Gregor Bezenšek: “Zasebni vrtci niso biznis, temveč srčno poslanstvo”

Foto: osebni arhiv Gregorja Bezenška ml.

Predlog novele zakona o vrtcih je v zadnjih mesecih razburkal tako starše kot strokovno javnost. Čeprav večina otrok v Sloveniji obiskuje javne vrtce, bi spremembe občutno prizadele tudi širšo družbo. Največji udarec bi utrpeli zasebni vrtci z javno veljavnim programom, ki že skoraj trideset let dopolnjujejo javno mrežo in staršem ponujajo možnost izbire.

O najpogostejših dilemah in vprašanjih, ki jih odpira novela zakona, smo se pogovarjali z Gregorjem Bezenškom, predstavnikom staršev in zagovornikom zasebnih vrtcev. V pogovoru je predstavil širšo sliko problema, Slovenijo primerjal s tujino, pojasnil, zakaj so zasebni vrtci pomembno konkurenčno ogledalo javnim, ter izpostavil ključne izzive, ki bi jih morala vlada reševati, pa jih ne.

Gospod Bezenšek, večina staršev svojih otrok nima v zasebnih vrtcih, a poudarjate, da nas predlog zakona zadeva vse. Kje se po vašem skriva njegova največja nevarnost – tista, ki je javnost še ne vidi?

To problematiko je zahtevno predstaviti, saj večina javnosti ni seznanjena s položajem otrok v zasebnih vrtcih. Velika večina otrok obiskuje javne vrtce, delež otrok v zasebnih vrtcih pa je majhen – približno 5,8 odstotka.

V tem kontekstu se zdi povsem nerazumno, da želi vlada z novo zakonodajo ukiniti pravico do subvencij za otroke, ki obiskujejo zasebne vrtce. Takšna odločitev bo staršem onemogočila plačevanje polne cene, kar bo vodilo v zapiranje zasebnih vrtcev in s tem v dejansko ukinjanje pravice staršev do izbire.

Zasebni vrtci so od leta 1996 sestavni del javne mreže in so v teh skoraj tridesetih letih delovanja delovali brez posebnih težav. Predlagana sprememba zato pomeni prelom z dolgoletno prakso ter uvaja ideološko motiviran poseg, ki nasprotuje temeljnim demokratičnim načelom, kot so pluralnost, odprtost in možnost izbire.

Starši smo v številnih pogovorih z združenjem zasebnih vrtcev ter na srečanjih z ministrstvom večkrat izrazili pomisleke in opozorili na posledice, vendar nismo bili slišani. Predlog zakona v trenutni obliki doživljamo kot resno grožnjo in veliko breme, ki bo prizadelo ne le naše otroke, temveč tudi prihodnje generacije.

Kakšni so argumenti vlade, da se je za to odločila?

Otroci v zasebnih vrtcih predstavljajo cenejšo možnost za državo in občine.

Na strani vlade in ministrstva ni bilo predstavljenih strokovno utemeljenih razlogov za ukinitev sofinanciranja otrok v zasebnih vrtcih. Ti otroci namreč predstavljajo cenejšo možnost za državo in občine, saj zasebniki sami poskrbijo za prostore, adaptacije in vzpostavitev pogojev, kar temelji na osebni pobudi, viziji ter ljubezni do dela z otroki. Občina in država pri tem prihranita sredstva.

Na drugi strani pa seveda obstaja pritisk s strani občin, ki imajo administrativne težave in ki želijo popolno avtonomijo pri odločanju o tem, kdaj in kdo lahko odpre vrtec. Po veljavni zakonodaji namreč, če posameznik dobi soglasje države za ustanovitev vrtca – kar je dolgotrajen postopek – postane del javne mreže, kar pomeni enake pogoje in zahteve kot za javne vrtce. V tem primeru mora občina financirati otroka, ki se vpiše v zasebni vrtec. Subvencija je vezana na otroka, zato je odločitev o izbiri vrtca pravica staršev, ne pa županov ali občin.

