Nadškofa Zoreta čaka zahtevno delo

Novega ljubljanskega nadškofa Stanislava Zoreta, ki bo jutri posvečen v ljubljanski stolnici, čaka veliko nalog in zahtevnih izzivov. Oglejmo si nekatere.

Gotovo je potrebno novemu nadškofu (in najverjetneje novemu predsedniku škofovske konference) omogočiti razumno obdobje »miru« oziroma odsotnost prevelikih pričakovanj ali celo pritiskov po hitrih spremembah. Te glede na kompleksnost položaja, v katerem prevzema odgovorne naloge, najbrž niti niso mogoče.

Po drugi strani pa to seveda ne pomeni, da bi moral vladati popoln molk o izzivih, ki čakajo slovensko Cerkev in s tem tudi novega nadškofa. Tovrsten molk bi bil lahko skušnjava, da se ob novem vodstvu, v katerega je položeno veliko (za)upanja, ne lotimo stvari, ki so bile v zadnjem obdobju prepoznane kot problematične.

1. Sinoda o družini

Sinoda o družini je trenutno najpomembnejši globalni dogodek v katoliški Cerkvi. Razumeti jo je potrebno v najširšem smislu, saj ne gre samo za vprašanje pastorale družine, ampak za globalni pristop k oznanilu evangelija v sodobnem svetu nasploh. Pod tem vidikom jo postavljava kot prvi izziv.

Škofovske konference po svetu so potencial sinode v prvem delu, do prvega zasedanja oktobra letos, različno izrabile. Slovenska je zagotovo med tistimi, kjer je bil proces slabše voden, o čemer smo na iskreni.net že pisali. To je povzročilo kar nekaj nezadovoljstva med tistimi, ki se ukvarjamo s pastoralo družin, in tudi sadovi dosedanjega sinodalnega procesa v Sloveniji so zato precej pičli.

Sprememba v vodstvu ljubljanske nadškofije je tako predvsem priložnost, da se v sinodalni proces v Sloveniji vnese nov duh, duh večje odprtosti, dialoga in skupnega iskanja sodelujočih v družinski pastorali.

Papež Frančišek je poskrbel, da je bil pripravljalni proces zastavljen zelo moderno, odprto in vključujoče. Obenem je s svojo očetovsko figuro poskrbel, da so udeleženci sinode lahko zelo iskreno, in to v varnem prostoru »pod Petrom in ob Petru«, izrekli svoja mnenja.

Tudi novi nadškof ima v moči svoje službe pa v luči začetnega zaupanja, ki ga uživa, potencial, da ob sebi zbere slovensko sinodalno občestvo in odpre varen prostor za izrekanje in pogovor. Pod dosedanjo pastirsko palico se to žal ni zgodilo.

2. Pastoralni načrt

Čeprav imamo v Cerkvi v zadnjem času kopico težav, pa bi težko rekli, da nimamo vizije. Zelo dobro je zajeta v pastoralnem načrtu »Pridite in poglejte«.

Ta načrt je po najinem mnenju najdragocenejša dediščina, ki jo zapuščata nadškofa Anton Stres in Marjan Turnšek, ki sta bila v izdelovanje načrta osebno zelo vpeta in sta ga podpirala.

Načrt razumeva kot povabilo za vso slovensko Cerkev. Nastavljen je tako, da daje temeljne smernice, ki jih potem lahko različna občestva avtonomno uresničujejo – brez prisile, nadzora ali celo pritiska. Nekatera občestva so tako načrt že vzela za svojega in v njih že daje sadove.

Ali bo načrt ostal črka na papirju ali postal življenje, tako še zdaleč ni odvisno od vrha Cerkve ali nadškofa Zoreta. Tako kot smo vsi ostali povabljeni, da se pustimo nagovoriti načrtu in ga uresničiti v občestvih, kjer sodelujemo ali smo odgovorni, je povabljen tudi novi nadškof.

Gotovo to povabilo za novega nadškofa močneje velja za občestva in time, v katere je sam tesneje vpet. Na tem mestu naj omeniva predvsem slovensko škofovsko konferenco in pastoralne ustanove, ki delujejo pod njenim okriljem.

