Foto: CanvaJaponci imajo ‘nos’ za čiščenje in urejanje. Vsi poznamo Marie Kondo in njen KonMari.
V zadnjih letih je zahodno medijsko pozornost večkrat pritegnila tudi japonska nogometna reprezentanca. Pa ne zaradi uspehov na igrišču, ampak zaradi brezhibno čiste garderobe, ki so jo vedno pustili za seboj. Znani so tudi japonski navijači, ki po tekmi samoiniciativno pobirajo smeti po tribunah.
Čeprav je to za zahodne medije nekaj izrednega in vrednega posebne pozornosti, je to za Japonce nekaj normalnega. K temu jih namreč sistemsko navajajo že od malega. Ena značilnih in splošno znanih tradicij v japonskih šolah je ‘o-soji’, vsakodnevno čiščenje učilnice in skupnih prostorov, ki ga izvajajo učenci sami. Seznam potrebščin, ki jih dobijo prvošolčki, vsebuje tudi krpo za čiščenje.
Seveda imajo tudi hišnike in čistilce, ki skrbijo za vzdrževalna in čistilna opravila, ki presegajo delo učencev. Toda dnevno pospravljanje in čiščenje je večinoma v rokah slednjih.
Kako izgleda vsakodnevna rutina čiščenja?
Po kosilu se začne ‘o-soji’. Približno 20 minut učenci čistijo učilnice, hodnike in skupne prostore, pri čemer jih spremlja vesela koračnica, ki se predvaja prek šolskega ozvočenja in ima vzdevek ‘pesem o-soji’.
Ta rutina poteka vsak dan štiri dni na teden, ob koncu vsakega semestra pa je temeljitejše veliko čiščenje, s katerim se zaključi semester. Učenci od tretjega razreda naprej trikrat letno sodelujejo tudi čiščenju okolice šole. Z bombažno pletenimi rokavicami in otroškimi metlami ter lopaticami se odpravijo pobirati smeti.
Vsak razred je odgovoren za čiščenje svojega prostora in dveh dodatnih prostorov, recimo knjižnice ali pisarne medicinske sestre. Učenci so razdeljeni v hane (majhne skupine), pri čemer je vsaka dodeljena določenemu območju. Sistem ne temelji le na higieni; gre za timsko delo, odgovornost in spoštovanje skupnih prostorov. Šole se razlikujejo po tem, kako daleč gredo z ‘o-soji‘. Nekatere potegnejo črto pri čiščenju stranišč in to prepustijo čistilcem. Druge dodelijo to dolžnost starejšim učencem.
Starejši učenci so mentorji mlajšim
Šestošolce pogosto pošljejo v učilnice prvega razreda, da pomagajo mlajšim otrokom pri čiščenju in jih vodijo. Gre za zavestno spodbujanje povezovanja med starostnimi skupinami, kar je še posebej dragoceno v državi, kjer je veliko otrok edincev. Starejši učenci imajo koristi od mentorstva mlajšim, medtem ko mlajši dobijo vzornike, ki jim lahko sledijo.
Učenci tudi strežejo malico drugim učencem. Podobno lepo, a žal vse bolj izumirajočo tradicijo, smo imeli (ponekod še imamo) tudi na slovenskih šolah. To so ‘dežurni’ – učenci predmetne stopnje, ki nosijo malico v učilnice razredne stopnje. Ta obveznost je povprečnega učenca sicer doletela le nekaj dni na leto, a je bila vseeno dobra izkušnja.
Čiščenje kot oblika izobraževanja
Na zunaj se morda zdi nenavadno, da učenci del šolskega dne porabijo za čiščenje. Toda na Japonskem se ta čas obravnava kot del celostne izobrazbe. Ne gre le za čistočo, gre za krepitev značaja.
Japonski starši in vzgojitelji pravijo, da učenci s to tradicijo pridobijo veliko več kot le čista tla in urejeno okolje. Učijo se, da je bolje, da ne povzročaš nereda, ker ga moraš sam pospravljati. Učenci ne samo čistijo. Učijo se skrbeti za prostore, ki jih uporabljajo. Še pomembneje pa je, da razvijejo občutek skrbi za svoje okolje in cenjenje dela, ki je potrebno za njegovo vzdrževanje.
Prenova slovenskega šolskega sistema
Ko govorimo o tem, kaj vse bi morali spremeniti v slovenskem šolskem sistemu, ki je predvsem zasičen s snovjo, bi morda tudi veljalo razmisliti o uvedbi česa podobnega. Otroci bi pridobili veščine, ki jih bodo v življenju brez dvoma potrebovali, dobili občutek, da počno nekaj koristnega, se razmigali … Glede na to, da smo dolga leta poznali sistem dežurstva in da le ta marsikje še obstaja, tudi že imamo neko izhodišče. Ne bi bilo imenitno, da bi namesto spet nove dodatne snovi, otrokom ponudili učenje tako zelo praktične veščine in razvijanje vzdržljivosti pri nečem, kar bodo v življenju neobhodno potrebovali.
Poglej tudi naročniške vsebine:
Darja Barborič Vesel: Otroka ne moremo začeti vzgajati pri 15-ih
Dr. Uroš Perko: “Ko oče prevzame svojo vlogo in postavi meje pri vzgoji, to mamo izjemno razbremeni”
Nada Zupančič: Ko te služba začne izčrpavati, si postavi to vprašanje
Vir: www.brightvibes.com / www.japantimes.co.jp
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
Zelo dobro!
Mislim, da bi bilo pametno in nujno v učni načrt dati predmete, ki jih bomo v vsakdanjem življenju vsi potrebovali. Recimo: prepoznavanje čustev, izražanje potreb… če bi se tega naučili doma ali vsaj v šoli bi se veliko več zakonov izognilo ločitvi in s tem poskrbimo za zdravo jedro naše družbe.
Ko sem hodila v osnovno šolo, se spomnim, da smo reditelji morali poskrbeti za čisto tablo. Po končanem pouku nam je učiteljica ukazala, da poberemo po tleh papirčke in ostale smeti in jih vržemo v koš. Prav tako smo tudi dvignili stolice in jih dali na mize.
V višjih razredih so bili reditelji zadolženi, da gredo po malico. Spomnim se tudi, da smo čistili in urejali okolico šole.
V razredih so bile velike, zelene peči. Kurilo se je na drva, centralnega ogrevanja še ni bilo. Ko so pripeljali drva, smo se učenci postavili v vrsto in drva spravili in zložili v drvarnico.