Koncesijski sistem, ki bi občinam omogočal več vpliva, pa že zdaj ne deluje ustrezno, saj občine pogosto ne razpisujejo koncesij. Posledično se zasebni vrtci ne odpirajo več, obstoječi pa so zaradi predlaganih sprememb ogroženi. To pomeni neposredno krnitev ustavno zagotovljene pravice staršev do svobodne izbire izobraževanja (57. člen Ustave RS) in načela enakosti (14. člen Ustave RS).

Ali omenjajo tudi upad števila otrok?

Da, kot argument za spremembe zakonodaje se navaja tudi demografski upad. Vendar pa ta vpliva tako na javne kot zasebne vrtce in nikakor ne more biti razlog za zmanjševanje pluralizma. Občine ob tem že zdaj delujejo po sistemu “normativ +2”, kar pomeni, da so skupine otrok pogosto prenatrpane, kar znižuje kakovost vzgojno-izobraževalnega procesa. Sindikat vzgoje in izobraževanja (SVIZ) je v zvezi s tem zbral 36.000 podpisov za odpravo te prakse, vendar občine temu nasprotujejo, saj bi to pomenilo dodatne stroške in potrebo po novih oddelkih.

Logika predlaganih sprememb je zato protislovna: po eni strani se govori o praznih igralnicah, po drugi pa se vztraja pri prenatrpanih skupinah. Namesto da bi se ukvarjali z dejanskimi težavami, kot je kakovost izvajanja programov in zmanjšanje normativov, se sprejema zakonodaja, ki grobo posega v svobodo izbire staršev in pluralnost v predšolski vzgoji.

V tujini denar sledi otroku, starši pa se svobodno odločijo, kam ga bodo vpisali.

Primeri iz drugih evropskih držav kažejo na dobro prakso – denar sledi otroku, starši pa se svobodno odločijo, kam ga bodo vpisali. Tako je v večini razvitih držav razlika med javnim in zasebnim vrtcem nepomembna, saj imajo starši povsod enake možnosti. Zato ni razumljivo, da želi Slovenija rušiti sistem, ki že zdaj deluje, čeprav bi ga bilo mogoče izboljšati in narediti bolj pravičnega.

Načelo, ki ga zagovarjamo, je jasno: otrok mora biti vedno na prvem mestu. Denar in administrativni razlogi ne morejo biti izgovor za omejevanje pravic otrok in staršev.

V zasebne vrtce sodijo tudi programi, kot so Montessori, waldorfski in drugi, ki prinašajo drugačne pedagoške pristope. Marsikateri njihov element je že našel pot tudi v javne vrtce. Zakaj bi torej zavrgli takšno bogastvo in pobude, če pa lahko od njih vsi nekaj pridobimo?

V prvotnih načrtih vlade je obstajala namera, da se tudi te programe ukine iz sistema sofinanciranja. Vendar smo s vztrajnim dialogom uspeli doseči, da so programi s posebnimi pedagoškimi načeli ostali financirani, kar pozdravljamo kot pomemben korak v smeri ohranjanja pluralizma.

Pluralizem se ne kaže zgolj v različnih pedagoških načelih, temveč tudi v načinu izvajanja javnega programa, saj starši pogosto izberejo zasebni vrtec iz različnih razlogov.

Kljub temu pa je treba poudariti, da večina zasebnih vrtcev – približno 70 odstotkov – deluje po javno veljavnem programu. To možnost je država ponudila že z zakonom iz leta 1996, zato so številni posamezniki z lastno pobudo in predanostjo vzpostavili vrtce, ki dopolnjujejo javno mrežo. Pluralizem se ne kaže zgolj v različnih pedagoških načelih, temveč tudi v načinu izvajanja javnega programa, saj starši pogosto izberejo zasebni vrtec iz različnih razlogov: zaradi bolj osebnega pristopa, fleksibilnosti pri izvedbi programa, manjših skupin, večje individualne pozornosti ali zgolj zaradi bližine vrtca, še posebej kadar v javnih vrtcih primanjkuje prostih mest.

Vinko Logaj, minister za vzgojo in izobraževanje, je zasebne vrtce označil kot dobičkonosna podjetja. Kako gledate na to njegovo izjavo?