Škofovska konferenca je bila v času praznine na nadškofovskih mestih precej oslabljena, kar se je pokazalo tudi pri pastorali na nacionalni ravni. Na družinskem področju smo to najbolj izkusili prav v zvezi z že omenjenim procesom v zvezi s sinodo.

Po drugi strani pa je nacionalna raven izrednega pomena, sploh v tako majhnem prostoru, kot je slovenski. Kar se zgodi na nacionalni ravni, ima velik vpliv na vso Cerkev. Samo pomislimo denimo na vpliv, ki ga ima nacionalni festival mladih v Stični na celotno mladinsko pastoralo.

Obenem tudi laični svet v Sloveniji bolj gleda na Cerkev kot na celoto in nima v zavesti razmejitve realnosti posameznih škofij (to se je najbolj pokazalo ob dojemanju mariborske finančne afere). Zato je povezano delo na nacionalni ravni ključno tudi za komunikacijo Cerkve navzven.

Kljub zagotovo velikim nalogam, ki nadškofa Zoreta čakajo v sámi ljubljanski nadškofiji, zato ne bi smela izostati pozornost za potrebne spremembe na ravni škofovske konference.

3. Mediji

Že takoj po imenovanju Stanislava Zoreta za novega ljubljanskega nadškofa smo zapisali, da so mu vrata do src najširšega kroga ljudi bolj odprta, kot so bila njegovim predhodnikom.

Po imenovanju je novi nadškof s svojo govorico že do določene mere sprostil napetost, ki je velikokrat vladala med svetom medijev in Cerkvijo. S svojo karizmo in preprostostjo je tudi že požel simpatije.

Se je pa odločil na začetku za bolj »varno« komunikacijo prek katoliških medijev in potem za molk do posvečenja oziroma umestitve. Upava, da bo po posvečenju pogumno zakorakal tudi v svet necerkevnih medijev in začetno naklonjenost, ki jo uživa, izrabil v največji možni meri za nagovor vseh ljudi.

V odnosu do sveta cerkvenih medijev se bo novi nadškof soočil z na videz lažjo, v resnici pa precej bolj zahtevno nalogo.

Katoliški mediji oziroma mediji, v katerih ima Cerkev prek svojega lastništva neposreden vpliv, imajo izreden pomen za informiranje o življenju Cerkve. Po drugi strani pa je prav zaradi lastništva v njih problem prepletenosti PR-ja in klasičnega novinarstva. To je globalen problem in ne samo problem slovenske Cerkve.

Zato se cerkveni mediji kočljivih tem v zvezi s Cerkvijo le s težavo lotevajo, kar je po svoje razumljivo, saj deloma odgovarjajo tudi na potrebo PR-ja Cerkve. Slovenski katoliški mediji, ki so v lasti Cerkve, tako kljub izrednemu delu, ki ga opravijo na področju informiranja, niso resnično avtonomni ali pa je samocenzura med novinarji precej pogost pojav.

Do avtonomne drže v cerkvenih medijih pridejo tako redki posamezniki, ki s svojo eksistenco niso vezani na posamezen medij, ampak se kot publicisti in mnenjski voditelji gibljejo med različnimi mediji (med njimi tudi nekateri duhovniki).

Zato v današnjem času narašča pomen t.i. »laiških medijev«, ki so niso v lasti Cerkve, vendar jih upravlja in vsebinsko oblikuje jedro sodelavcev, ki so katoličani (tak primer sta tudi naša medija, iskreni.net in Domovina).

Vloga škofov, še posebej pa ljubljanskega nadškofa, je pri tem zelo občutljiva. Škofje lahko lahko delujejo samo s pozicije »lastnika« in tako skrbijo samo za »svoje« medije. Vendar gre pri tem za nevarnost redukcije njihovega poslanstva. Škof namreč ni samo pastir svojih struktur oziroma lastniških deležev, ampak celotnega Božjega ljudstva, zato bi moral spodbujati notranjo pluralizacijo v katoliškem medijskem prostoru.

Žal se v preteklosti to ni dogajalo, ampak celo nasprotno. Ne samo da ni bilo odprtosti za pluralizacijo, ampak so določeni škofje svojo moč uporabili celo za neposredno oviranje laiških medijskih pobud, ki jih oblikujejo novinarji katoličani. To smo zelo neposredno na lastni koži izkusili tudi pri našem mediju.

