Nejc Povirk: “Ljudje se odločajo za smrt, ker se počutijo osamljene, nemočne in kot breme.”

Vir: zajem zaslona

Z Nejcem Povirkom, poznavalcem zakonodaje s področja pomoči pri samomoru in evtanazije v tujini ter motorjem društva Usidrani, smo se poglobili v posledice takšne zakonodaje v družbah, ki so pomoč pri samomoru in evtanazijo sprejele. Osvetlili smo mite, ki jih širijo zagovorniki zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, spregovorili pa tudi o tem, zakaj je prav vsako življenje vredno živeti in kako lahko vsakdo pripomore k spoštovanju človekovega dostojanstva ter ohranitvi človečnosti in resničnega sočutja do najbolj ranljivih.  

Usidrani opozarjate na številna zavajanja in laži, ki krožijo ob promociji zakona. Bi jih lahko na kratko predstavil?

Teh mitov je ogromno, objavljamo jih tudi na naših družbenih omrežjih. Eden najpogostejših je, da bo zakon veljal samo za terminalne bolnike. To ne drži. Države, ki so sprejele podobne zakone, so hitro razširile definicijo. V Kanadi so začeli leta 2016 s tistimi, pri katerih je bila smrt “razumno predvidljiva” – torej terminalno bolnimi. Bolj liberalne države, kot sta Belgija in Nizozemska, so to definirale kot “hudo neozdravljivo bolezen”. Kaj to pomeni? Vodja belgijske komisije je pojasnil, da je “huda neozdravljiva bolezen” lahko tudi “kombinacija več manjših zdravstvenih stanj” – na primer “malo slabše vidi, malo slabše sliši, malo težje hodi” – kar pa skupaj zadostuje za evtanazijo. Na Nizozemskem sedaj razmišljajo o starostni meji, da bi bil po 75. letu “čas, da greš”.

Še en mit je, da se bo paliativna oskrba krepila skupaj z evtanazijo. Nasprotno – povsod, kjer so evtanazijo uvedli, se je paliativna oskrba poslabšala. Razlog je deloma ekonomski; paliativa je draga, evtanazija cenejša. Zdravniki se tudi manj ukvarjajo z blaženjem bolečin, ker obstaja “enostavnejša možnost”. Mnogi, ki so zaprosili za paliativno oskrbo, so medtem dobili evtanazijo, ker paliative niso dočakali. Ljudje se evtanazirajo, ker jim sistem ne omogoča druge možnosti.

Ko zagovarjaš absolutno pravico do odločanja o smrti, ne odločaš samo o sebi. Odločaš, kakšen signal bo družba poslala tistim, ki so najbolj ranljivi.

In še en mit – da ne gre za varčevanje. Predlagatelji so sami objavili primerjavo: pomoč pri samomoru stane 1500 evrov, en mesec paliativne oskrbe pa med 3000 in 4500 evri. To je črno na belem – gre za reševanje zdravstvenega sistema na račun človeških življenj. Kanada, kjer je zdravstveni sistem podobno neučinkovit kot pri nas, je dober primer, kam vodi takšna zakonodaja – v sistem, kjer je evtanazija (evtanazija je pomoči pri samomoru zelo podobna, razlika je le v tem, kdo vbrizga smrtonosen strup op.a.) postala edina učinkovita storitev.

Pomoč pri samomoru se predstavlja kot lepa, neboleča in dostojanstvena smrt. Vi poudarjate, da je daleč od tega …

Strupi, ki se uporabljajo za usmrtitev, delujejo tako, da se pljuča napolnijo z vodo, kar pomeni da se človek v praksi dlje časa duši. Ljudje le izgledajo mirni, ker so pod močnimi pomirjevali in ne morejo kričati. V Oregonu, kjer je ta praksa dolgo zakonsko urejena, so ugotovili, da povprečen čas umiranja traja 52 minut. To torej nikakor ni mirna, lepa in neboleča smrt.

Podatki kažejo, da znata sodobni znanost in medicina omiliti več kot 95 odstotkov fizične bolečine. To je velik dar. A trpljenje danes ni samo fizična bolečina. Živimo v času, ko ljudje pogosto ne najdejo smisla, v času, ko človek živi predvsem zase, ko so starejši videni kot finančno breme. To je tisto, kar moramo nagovoriti, ne pa samo fizične bolečine.

