V ZDA 40 let od legalizacije splava, pri nas že 61

Včeraj se je ob 40. obletnici legalizacije splava v ZDA v Washingtonu Pohoda za življenje udeležilo pol milijona ljudi. V Sloveniji je splav dovoljen še dlje, vendar se o njem ne govori. Kako je s splavom pri nas?

Rastoče ‘pro life’ gibanje v ZDA

PRO LIFE: v ZDA uveljavljen izraz za prepričanje, da je vsak človek upravičen do življenja od spočetja do naravne smrti. Pro life organizacije se zato zavzemajo za zmanjšanje števila splavov, proti legalizaciji evtanazije ipd.Ta teden je minilo 40 let od zgodovinske razsodbe ameriškega vrhovnega sodišča (t. i. primer ‘Roe vs. Wade’), s katero je bil v Združenih državah Amerike legaliziran splav. ‘Pro life’ organizacije ob tej obletnici vsako leto pripravijo vrsto dogodkov. Med njimi je največji t. i. Pohod za življenje v Washingtonu (‘March for Life’). Letošnji se je odvil včeraj, udeležilo pa se ga je rekordnih pol milijona ljudi.

Udeleženci Pohoda so voditelje države spodbujali k ustavitvi prelivanja krvi nerojenih otrok. Zaradi splava je namreč v ZDA v 40 letih življenje izgubilo kar 55 milijonov otrok.

Splav v Sloveniji legaliziran še dlje kot v ZDA

Pri nas se je legalizacija splava zgodila 19. januarja leta 1952. Jugoslavija je bila pred 61 leti ena prvih evropskih držav, ki je umetno prekinitev nosečnosti popolnoma legalizirala. Za odpravo otroka ni bila potrebna medicinska indikacija, dovolj je bila le na glas izrečena zahteva. Vse to dovoljuje »Uredba o postopku za dovoljeno odpravo plodu« (Uradni list FLRJ 4/52).

Od takrat naprej se po ginekoloških klinikah in ambulantah izvaja kirurške postopke umetne prekinitve nosečnosti, ki je uradno dovoljena do otrokovega 10. tedna starosti. Po tem tednu se o splavu odloča Komisija za umetno prekinitev in sterilizacijo, ki jo skliče vsaka bolnišnica posebej. V praksi komisije dovoljujejo splave do 20. tedna nosečnosti že ob najmanjši medicinski indikaciji ali pa tudi brez nje.

V večini drugih evropskih držav je splav zakonsko dovoljen večinoma do 12. tedna nosečnosti. Precej ostrejši so na Portugalskem, v Španiji, na Poljskem in Cipru. Na Malti je splav popolnoma prepovedan.

Črna statistika umetnih splavov

V zadnjih letih se število kirurških splavov v Sloveniji po podatkih Inštituta za varovanje zdravja giba okrog številke 5000 na leto. Med med letoma 1979 (zgodnejši podatki niso na voljo) in 2011 jih je bilo storjenih 381.713, vendar so to le tisti splavi, ki so uradno zabeleženi. Žal je resnično število še bistveno večje. Vanj niso vključeni kemično povzročeni splavi, ki jih izvedejo na ginekoloških klinikah do 8. tedna nosečnosti, prav tako pa tudi ne okrog 50.000 splavov, ki so bili v Sloveniji doslej povzročeni pri postopkih umetne oploditve.

O obliki kemičnega splava lahko govorimo tudi v primerih, ko je smrt nerojenega otroka povzročena s hormonsko kontracepcijo. Ta je, v različnih odstotkih primerov, a vendar brez izjeme (vse kontracepcijske tabletke, Norlevo, Mirena-maternični vložek, Ella …), potencialno abortivna. To pomeni, da povzroči smrt zarodka, če zataji njena primarna funkcija, t. j. preprečitev spočetja.

Po nekaterih ocenah je bilo tako od usodnega sprejetja zakona leta 1952 v Sloveniji umetno splavljenih več kot 700.000 slovenskih otrok.

Za splave plačujemo vsi, najbolj pa starši splavljenih otrok

Vsi splavi se v Sloveniji izvajajo »brezplačno« oz. jih krije zdravstveno zavarovanje. Stroške posega, ki znaša okrog 500 evrov, tako plačujemo vsi davkoplačevalci.

Psihične posledice splava, ki jih ne moremo oceniti z denarjem, pa še vedno ostajajo tabu in politično nekorektna tema. Tako strokovna kot laična javnost o njih molčita, še najmanj pa se jih predstavi staršem v stiski, ko se odločajo za splav. Zato za postabortivnim sindromom večina staršev (očetje tu niso izvzeti) trpi na skrivnem, v tihih solzah, telesnih obolenjih, depresiji, ločitvah, občutkih krivde …

Za zmanjšanje števila splavov in zaščito nerojenih otrok bi v Sloveniji potrebovali zakonodajo in miselnost, ki bi namesto k splavu spodbujala k oddaji otroka v posvojitev ali h kateri drugi možnosti. Staršem, ki se za splav odločajo, bi bilo potrebno omogočiti bolj informirano odločitev, tako da bi se jih seznanilo z vsemi možnostmi, ki so na voljo, ter z vsemi postopki in posledicami splava. Prav tako pa bi bilo nujno, da bi se tistim, ki se soočajo s psihološko in čustveno stisko po opravljenem splavu, omogočila primerna strokovna pomoč.