V zvezi s tem bi bilo potrebno tudi preseči mentaliteto razumevanja novinarjev kot »katoliških novinarjev« (razumemo jih kot novinarje, ki pripadajo predvsem cerkvenim medijem) in začeti govoriti o »novinarjih katoličanih«, ki z ljubeznijo do Cerkve delujejo v raznolikih medijih in so lahko tudi kritični, ko je to potrebno.

Poslanstvo novinarjev, ki so katoličani, je torej veliko bolj široko in raznovrstno kot zgolj delo za cerkvene medije. Zlasti škofje, ki imajo kot pastirji pogled na najširše potrebe Božjega ljudstva, bi lahko širili to obzorje pogleda.

4. Duhovniki

Duhovniki so gotovo ena prioritetnih skrbi vsakega škofa. Svojo bližino in zavezanost duhovniškim sobratom je ob imenovanju poudaril tudi nadškof Zore.

Pastoralni načrt »Pridite in poglejte« prepoznava ne samo krizo poklicanosti v zakon, ampak tudi krizo duhovniškega poklica in zvestob duhovniških obljubam. Omenja tudi potrebo po prenovi temeljne formacije.

Kot pastir in oče lahko novi nadškof veliko naredi z navzočnostjo in spodbudo predvsem med duhovniki lastne škofije.

Obenem pa ima ključno vlogo tudi pri temeljni formaciji duhovnikov. O tem nam govori tudi dejstvo, da združeno, vseslovensko semenišče v Ljubljani (mariborsko je bilo leta 2012 združeno z ljubljanskim, tako zaradi zmanjšanega števila bogoslovcev kot finančnega poloma mariborske nadškofije), kljub drugačnim načrtom vse od združitve nima novega ravnatelja, pa čeprav je bilo ime že izbrano, še preden sta bila nadškofa Stres in Turnšek umaknjena.

Verjetno lahko torej pričakujemo, da bo imenovanju novega nadškofa rešeno tudi vprašanje novega vodstva, ki bi dalo nov zagon pri oblikovanju duhovnikov za današnji čas.

Cerkev bo morala v prihodnosti odgovoriti tudi na problem osamljenosti duhovnikov na župnijah oziroma ustreznega socialnega okolja, ki bi duhovnikom omogočalo večje medsebojno povezovanje, skupno življenje v manjših občestvih.

Morda bi lahko novi nadškof, ki prihaja iz okolja redovne skupnosti, dal novega zagona tudi tovrstnim pobudam, ki se ponekod na terenu že dogajajo.

5. Nadškof Uran

Morda se bo komu zdelo nenavadno, da od stvari, ki so v ožjem smislu vezane na ljubljansko nadškofijo, izpostavljava prav vprašanje nadškofa Urana.

Pri vprašanju nadškofa Urana gre za zelo občutljivo vprašanje (podrobneje smo o tem pisali v majski številki Domovine), ki ima pa pomembno etično razsežnost – gre za dostojanstvo posameznika in pravico do poštenega postopka za ugotovitev morebitnih nepravilnosti. To pa je veliko bolj temeljno od drugih stvari, pa naj gre za pastoralne vizije ali pa sanacijo finančnih vprašanj.

Nadškof Uran je še vedno v izgnanstvu v Italiji, po njegovem lastnem prepričanju na podlagi neupravičenih obtožb, ima prepoved komunikacije z mediji in obenem še vedno živi v nejasnosti glede nadaljnjega statusa. (Za razliko od nadškofov Turnška in Stresa, ki sta se po letu dogovorjenega umika vključila v življenje slovenske Cerkve.)

Morda še lahko razumemo, da Vatikan ni želel hiteti z reševanjem statusa nadškofa Urana, predvsem kar zadeva dogovore glede njegove pastoralne dejavnosti na območju nadškofije Ljubljana, saj bi s tem novega nadškofa postavil pred izvršena dejstva.

Nesprejemljivo pa je, da nadškofu Uranu ni bilo omogočeno osnovno človeško dostojanstvo v smislu, da bi bil deležen jasnega postopka znotraj Cerkve, ki bi omogočil določitev morebitne odgovornosti ali očiščenje neupravičeno pripisane krivde.