Ljudje se ne odločajo za samomor s pomočjo in evtanazijo zato, ker jih boli. Statistika iz Kanade in drugih držav kaže, da je najpogostejši razlog za evtanazijo izguba avtonomije. Ljudje pravijo: izgubili smo sposobnost, da delamo stvari, ki smo jih nekoč lahko. Drugi razlogi so občutek nemoči, osamljenost, občutek, da so breme svojim bližnjim. To nima zveze s tem, da bi jih neznosno bolelo. In tukaj lahko naredimo ogromno in bistveno pripomoremo, da se nekdo čuti zaželen in vreden. Bližina, toplina, čas, ki ga darujemo drugemu, to so stvari, ki smo jih pozabili delati. Pozabili smo, da je modrost starejših generacij za mlajše zelo pomembna.

Kako to prenesti v prakso? Zdi se, da gre družba v prav nasprotno smer od tega, kar poudarjaš.

Ko je tak zakon sprejet, začne družba stare, bolne in ranljive dojemati kot breme, občutljivost za zlorabe pade, umik iz življenja postane odgovor na stisko.

Iskreno upam in pričakujem, da se ne bomo učili po najtežji poti. Da ne bomo gledali, kako se ljudje množično odločajo za evtanazijo zato, ker so obupani in jim nihče ne pomaga. V Kanadi so že zgodbe vnukov, ki po evtanaziji babic in dedkov ostajajo v šoku in se sprašujejo, če niso stoprili vsega, kar bi lahko, da bi to preprečili. Na Nizozemskem, ko na ulici sprašujejo ljudi, so vsi navdušeni nad idejo, da imajo nadzor nad koncem svojega življenja. A v trenutku, ko jih vprašajo, ali poznajo koga, ki je storil evtanazijo, se jim ulijejo solze. Vsak samomor je tragedija. Vsak samomor v svojcu vzbudi vprašanje, ali bi lahko naredil kaj drugače.

Ideja, da je samomor ali evtanazija nekaj lahkega za svojce, je laž. Pogosto se zgodi, da ljudje niso sposobni svojemu bližnjemu reči: pogrešal te bom, potrebujem te. In namesto, da bi krepili vezi in smisel, je ponujena »rešitev« v obliki smrti.

Zagovorniki zakona poudarjajo, da ima zakon veliko varovalk, ki naj bi preprečevale zlorabe. Vi opozarjate, da gre za enega najbolj liberalnih zakonov in za enega najslabših glede varovanja pred zlorabami. Zakaj?

Po izkušnjah iz tujine funkcija varovalk ni zaščita ranljivih, temveč zaščita izvajalcev pomoči pri samomoru, da v primeru napak niso kazensko odgovorni. V nobeni državi varovalke niso delovale, kot je bilo obljubljeno.

Zakon je izjemno liberalen zato, ker kot ključno načelo postavlja načelo avtonomije pacienta. In ker govori o »pravici do prostovoljnega končanja življenja«. To je eden redkih zakonov, ki to eksplicitno postavi kot pravico. V drugih državah je zakonodajna pot običajno tekla tako, da so najprej dekriminalizirali pomoč pri samomoru, šele kasneje so začeli govoriti o pravici. Pri nas pa že na začetku govorimo o pravici.

To odpira vrata za zlorabe, saj tisto, kar pri nas danes dojemamo kot zlorabo, čez dvajset let ne bo več videti kot zloraba. Primer Nizozemske: tam se zakon sam po sebi v zadnjih dvajsetih letih skoraj ni spreminjal, spremenila se je praksa. Danes obstajajo protokoli, ki dovoljujejo evtanazijo dojenčkov od nič do dvanajst mesecev. Mislite, da bi Nizozemci to sprejeli leta 2001, ko so uvajali evtanazijo pri odraslih? Skoraj zagotovo ne. Zakon ni nujno tisti, ki se spreminja, spreminja se družba in merila, kaj je sprejemljivo.

Nedvomno bo sistem pomoči pri samomoru za razliko od večine drugih zdravstvenih storitev deloval ekstremno učinkovito.

Tudi naš zakon predvideva komisijo petih ljudi, ki bo med drugim predlagala nadomestne zdravnike, če osebni zdravnik zavrne sodelovanje zaradi ugovora vesti. Določala bo psihiatra, neodvisnega zdravnika in druge, ki sodelujejo v postopku. Vsi ti bodo ideološko na isti strani, prepričani, da je smrt sprejemljiv način odreševanja trpljenja.