Takšno govorjenje razkriva njegov odnos do zasebnih vrtcev in celotne problematike, obenem pa predstavlja žaljivo posploševanje. Zasebni vrtci niso podjetja v klasičnem pomenu besede, temveč so srčno poslanstvo številnih ustanoviteljev, vzgojiteljev in ravnateljev, ki že tri desetletja opravljajo pomembno delo v dopolnjevanju javne mreže.

Takšne izjave, izrečene celo na strokovnem srečanju vzgojiteljev in ravnateljev na Brdu pri Kranju, pomenijo omalovaževanje truda vseh, ki so svoje življenje posvetili predšolski vzgoji. Bolečina, ki jo povzročajo, ni zgolj osebna, temveč skupna – čutijo jo ustanovitelji, ravnatelji, vzgojitelji in starši otrok.

Zasebni vrtci niso »biznis«, temveč prispevek k skupnemu dobremu.

Na soočenjih z ministrom sem večkrat jasno povedal, da zasebni vrtci niso »biznis«, temveč prispevek k skupnemu dobremu.

Zadnja javna razprav, ki smo jo ta teden imeli v oddaji Studio ob 17.00 je bila izrazito neuravnotežena. Na eni strani so bili trije sogovorniki in voditeljica, ki je evidentno podpirala njihova stališča, na drugi strani pa predsednica Združenja vrtcev Slovenije in jaz. Večino časa so imeli besedo oni, medtem ko nama je bilo pogosto prekinjeno govorjenje.

Kljub temu sem uspel povedati ministru, da nas njegove izjave bolijo in da pričakujemo opravičilo. Arogantno ga je zavrnil – dvakrat. Namesto opravičila smo dobili le zavite, všečne besede, ki pa niso prinesle odgovora.

Če zakon pride v veljavo bodo do sofinanciranja upravičeni le tisti zasebni vrtci, ki bodo pridobili občinsko koncesijo, in še to le za določen čas, najmanj sedem in največ petnajst let. Kaj to pomeni za prihodnost otrok?

Če denimo župan prikaže statistiko upada vpisa v zasebni vrtec, lahko preprosto odloči, da koncesije ne bo več podelil. To pomeni, da bodo tudi vrtci, ki trenutno delujejo s koncesijo, postavljeni na povsem nestabilne temelje. Nihče ne bo vedel, ali bo čez nekaj let vrtec sploh še obstajal.

Ustanovitev vrtca ni kratkoročen projekt, ki bi ga nekdo začel iz trenutnega navdiha. Gre za življenjsko vizijo, za dolgoročno poslanstvo.

Koncesije se namreč že doslej niso razpisovale redno, prav tako se v prihodnje ne bodo. A odločitev za ustanovitev vrtca ni kratkoročen projekt, ki bi ga nekdo začel iz trenutnega navdiha. Gre za življenjsko vizijo, za dolgoročno poslanstvo, ne za poskus, ki bi ga po nekaj letih lahko opustil. Predlagane spremembe zato vnašajo izjemno nestabilnost v celoten sistem zasebnih vrtcev, kar je nesprejemljivo in nedopustno.

V petek ste organizirali protest pred državnim zborom. Kakšno je bilo vaše glavno sporočilo?

Protest predstavlja izraz skrbi in poziv, da se sliši glas tistih, ki verjamejo, da se trenutno izvaja krivica. Namen protesta je zbrati posameznike, ki nasprotujejo poti, po kateri se Slovenija trenutno odvija, ter zagovarjati odprto družbo in demokratične vrednote.

Cilj protesta je še posebej opozoriti gospoda ministra, gospoda Roberta Goloba in vse poslance ter jim jasno sporočiti, naj ne sprejmejo predlaganega zakona. Ta zakon bi otrokom odvzel pravico do subvencije, zasebnim vrtcem omejil avtonomijo odločanja, staršem pa pravico do svobodne izbire. Hkrati bi zakon ogrozil pluralnost, enakopravnost in demokratične principe v slovenski družbi.

Čeprav trenutno govorimo predvsem o vrtcih, ali obstaja upravičen strah, da bi se predlagane spremembe v prihodnosti lahko razširile tudi na šole ali fakultete?

Pojavlja se bojazen, da ukinitev sofinanciranja zasebnih vrtcev predstavlja zgolj prvi korak v smeri postopnega zmanjševanja zasebnih pobud v celotnem vzgojno-izobraževalnem sistemu.