Poleg tega je nadškof Uran še vedno škof. Mnogo slovenskih vernikov ga je v času njegovega škofovanja doživljala v pristnem pomenu kot očeta. To doživljanje ostaja tudi po tem, ko nima več formalnih vlog kot ordinarij ali pomožni škof. (Mnogi so ga denimo lahko letos poleti obiskali na Svetih Višarjah, kjer je svobodno pastoralno deloval. Ironično mu je to omogočeno tik za mejo, v domači državi pa ne.)

Zato na rešitev statusa nadškofa Urana ne smemo gledati zgolj kot na vprašanje »uradnika« Cerkve in disciplinskega ukrepa, ki ga je izrekel vrh Cerkve.

Če kdo, ima v tem trenutku nov nadškof Zore, največ možnosti in tudi dolžnosti, da spodbudi rešitev tega vprašanja in se zavzame za pravično rešitev stanja sobrata v škofovstvu.

Verjetno glede na še vedno prevladujočo vatikansko kulturo komuniciranja o odgovornosti posameznih škofov, ki so bili umaknjeni, težko pričakujemo, da bi bili vzroki za umik transparentno pojasnjeni, čeprav bi bilo v današnjem času na mestu tudi to (ne samo pri nadškofu Uranu, ampak tudi pri nadškofih Stresu in Turnšku). A kdo ve, pustimo se presenetiti.

6. Goričane

Kar zadeva sámo ljubljansko škofijo, bo eden večjih izzivov, gotovo pa pred javnostjo najpomembnejši simbolni izziv, rešitev statusa dvorca Goričane. O problematiki dvorca smo na iskreni.net podrobneje pisali spomladi.

Ljubljanska nadškofija je z najemnikom dvorca, podjetjem Papirnica Goričane, namreč v sodnem sporu, zato z reševanjem tega trdega oreha nadškof Zore najbrž ne bo mogel preveč odlašati.

Obenem bi primerna rešitev tega vprašanja pri ljudeh, ki so tako zaradi dvorca samega kot zaradi finančnega poloma v mariborski škofiji izgubili zaupanje v Cerkev, lahko odprla pot do povrnjenega zaupanja.

Nadškof Zore ima kot človek »od zunaj«, frančiškan s posebno karizmo uboštva, dobro izhodišče za soočenje z osebami in strukturami, ki so bile odgovorne za to zgodbo in so vanjo še vedno vpete.

Reševanje Goričan pa nima samo neposredne, materialne razsežnosti, gre tudi za duhovno in simbolno razsežnost. Rešitev, ki bo sprejeta v zvezi z dvorcem, bo pokazala, kako se bo nadškofija Ljubljana lotila tudi dediščine »dvorne«, aristokratske miselnosti, ki je bila najbolj jasno izražena v času nadškofa Rodeta, a njeni tokovi segajo tudi še v današnji čas.

7. Finance

Zaradi mariborske afere so finance gotovo najobčutljivejša slovenska tema v zvezi s Cerkvijo.

Čeprav seveda ljubljanska škofija ne nosi neposredne odgovornosti za mariborsko zgodbo, pa jo mariborska zgodba še kako zadeva, saj je ljubljanska nadškofija del »enega telesa« slovenske Cerkve. S svojimi držami pa je v letih po osamosvojitvi tudi pomembno gradila klimo celotnega slovenskega katolištva, v katerem se je lahko rodila afera Maribor.

V zgodbo pa je ljubljanska nadškofija tudi neposredno vpeta predvsem po spornem toku 9,5 milijonov EUR posojila, ki je bilo pod odgovornostjo nadškofa Stresa pridobljeno od Abanke Vipa, od podjeta Metropolitana, ki je v lasti nadškofije Ljubljana, pa je šlo k Zvonu 1 z namenom kritja dolga do Dravskih elektrarn.*