Ta komisija sama sebi odredi postopek, sama sebe nadzira in sama piše poročila. Nad njo ni dejanskega zunanjega nadzora. V nekaterih državah mora v hujših primerih zadeva do državnega tožilca. Pri nas pa naj bi nadzor izvajal inšpektorat. Predvidene kazni so v razponu od 500 do 5000 evrov, pa še to za pravno osebo, ne za izvajalca osebno. Kazni so tako nižje kot so denimo za naše društvo v primeru, da pri oddaji poročila o kampanji proti zakonu naredimo kakšno napako. Doslej je za pomoč pri samomoru grozil zapor in smo samomor dojemali kot nekaj tragičnega, ne kot krepost. Zdaj se ta logika obrača.

Samomor tudi ni nekaj, kar bi človek po naravi želel.

Priholoiška praksa kaže, da človek, ki je obupan, v resnici želi živeti, samo ne vidi poti naprej. Ko družba njegovo impulzivno odločitev razglasi za dobro, spoštovanja vredno in svobodno, ga v tej odločitvi utrjuje. S tem naredimo točno nasprotno od tistega, kar bi morali.

Pri tem je v zvezi z našim zakonom pomenljivo še nekaj; zakon predvideva, da zdravnik pride na dom. Če pogledamo druge države, vidimo, da je tam, kjer zdravniki pridejo na dom in vodijo postopek, skoraj stoodstotna verjetnost, da bo do samomora prišlo. V tistih državah, kjer mora pacient sam izvesti dejanje in mora pacient nekam oditi, da umre, pa približno 90 odstotkov ljudi na koncu samomora ne izvede. Tako sistem, ki pride na dom, utrjuje slabo odločitev, utrjuje obup. Vsi, ki podpirajo ta zakon, v resnici pravijo, da je dobro, da obupanim ljudem pomagamo vztrajati v obupu, namesto da bi jim pomagali iskati pot ven iz njega. Pomoč pri samomoru pri nas bo storitev, s katero do psihiatra prideš v treh dneh. In če gre vse gladko, te v tednu dni lahko ni več. Sicer so čakalne dobe za psihološko pomoč dolge.

Nedvomno bo sistem pomoči pri samomoru za razliko od večine drugih zdravstvenih storitev deloval ekstremno učinkovito. Maksimalni rok za smrt bo dober mesec. Tu je pomembno opozoriti, da približno 70 odstotkov ljudi, ki imajo za seboj poskus samomora, nikoli več ne poskuša narediti samomora. To pomeni, da nekaj delamo dobro, ko te ljudi poskušamo rešiti iz nesmisla in brezupa. Hkrati pa pomeni, da delamo ogromno napako, če kot država zdaj vse to obrnemo na glavo in ljudi utrdimo v tem, da gotovo naredijo samomor. Kljub temu, da vemo, da bi lahko, če bi pristopili drugače, ti ljudje živeli naprej.

Mariskomu, posebej mlademu, se zdi trpljenje na koncu življenja ali neozdravljiva bolezen nekaj oddaljenega in nepredstavljivega. Zakaj meniš, da bi moral referendum o zakonu o prostovoljnem končanju življenja zanimati prav vsakogar, tudi mlade?

Gre za vprašanje človekovih pravic. Človekovo dostojanstvo pripada vsakomur – ne glede na to, ali je mlad ali star, zdrav ali bolan – vsak ima vsak pravico do življenja. Ena izmed sestavin te pravice je tudi to, da ima človek v svojih najbolj ranljivih trenutkih, v bolezni ali starosti, ko ga preplavi brezup, pravico, da se družba potrudi zanj. Družba se mora potruditi z bližino, toplino, pomočjo, zdravstveno oskrbo – z vsem, kar izžareva pravo človekoljubnost in sočutje. Zato mislim, da je kategorično nasprotovanje pomoči pri samomoru ali evtanaziji nekaj najbolj osnovnega, kar bi moralo biti v naši družbi samoumevno.

V trenutku, ko določimo, da enega življenja ni več vredno živeti, je vprašanje le, kam postavimo mejo in kako jo potem premikamo.

Torej ni nobene možnosti, po kateri bi bili pomoč pri samomoru ali evtanazija zate sprejemljivi?

Ne. V trenutku, ko določimo, da enega življenja ni več vredno živeti, je vprašanje le, kam postavimo mejo in kako jo potem premikamo. Izkušnje iz tujine kažejo, da se to zgodi hitro. V Kanadi so na primer začeli z evtanazijo le za terminalne bolnike, a se je nato že v treh letih razširil nabor upravičencev. Ko enkrat nekomu podeliš takšno »pravico«, se zelo hitro pojavi vprašanje diskriminacije: zakaj pa samo njim? In tako se snežna kepa vali naprej.

