Izgubljeni sorojenci

»V tvojem svetu,« je jezno izbruhnil, »jaz sploh ne bi obstajal!«

Ha? Bila sem zmedena. Toda namesto le zmedenega pogleda sem ga prosila za pojasnilo: »Kaj misliš s tem?«

To je bil del izmenjave, ki ga sem ga imela pred nekaj leti z nekim študentom filozofije. Do te točke v pogovoru smo prišli, ker je trdil in argumentiral, da nerojeni niso osebe, ker ne morejo funkcionirati tako kot starejši ljudje. Želela sem pokazati, da je bila njegova opredelitev osebe arbitrarna, samovoljna in diskriminatorna, in sem rekla:

Imaš dostojanstvo, vrednost in veljavnost, ki je ne izgubiš, če ti manjka lastnost ali sposobnost. Potrebno te je spoštovati in varovati preprosto zaradi tega, kar si.

»V tvojem svetu bi lahko postal žrtev lastne filozofije – mimo bi lahko prišel nekdo drug z drugačno samovoljno in diskriminatorno opredelitvijo “osebe”, toda s takšno s pogoji, ki bi izključevali tebe! Nasprotno imaš v mojem svetu dostojanstvo, vrednost in veljavnost, ki je ne izgubiš, če ti manjka lastnost ali sposobnost. V mojem svetu te je potrebno spoštovati in varovati preprosto zaradi tega, kar si – in tega ti nihče ne more vzeti. V mojem svetu si na varnem.«

In v tem trenutku je odvrnil tisti stavek – da v mojem svetu ne bi obstajal: »Moja mama je imela splav,« je izbruhnil. »Z mano je postala noseča le nekaj mesecev po tem splavu – če ne bi splavila mojega brata ali sestre, jaz ne bi bil nikoli spočet.«

Srce se mi je pretrgalo zanj. V njegovih mislih je bil njegov sam obstoj – razlog njegovega bivanja – v celoti povezan s tihim umorom njegovega brata ali sestre.

Takšna stvar ti pusti neke psihološke posledice. Razmislimo o besedah otroškega in družinskega psihiatra dr. Philipa Neya, ki je opravil obsežno raziskavo o učinkih splava na brate in sestre, nečem, kar imenuje postabortivni preživetveni sindrom:

Bratje in sestre splavljenih otrok imajo skupnih veliko konfliktov, ki so bili odkriti tudi pri ljudeh, ki so preživeli holokavst.

»[Bratje in sestre splavljenih otrok] imajo skupnih veliko konfliktov, ki so bili odkriti tudi pri ljudeh, ki so preživeli holokavst. Na primer, občutijo preživetveno krivdo. Imajo občutek, da ni prav, da so živi. In se sprašujejo, zakaj so bili izbrani oni, medtem ko so bili njihovi mali bratje in sestre izbrani za smrt … Točno to se je namreč zgodilo tudi ljudem v holokavstu. Zakaj so bili prav oni izbrani, da so preživeli, nekateri njihovi prijatelji, sorodniki, družina pa so bili izbrani za smrt? To pusti globok občutek krivde. In za zdravljenje je to težka, težka stvar, saj je tako globoko ukoreninjena. In seveda je tukaj še vprašanje, kako lahko zaupaš svojim staršem? Ali so sposobni ubiti tudi tebe?«

Vzemimo vse te občutke in jih vrzimo v mešanico naravne ljubezni in naklonjenosti, ki jo čutimo do svojih staršev, ki so zdaj omadeževani z nagonskim gnusom ob misli, da bi tisti, ki jih imamo radi, storili tako grozljivo stvar, in imamo popoln recept za zanikanje. Kajti priznanje te resnice je za mnoge daleč, daleč preboleče.

To je resen problem. Za trenutek se ustavimo ob 2 milijonih slovenskega prebivalstva. Vsaj 500.000 ljudi manjka kot neposredna posledica splava od njegove legalizacije leta 1952. Najstarejši član tega pol milijona bi bil danes star 61 let. Koliko izmed enega milijona staršev teh 500 tisočih še vedno živi? Koliko izmed 2 milijonov starih staršev je še danes živih? Koliko še živečih bratov, sester, bratrancev, sestričen, tet in stricev ima tega pol milijona splavljenih?

Ali je torej čudno, da sporočilo o vrednosti življenja naleti na takšen napor? Če splav ubija otroke, kaj drugega še to pomeni? To pomeni, da bi morali mnogi Slovenci reči: »Moja mama ali moj oče ali moja sestra ali bratranec ali teta ali moji stari starši ali morda celo jaz sam sem ubil nemočnega otroka.« To ni lahko priznanje. Žalovanje, jeza, šok, groza, sumničenje – s takšnimi čustvi bi se morali soočiti.

Koliko še živečih bratov, sester, bratrancev, sestričen, tet in stricev ima pol milijona splavljenih otrok v Sloveniji?

Kot da že to ne bi bilo dovolj hudo, obstaja še hujše. Ko se je nekoč eden izmed mojih kolegov pogovarjal z mlado študentko, je imel težavo pri argumentaciji znanstvenega dejstva, da se človeško življenje začne ob oploditvi. Kolega me je povabil, da se pridružim pogovoru, v upanju, da bi mlado damo lahko prepričala jaz.

Tekom najinega pogovora sem izvedela, da je bila študentka spočeta s pomočjo umetne oploditve v epruveti (IVF). V tistem trenutku sem spoznala, da imam pred sabo skoraj nemogočo nalogo. Kar naenkrat ni bilo več lahko razložiti, da se življenje prične ob oploditvi – pa ne zato, ker se ne bi, ampak zaradi tega, kar pomeni.

Če bi direktno utemeljila, da se življenje prične z oploditvijo, bi posredno trdila, da so vsi tisti bratje in sestre, po katerih je vedno hrepenela, dejansko obstajali. Posredno bi trdila, da sta starša, ki ju ljubi, zamrznila njene brate in sestre, jih prepustila eksperimentiranju ali pa jih dala ubiti – bodisi takoj bodisi nekoliko kasneje . Posredno bi trdila, da so veliko število majhnih dečkov in deklic – njeno družino – oropali življenja, vse z namenom, da bi na svet prišla ona.

Ko me mladi sprašujejo, kaj jim priporočam, naj študirajo, sem jim včasih odgovarjala: zgodovino ali filozofijo. Tega ne pravim več. Moje novo priporočilo je psihologija.

Op. prev.: Statistični podatki splavov v Kanadi so v besedilu nadomeščeni s podatki iz Slovenije.

Stephanie Gray je soustanoviteljica in izvršna direktorica kanadskega Centra za bioetično prenovo.

Vir: unmaskingchoice.ca

Prevod: T. M.