Ne moremo z gotovostjo vedeti, kakšne bodo dolgoročne posledice, kar ustvarja dodatno skrb. Vlada trenutno uveljavlja ukrepe, ki so močno ideološko obarvani, in njihove posledice za prihodnost izobraževalnega sistema so negotove.

Seveda se ob tem pojavlja tudi bojazen, da ukinitev sofinanciranja zasebnih vrtcev predstavlja zgolj prvi korak v smeri postopnega zmanjševanja zasebnih pobud v celotnem vzgojno-izobraževalnem sistemu – od vrtcev k osnovnim in srednjim šolam. Zato odločno opozarjamo, da bi sprejem tovrstnega zakona pomenil zmanjševanje demokratičnih standardov in resno grožnjo svobodi izbire, ki jo zagotavlja Ustava RS.

Ironično je, da prav tisti, ki zagovarjajo svobodo, s predlaganimi ukrepi skušajo omejiti svobodo odločanja.

Pomembno je poudariti, da naša kritika ni usmerjena proti državi ali vladi, temveč izključno proti ukrepom, ki bi omejili pravice otrok in družin. Naša prizadevanja so namenjena ohranitvi svobodne izbire posameznika ter pluralnosti in avtonomije v predšolski vzgoji. Ironično je, da prav tisti, ki zagovarjajo svobodo, s predlaganimi ukrepi skušajo omejiti svobodo odločanja, kar je v nasprotju s temeljnimi demokratičnimi vrednotami.

Upamo, da bodo odločevalci pravočasno prepoznali škodljivost zakona in da bo mogoče s predloženimi amandmaji popraviti nekatere ključne pomanjkljivosti. Minister je namreč omenil možnost prilagoditev in uvedbo posebnih pedagoških načel, ki bi bila prilagojena slovenskim razmeram, kar bi bilo zelo pozitivno za zasebne vrtce in bi ga pozdravili.

Hkrati pa je treba poudariti, da amandmaji še niso konkretno zapisani, kar pomeni, da za zdaj ne moremo komentirati njihove vsebine. Brez natančnega pregleda predlogov na papirju ostaja negotovost glede tega, kaj natančno zakon prinaša in kakšne bodo njegove posledice.

Če pogledamo nazaj, ta predlog zakona ni nov in vse do sedaj ni bil sprejet. Kaj je letos drugačnega, da bo sprejet?

Razprave o noveli zakona potekajo že približno petnajst let. V tem času so vse leve vlade poskušale poseči v obstoječi zakon, vendar jim takrat ni uspelo uresničiti sprememb. Vsakič, ko je bila predlagana sprememba, se je aktiviralo Združenje zasebnih vrtcev, organizirali so se sestanki in vloženo je bilo veliko energije za ohranitev dobro delujočega sistema.

Sedanja situacija je drugačna zaradi močne večine v Državnem zboru, kar ustvarja upravičen strah, da bi spremembe zakonodaje res ogrozile obstoječi sistem. Starši smo se v zadnjih letih aktivno vključili, saj nas je predsednica Združenja pozvala k podpori, ker sama ni mogla več obvladovati vseh procesov in se boriti proti številnim pritiskom. Njeno dolgoletno prizadevanje je vsekakor vredno pohvale, saj je pomagalo ohraniti delujoč sistem.

Posledice bodo občutne tudi pri zaposlitvah, saj ni jasno, kako bo država rešila situacijo zaposlenih v zasebnih vrtcih.

Če zakon stopi v veljavo v predlagani obliki, bo to povzročilo veliko negotovosti in bolečine za starše, vzgojitelje, ravnatelje in drugo osebje, zaposleni v zasebnih vrtcih. Posledice bodo občutne tudi pri zaposlitvah, saj ni jasno, kako bo država rešila situacijo zaposlenih v zasebnih vrtcih. Takšne spremembe predstavljajo nepotrebno prisilo, ki je ni mogoče podpreti ali utemeljiti.

Nedavno je bil sprejet nov kurikulum za vrtce. Imate občutek, da je spisan v dobrobit otroka?