/Zgornji odstavek je bil 24.11.2014 popravljen. Prvotno je bilo zapisano napak, namreč da je denarni tok tekel od nadškofije Ljubljana prek nadškofije Maribor do Zvona 1. V resnici je denarni tok tekel neposredno s podjetja Metropolitana do Zvona 1. Ta sprememba pa je pomembna za razumevanje odgovornosti na eni strani škofov kot predstavnikov lastnika, na drugi strani odgovornih v poslovodstvu obeh družb. Z zapisom nisva imela namena presojati subjektivne odgovornosti posameznih škofov – to je žal tudi zaradi molka Vatikana in lokalne Cerkve v zvezi s to zadevo precej zahtevno -, ampak predvsem nakazati enega od dejstev, ki kaže na neposredno vpetost nadškofije Ljubljana v mariborsko zgodbo. Za napako se avtorja opravičujeva./

S tem pa je ljubljanska nadškofija posredno stopila na spolzek teren s politično-kapitalskim ozadjem, v širše dogajanje prizadevanj za prevlado v državnem podjetju Petrol. Prav ta transakcija je bila ena od zadev, ki je bremenila nadškofa Stresa in Turnška, ter je brez dvoma pomembno prispevala k zahtevi Vatikana po njunem umiku.

Če bo nadškof Zore želel resno sanirati vprašanje upravljanja financ s strani nadškofije, bo neobhodna celovita forenzična finančna revizija s strani za to usposobljene komisije. Ta mora prečesati vse transakcije in gibanja premoženja vseh, ki so neposredno in posredno povezani s poslovanjem nadškofije in še posebej njenih podjetij. Rezultate bi komisija predstavila najprej nadškofu, potem pa bi jih nadškof lahko v primerni obliki tudi cerkveni in laični javnosti.

V zvezi z dvorcem Goričane pa je lahko ljubljanski nadškofiji zgled postopanje nemške Cerkve v primeru Limburg.

8. Šolstvo

Med izzivi v odnosu do države na prvem mestu izpostavljava vprašanje šolstva. To je že skozi vsa leta demokratične Slovenije eno ključnih točk v pogajanjih o ureditvi razmerij med Cerkvijo in državo.

V preteklih četrt stoletja sta bili na mizi predvsem vprašanje verouka v šolah in vprašanje zasebnih šol v lasti Cerkve.

Glede vprašanja verouka se je realnost od začetnih izhodišč gotovo spremenila. Prizadevanja Cerkve zdaj gredo bolj v smeri priznanja države za vse delo z otroki in mladimi (ne samo katehetsko, ampak tudi širše, vzgojno delo), ki poteka v okviru župnij in katoliške civilne družbe. V to smer je šel tudi odgovor nadškofa Zoreta na novinarsko vprašanje na prvi tiskovni konferenci.

Tudi na področju odnosa do zasebnega šolstva bi bilo dobro, da bi bilo prizadevanje Cerkeve postavljeno čim širše – ne samo v smislu ožjih interesov (zasebne šole v lasti Cerkve), ampak trdne podpore civilni družbi, ki se zavzema za večji prostor zasebnega in izbire v slovenskem šolstvu.

Konec koncev Cerkev sama nekih realnih možnosti za ustanavljanje novih zasebnih šol nima več veliko. Finančni viri so pičli, kupna moč staršev pada, sprememba financiranja stroškov dela s strani države v smeri povečanja deleža pa je v teh časih in ob tej oblasti iluzija.

Zlasti ljubljanska nadškofija je pri šolstvu z zaokrožitvijo izobraževalnega centra v Škofovih zavodih (odprta je bila še nova stavba osnovne šole) najbrž dosegla realne cilje.

Cerkev ima zato zdaj priložnost, da se širše postavi predvsem kot zagovornica interesov staršev. Starše bi morala tudi veliko bolj osveščati, da so prvi in primarni vzgojitelji in učitelji svojih otrok, večjo starševsko iniciativo in kooperativo bi lahko spodbujala tudi v okviru verouka po župnijah.

Podprla bi lahko tudi prizadevanja, da se določena področja čim bolj izvzamejo iz javne skrbi in prepustijo zasebni pobudi in izbiri staršev. Poleg religijskih vsebin je tu pomembno predvsem področje vzgoje za moškost in ženskost oziroma področje spolne vzgoje.

Kjer bi nastopile poslovno zdrave zasebne pobude staršev za ustanavljanje manjših zasebnih šol (zlasti izven večjih mest), bi Cerkev lahko načrtno pomagala z donacijami v nepremičninah.