Kako takšen zakon, v družbah, ki so ga že sprejele, vpliva na odnos do starejših, bolnih in invalidnih ljudi?

Ko je tak zakon sprejet, začne družba stare, bolne in ranljive ljudi gledati drugače. Namesto da bi jih razumeli kot tiste, ki jim nekaj dolgujemo, jih začnejo ljudje dojemati kot breme, ki ima zdaj tudi “elegantno” izhodno strategijo. Občutljivost za zlorabe pade, normalizira se misel, da je umik iz življenja legitimen odgovor na stisko.

Doslej je za pomoč pri samomoru grozil zapor in smo samomor dojemali kot nekaj tragičnega, ne kot krepost. Zdaj se ta logika obrača.

Pritiski, posebej na te skupine, kar naenkrat postanejo sprejemljivi. Pritisk, da se “babica odstrani”, ker je breme, ni nujno neposreden, a babica se lahko tako počuti. Zakon, proti kateremu se borimo, tega ne preprečuje, svojci niti ne bodo nujno vedeli, da se je to zgodilo.

Vsak samomor je tragedija in tega ne smemo relativizirati. Ko nekdo stoji na vrhu nebotičnika, je bila doslej naša dolžnost, da ga rešimo. Zdaj pa se sprašujemo, ali njegovo življenje sploh še ima vrednost. In ne samo, da ga pustimo pasti – v tem primeru ga še porinemo.

Kaj bi rad sporočil tistim, ki menijo, da je pravica do samoodločbe in avtonomije pri odločanju o smrti nad pravico do človekovega življenja in dostojanstva?

Takemu človeku bi postavil vprašanje, ali meni, da ima pravico do tega, da se odloči za smrt, tudi najstnica, ki žaluje, ker jo je pustil fant? Bi rekel, da je njena pravica do samoodločbe tukaj absolutna in ji jo moramo priznati? Ali bi jo poskušal rešiti? In če bi njo reševal, zakaj bi potem starejšemu človeku to odrekal? Je njeno življenje več vredno kot življenje nekega starostnika?

Ljudje, ki so starejši in onemogli, zelo redko zares želijo smrt. Pogosto so to tisti, ki v sebi še vedno želijo živeti, a so prepričani, da so breme. Velikokrat so svojci tisti, ki bolj trpijo ob pogledu na trpljenje, kot trpi sam bolnik. Tudi zaradi nerazumevanja, koliko človeku na smrtni postelji pomeni bližina. Za nekoga je neizmerno pomembno, da vztraja, kljub bolečini, ker želi biti s svojimi. Nekateri se odpovedo močnim protibolečinskim zdravilom zato, da ostanejo bolj prisotni z družino v zadnjih trenutkih. Če takim ljudem damo možnost samomora, ki je bila do zdaj nepredstavljiva, jim s tem dodamo še en pritisk. Zunaj in znotraj. Notranji glas, da so odveč, da jemljejo denar, čas, energijo.

Ko zagovarjaš absolutno pravico do odločanja o smrti, ne odločaš samo o sebi. Odločaš, kakšen signal bo družba poslala tistim, ki so najbolj ranljivi. In vprašanje je, ali si res želiš živeti v svetu, kjer je njihova tiha želja po življenju preglašena z utrjeno idejo okolice, da je bolje, da jih ni. Si želiš, da tvoja filozofija in način razmišljanja ustvarjata pritisk, ki lahko te ljudi pahne čez rob?

Kaj je po tvoji oceni ključno, kar kot družba lahko naredimo, da bi šli v smer večje človečnosti, ne kontra?

Treba je dvigniti obraze iz telefonov. Obstaja velika korelacija med družbami, ki so ultra sekularizirane in ultra fragmentirane, in tistimi, ki uvajajo takšno zakonodajo. Ne gre samo za sekularizacijo, čeprav je tudi ta pomembna, ker izgine občutek, da nad nami obstaja neka ultimativna avtoriteta. Gre tudi za to, kako živimo. Verni ljudje so pogosto več skupaj, več generacij živi bližje, obstaja občestvo, ki živi skupaj in se podpira. Pozabljamo na pomen družine, skupnosti in lokalne skupnosti. To prinaša veliko težav, ne samo na področju evtanazije, ampak tudi drugje. A ravno to, da si skupaj in si pomagaš, je eden največjih načinov, kako oblikovati družbo, v kateri bo evtanazija ostala nekaj povsem nesprejemljivega, družbeni “no-go”.