer rane nosila s sabo in samo ponavljala stare vzorce. Veliko sva se pogovarjala, odnos sva gradila na odprtosti in se nobenim temam nisva izogibala – niti zelo težkim ne.

Mislila sva, da sva s tem naredila dober temelj in da bo to dovolj. In res sva se imela lepo. A ko so prišli otroci, so naju kljub temu povozili. Nisem bila pripravljena na to, koliko zavestnega truda bo potrebno, da si bova jemala čas zase. Čakala sva, da bo ta čas prišel sam od sebe. Pa ni. Ko je po treh letih prišla kriza, sva si prvič, odkar sva bila starša, uredila varstvo in šla za vikend nekam sama. Takrat sva ugotovila, da v tem obdobju življenja ne moreva čakati na spontano romantiko. Čas zase si morava vzeti zavestno.

Danes imava en vikend na leto samo zase, ob obletnici poroke. Če je dojenček še zelo majhen in se doji, gre z nama. Poleg tega imava tudi večerni čas zase. Mlajše otroke uspavava, starejši gredo okoli pol devetih v svoje sobe, kjer lahko še berejo, in takrat je najin čas. To je seveda idealen scenarij, ki se ne izide vedno. Se pa trudiva, da se vsak dan vsaj malo pogovoriva, se poveževa, narediva nekakšen reset.

Ne pričakujeva več, da bo drugi, ker me tako dobro pozna, kar sam uganil, kaj potrebujem. Danes si to poveva. Direktno, jasno, brez očitkov.

Tudi majhne stvari veliko pomenijo – sporočila čez dan, kratek klic mimogrede, zmenek enkrat na teden. Včasih greva samo v spalnico za eno uro, se pogovarjat ob čaju. Včasih na sprehod. Trudiva se iti iz hiše, zamenjati okolje. Predvsem pa ne pričakujeva več, da bo drugi, ker me tako dobro pozna, kar sam uganil, kaj potrebujem. Danes si to poveva. Direktno, jasno, brez očitkov. Poznava jezik ljubezni drug drugega in se trudiva ljubezen pokazati tako, da jo drugi res začuti.

Tudi v težkih trenutkih imava pred očmi, da sva skupaj v tem. Da sva ekipa. Da si lahko rečeva, da nama je težko, brez občutka pritiska, da bi moral kdo od naju dati še več. Včasih sva preprosto izčrpana. Samo deliva občutke. In potem skupaj poiščeva rešitve.