9. Sprava

Stanislav Zore bo postal naslednik škofa škofije, ki je bila med drugo svetovno vojno najbolj krvavo potegnjena v vrtinec komunistične revolucije in državljanske vojne. V slovenskem spravnem procesu ima ljubljanski nadškof zato posebno mesto.

Vendar je po drugi strani potrebna jasna razmejitev – katoliška Cerkev ni spravna »stranka« v procesu. Čeprav je jasno, da je podpirala odpor proti revoluciji, ki je bila v jedru protikrščanska, pa ni bila nosilec ne vojaškega in ne političnega odpora in spopada.

V času takoj po osamosvojitvi je sicer stopila v prazno polje, saj zaradi pobojev in izgnanstva v Sloveniji ni bilo civilne družbe, naslednice protikomunističnega odpora. Vendar njeno mesto mesto ni tam.

Cerkev bi bilo treba v spravnem procesu jasno postaviti tja, kamor sodi, namreč v široko polje civilne družbe, ki mora omogočati in graditi klimo, v katerem bodo možni nadaljnji koraki. Obenem pa je Cerkev poklicana, da v moči evangelija Jezusa Kristusa, ki je bil spravna žrtev za vse, odkrivati poti do sprave ljudem na obeh straneh ločnice, ki jo je zarisala revolucija v vojnem in povojnem času.

V času, ko se zdi, da so velike ideje in želje glede sprave vsaj v kratkem obdobju neuresničljive, bi lahko novi ljubljanski nadškof predvsem zastavil svojo osebnost za osnovno civilizacijsko dejanje, katerega odsotnost hromi nadaljnje spravne korake – pokop vseh žrtev.

Morda bi s svojo karizmo lahko novi nadškof storil korake tudi na povsem osebni ravni, pri odnosu s predsednikom države Borutom Pahorjem, ki ima zaradi dejstva, da je ob izvolitvi doživel široko podporo prek ideoloških ločnic, pri prizadevanjih za pokop vseh žrtev lahko pomembno vlogo.

10. Politika

In ne nazadnje je pred nadškofom Zoretom tudi zahtevna naloga zavzeti modro držo do zadev, ki jih bolj neposredno ureja politika.

Nadškof Zore nima veliko izkušenj s političnega parketa, a to še ne pomeni, da nima dobrih izhodišč, da bi vzpostavil prenovljen, času in družbi bolj primeren odnos do sveta politike.

Za slovensko Cerkev bi bilo predvsem dobro, da se znebi mesijanske vloge pri reševanju slovenske desnice. (Tudi pred zadnjimi volitvami je bilo na tem področju narejenih nekaj nerodnosti.) Slovenska levica je s svojim medijskim zaledjem vedno znala izrabiti tovrstni angažma Cerkve, saj ji je omogočal lahko nabiranje političnih točk.

Slovenska Cerkev se mora zato pozicionirati predvsem kot močna civilna družba in ne kot politični mediator. V okolju civilne družbe pa je potrebno graditi na zdravih partnerskih (in ne paternalističnih) odnosih s katoliško ali iz katolištva izhajajočo civilno družbo.

Duhovniki bi se tako lahko v javnem prostoru veliko bolj legitimno posvetili širšim družbenim in zlasti civilizacijskim vprašanjem (nikakor se jim ne smejo izogniti!) ter tako imeli na koncu tudi večji vpliv, kot če se spuščajo na ozko politično raven ali celo zatekajo k tehtanju, katera od desnih strank je bolj »krščanska«, kar se zadnje čase žal prepogosto dogaja.

Veliko bolj bi se lahko usmerili tudi v neposredne odnose s katoličani, ki delujejo v politiki (celo s tistimi, ki niso člani desnih strank), pa ne toliko v smislu reševanja konkretnih vprašanj, kot osebne podpore in spremljanja za delo v politiki, ki je eno pomembnejših, a hkrati najzahtevnejših poslanstev.

Delovali pa bi lahko tudi v smeri osebnih spodbud za formacijo za delovanje v politiki na podlagi evangelija in socialnega nauka Cerkve.  

Foto: arhiv iskreni.net, Blaž Karlin, Danijel Devetak, GGBled.si, arhiv OŠ Alojzija Šuštarja