Zanimiv praznik praznujemo danes, zaznamovan z dvojnostjo. Še posebej je to očitno v Sloveniji, kjer imamo za današnji praznik celo dve imeni.
Praznik je izvorno krščanski. Na današnji dan ga praznujemo v katoliški Cerkvi in v nekaterih protestantskih cerkvah, na krščanskem vzhodu pa ga praznujejo prvo nedeljo po binkoštih.
V našem prostoru je po drugi svetovni vojni dobil praznik tudi sekularno različico, najprej precej neposrečeno poimenovano »dan mrtvih«, kjer so bili subjekt mrtvi – kot da bi s tem na nezavedni ravni komunizem izrazil svoje obnebje.
Po demokratizaciji pa je praznik dobil veliko bolj smiselno ime: »dan spomina na mrtve«. S tem postajamo subjekt mi vsi, mi, ki imamo drage umrle, in ko smo na 1. novembra vedno znova postavljeni pred bolečino in skrivnost smrti.
Dvojnost, zapisana v srca slehernika
To razmišljanje želi biti daleč od razmišljanja naši / vaši ali kako praznujemo 1. november eni / drugi. Kajti dvojnost praznika, razpetost med bolečino smrti in vprašanjem, ali je smrt naša končna resničnost, je zapisana v srca slehernega posameznika.
In ta velika dilema ni samo dilema tistih, ki praznujejo »dan spomina na mrtve«, ampak tudi tistih, ki praznujemo praznik »vseh svetnikov«.
Izsledki zadnjih raziskav namreč kažejo, da je vera v posmrtno življenje ena najtežjih dimenzij vere za sodobnega slovenskega katoličana. Od približno dveh tretjin Slovencev, ki se po raziskavi Aufbruch 2007 izjavljajo za katoličane, jih denimo v Boga veruje dobrih 55%, v Jezusa Kristusa kot Božjega Sina slabih 40%, v vstajenje mrtvih pa le slabih 30% (Vir: Pridite in poglejte, krovni dokument slovenskega pastoralnega načrta, SŠK 2012).
Po drugi strani pa je najbrž tudi v srcih marsikoga iz tiste tretjine, ki se ne čuti vsaj na nek način pripadnika katolištva, najti dvome in dileme o posmrtni resničnosti.
Vstajenje mesa: oznanilo za današnji čas
Zakaj je danes celo kristjanom tako težko verjeti v življenje po smrti? Po eni strani gotovo zato, ker smrt ni več tako neposredna resničnost, kot je bila nekdaj, ko so jo zaradi bolezni in vojn imele možnost množično izkušati tudi generacije, ki se danes z njo ne srečujemo.
Umiranje, ki je bilo – tako kot rojevanje – del vsakdana, je zdaj odmaknjeno, tako časovno (umirajo predvsem starejši) kot fizično (danes redko kdo umre doma).
Pa vendar je še globlji vzrok. Krščanstvo, ki je skozi stoletja pričalo o premagani smrti, je v zadnjih stoletjih svoje oznanilo posmrtnega življenja preveč poduhovilo, spiritualiziralo. V oznanilu življenja po smrti je zavladala »duša«, na telo pa smo domala pozabili.
Sam vodim tečaje teologije telesa in vedno znova, v vsaki skupini izkušam, kako velika novost in odkritje je za nas vse vstajenje »mesa«, propadljivosti našega telesa, ki pa ga s smrtjo ne bo konec, ampak bo preobraženo, poduhovljeno, toda še vedno – telo.
Premalo se zavedamo, da bomo po smrti še naprej živeli izkušnjo telesa, toda povsem novo. Vse, kar nas v sedanjem telesu bremeni, boli, utruja … bo preobraženo v izkušnjo telesa brez vsake bolečine, teže in utrujenosti.
Še več – vse nepopolnosti našega telesa, ki so posledica staranja, bolezni, nesreč ali preprosto odmika od idealov skladne lepote, bodo prešle. Duh bo preobrazil telo vsakega od nas, da bo popolno, da bomo prav vsi lahko v polnosti izkušali potenciale svojega telesa in z njim vstopali v novo polnost odnosov.
Če kje, sem v zadnjem času začutil privlačnost in moč tega oznanila ob besedah Nicka Vujičića, človeka brez rok in nog, ki nam je ob srečanju v Stožicah tako iskreno in jasno spregovoril o svojem veselju ob misli na vstajenje – ko bo njegovo telo imelo roke in noge, ko bo prvič lahko v polnosti izkusil to, s čimer smo mnogi obdarjeni že danes.
Skupni dan spomina in upanja
Dobro je, da imamo skupni dan spomina na mrtve, da ne praznujemo samo krščanskega praznika vseh svetnikov (“eksluzivni” praznik vstajenja imamo namreč še posebej, v Marinijem vnebovzetju).
Če nas v našem razdeljenem narodnem telesu kaj zmore povezati, so to trenutki, ko doživljamo smrt ali kako nesrečo. Sam nikoli nimam tako neposredne izkušnje povezanosti in enosti v svoji lokalni skupnosti, kot prav na 1. november, tiste pol ure popoldne, ko se množica zbere na pokopališču, ali ko dopoldne ali ob soju večernih sveč z otroki obiščemo pokopališče in se prepustimo mirnemu vrvežu obiska naših pokojnih. In hvaležen sem za to izkušnjo.
Skupni dan spomina nas vabi k razmisleku o temeljih naše človeškosti. V spominjanju na naše umrle smo namreč povabljeni, da ohranjamo in ozavestimo predvsem dobro. Ta spomin, ta vera v dobro, pa je tudi temelj vsakega upanja, da dobro (p)ostaja večno.
Želim vam lep dan spomina. In lepoto odprtosti upanju.
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!