Če zasebni vrtec dela slabo, starši svojih otrok več ne bodo pripeljali tja – in vrtec se bo spraznil. Če pa javni vrtec dela slabo, ne bo zaprl svojih vrat.

S celotnim novim kurikulumom se še nisem popolnoma seznanil, a ko govorimo o predšolski vzgoji, je zame ključno eno: bistvo vzgoje so ljudje – vzgojitelji. Prav oni morajo biti usposobljeni, da razumejo, kaj pomeni odnos do otroka in kaj pomeni otroka imeti rad. Ne v materinskem smislu, temveč v pedagoškem – v smislu vzgojitelja, ki otroka spremlja in usmerja v tem občutljivem obdobju življenja.

Ob tem bi dodal še nekaj: zasebni vrtci predstavljajo pomembno konkurenčno ogledalo javnim. Še posebej tisti, ki izvajajo javno veljavni program. Tudi z vidika zdrave konkurenčnosti je pomembno, da se ohranijo. Zakaj? Če zasebni vrtec dela slabo, starši svojih otrok več ne bodo pripeljali tja – in vrtec se bo spraznil. Če pa javni vrtec dela slabo, ne bo zaprl svojih vrat.

Slabo vzgojiteljico je v javnem vrtcu težko odpustiti. Nasprotno pa v zasebnem vrtcu tak vzgojitelj ne bi ostal niti dva tedna, saj bi nezadovoljni starši otroka izpisali, kar bi neposredno vplivalo na vpis in obstoj vrtca.

Se v praksi res izkaže, da starši nimajo nobenega vpliva, kadar vzgojiteljica ravna neprimerno – denimo z vpitjem, ustrahovanjem ali celo neustreznimi prijemi?

Kot primer navedem osebno izkušnjo moje žene, ki je bila vzgojiteljica v javnem vrtcu. Bila je priča nasilju nad otrokom, vključno z neprimernimi prijemi in udarci. Ko je o tem obvestila ravnateljico, je izgubila službo, in to v času nosečnosti. Šlo je predvsem za zaščito starejše vzgojiteljice, saj po zakonu praktično ni mogoče ukrepati drugače. Takšen je pač sistem..

Zdaj pa se moramo resno vprašati: bomo odpravili še tisto malo, kar ponuja nekaj možnosti, in stopili na pot enostranske indoktrinacije?

Prej ste omenili, da v Sloveniji le malo več kot 5% vseh otrok obiskuje zasebne vrtce. Kako pa je v tujini?

Evropsko povprečje deleža otrok v zasebnih vrtcih je približno 30 odstotkov. To kaže na nujnost družbene odločitve o prihodnji usmeritvi predšolske vzgoje. Po mojem prepričanju in po mnenju stroke je prav, da starši sami izbirajo vrtec za svojega otroka.

Hkrati pa je tu še en problem, in sicer problem sive ekonomije, torej neformalnega oziroma “črnega” varstva.

Odločevalcem svetujem, naj se osredotočijo na normativ plus dva in na tistih približno 14 odstotkov otrok, ki niso vključeni v noben vrtec. Hkrati pa je tu še en problem, in sicer problem sive ekonomije, torej neformalnega oziroma “črnega” varstva. Kar je zelo prisotno.

Namesto da bi se ukvarjali s sprejemanjem nepremišljenih ukrepov, bi se morali osredotočiti na reševanje tega problema — zmanjšanje neformalnega varstva in spodbujanje vpisov v formalne predšolske programe. Država mora ponuditi sistemske rešitve in spodbude, ki bodo starše motivirale k vključevanju otrok v predšolsko vzgojo.

Nekateri starši se vseeno odločijo, da bodo otroke imeli doma, kar je tudi legitimna odločitev, ki jo je potrebno spoštovati.

Starši najbolje poznajo potrebe svojih otrok, zato je pomembno, da imajo možnost svobodne izbire.

Vseeno pa je moje osebno prepričanje in prepričanje stroke takšno, da je zgodnja socializacija otrok koristna za njihov razvoj, saj omogoča spoznavanje vrstnikov in vključevanje v skupnost.

Seveda pa je pri tem nujno, da se ohrani konsistenten sistem, ki spoštuje pravico staršev do odločitve in pluralnost predšolske vzgoje.